Zdravko Duša (1950), prevajalec in scenarist, predvsem pa legendarni urednik Cankarjeve založbe, ki se je pred kratkim upokojil in s tem bralska srca širom Slovenije navdal s tesnobo eshatoloških proporcev. Od zablod o naravi dela, do prostodušnih nasvetov o spoprijemanju z uredniki in varljivi iluziji koncentracije, predstavlja tokratna Knjiga priznanj eno bolj iskrenih in duhovitih, kar smo jih imeli čast objaviti.
Zdravko, radi vas mamo…
Ime: Zdravko. V krstni knjigi Valentin. Tako kot ded po mamini strani in njen brat, moj stric. Dobil sem ime po njem, še ne sedemnajstleten je padel kot partizan. Mama ga ni nikoli prebolela; ko sem bil še mulček, preden sem šel v šolo, je včasih, ko sva bila sama, kar sedla za mizo in sva zapela Počiva jezero v tihoti ali Na oknu glej obrazek bled. Potem je pripovedovala, kako mu je, za popotnico, ocvrla dve jajci naskrivaj, ker se je odpravil, ne da bi oče, se pravi moj ded, vedel za to.
Zadnja knjiga:
Včeraj oddal korekturo prevoda avtobiografije Emirja Kusturice Kje sem v tej zgodbi jaz.
Kje ste odraščali?
Na Čiginju in v drugem času. Radio je prišel v hišo, ko sem imel deset let, poleti so v oddaji Počitniško popotovanje od strani do strani brali nadaljevanja novitete Drejček in trije marsovčki. Prvo televizijo smo špegali skoz okna vaške gostilne tri leta pozneje (Dim Rupel je kot najstnik moderiral oddajo za mlade), v taisti gostilni sem tudi skoraj videl joške na nekem zdravstveno izobraževalnem filmu, ki ga je predvajal Rdeči križ, a je operater posnetek zakril z roko, da ne bi pohujšal otrok. Kopali smo se ob sobotah v vaški kopalnici, kadar smo prišli na vrsto, rjuhe je mat prekuhavala v kotlu na dvorišču, kjer smo sicer kuhali prašiču, namesto pralnega praška se je uporabljal pepel, ki je dobro lužilo. V šolo in k maši smo hodili peš v sosednjo vas, gledat Vinetuja pa z biciklom v pet kilometrov oddaljeni tolminski kino. Prve nage joške sem potem videl na platnu istega kina pri šestnajstih, (Agnes Varda, Sreča).
Kaj ste študirali in kje?
Angleščino in primerjalno književnost z literarno teorijo, FF v Ljubljani.
Kje živite in zakaj?
Na Riharjevi 40, v Ljubljani. Zato ker sem neko noč okrog ene ure prišel z boršo v samski dom na Taboru in je receptor rekel: »Dober večer, gospod Duša!« — kot da sva se videla prejšnji večer. V resnici so minila štiri leta ali pet, odkar sem po pobegu od prve familije nekaj časa bivakiral tam. In zdaj, po naslednji epizodi in naslednjem pakiranju kufrov, sem spet pristal na istem mestu! Kak luzer. Tako da sem se na brzino vzel skup in kupil prvo stanovanje, ki sem ga šel pogledat.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Morda ravno na ta nakup. Da sem bil jaz tega zmožen!
Opišite svojo jutranjo rutino.
Obrat. Še en obrat. Še eden. A res ne bo šlo naprej po sanjskih drčah? Roka na telefoninu, svetloba na ekrančku. Tri je. »Tri je. A bi se prosim umiril?« Roka na prenosniku. Namesto začetka srfanje med raznimi .com in .si na ekranu. Kdo si utvarja, da v jutranjem miru pisanje najbolje steče? Po kaki uri vendarle konkretnosti, dolžna korespondenca, uradovanje. Najlepša so odlaganja. Ob pol peti začne spodaj speljevat devetka. Uro zatem že dere po uvoznici v mesto pol Slovenije. Zapri računalnik, zapri oči. Utoni v dve najslajši uri.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Vsak avto obdrsam z vseh strani, prijatelji so mi že obljubili, da bodo naslednjega ovesili z avtomobilskimi gumami, tako kot jih imajo ladje, da ne butnejo ob pomol.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Tisti, ki je v danem trenutku opran in ga po možnosti še zlikat ni treba. Drobna, a pomembna sreča!
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Kveta Legatova, Jozova Hanule; Michel Tournier, Jelšev kralj; Arthur Koestler, The Sleepwalkers. Prva je po žensko srčna, topla zgodba na ozadju druge vojne, druga razgrne arhetipsko in mitsko podstat te iste vojne sredi 20. stoletja, tretja se pozabava z intelektualno zgodovino zahodne civilizacije in malenkostmi, ki nas bremzajo, da še nismo postali bogovi.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Peter Božič. Morda nenavadno, pa saj življenje in smrt nista tako zelo navadna.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?
Curzio Malaparte, Koža. Oziroma bi bil rad v njegovi koži, ko je pisal. Da bi videl, a je zadaj za to literaturo kakšna napaka v sinapsah, da informacije preskakujejo v nelogični smeri, ali je bil človek tako smart pri povezovanju reportaže in fantazije.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
Če bežiš pred delom, kot bežim jaz, iščeš predvsem kritje pred vsiljivkami, ki te ves čas opozarjajo, kaj in komu si še dolžan. Dnevni načrt se sproti prekinja s tistimi kratkimi vdori, možganskimi ali telefonskimi, ko ti za hip zastane dih in zabliskne Nenarejeno … šit! Sredi tega se nekje zaklepetaš in pritegneš neki drugi besedi, dobiš odziv, se zapleteš, ja, pogovor teče dalje, vse več govoriš, delovni dolgovi so pozabljeni, tu je nekaj čisto novega, te že polni, sije od tam spredaj, ej, kolk bo to fajn delat. In potem greš proti avtu in … oooooooooo faaaaaak! Pa saj nimaš cajta, kaj ti je blo!
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
Večeri v Prulčku. Iz navadnega mercatorjevega bifeja so naredili razgrajališče, kjer je vsak večer muzika, ki se ne sprašuje po žanru ne po zvrsti, najbrž tudi po denarju ne, od blizu gledaš te tipe, kako padejo noter, ko špilajo, korespondirajo med sabo … Čisto drugo kot literatura, s katero si bil vse življenje, in je enoosebna, vase stisnjena, tudi tesnobna, zavistna, vse, kar spada zraven.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Delo je nekaj, kar zapolni čas med telefoniranjem, grizenjem, nalivanjem s kavo, sitnarjenjem, skakanjem po sendviče, maštanjem. Do večera se potem vseeno nekaj nabere. Ne bi mogel delat na enem kraju in ene stvari. Koncentracija je zabloda iz 19. stoletja.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?
Ivan Cankar piše v Skodelici kave: »Razgled moj je bil siv, razglodan zid. V zli volji, v potrtosti in črnih skrbeh sem pisal takrat svoje prve zaljubljene zgodbe. Siloma sem vodil svoje misli na bele ceste, na cvetoče travnike in dišeča polja, da bi ne videl sebe in svojega življenja.« Ustvarjalno, verjamem, ampak moja delavnica je, v čistem nasprotju s tem, bolj podobna televizorju z 250 programi. Ne bi mogel brez tega.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Težim. Se sprašujem, kje so vse. Zakaj je ravno danes ena v tujini, druga se je odločila, da ji prav nocoj ni za it na pir, tretja klepeta po telefonu ali se pa dela, da ji računalnik ne dela. Ali mi ni Jančk lepo rekel, da imam slabo karmo! Prav ima: pridem do točke, ko bi se moralo vse sestavit in bi bil lahko najsrečnejši človek na svetu, pa se ena bistvena stvar zatakne in se začne vse podirat. Vse! Jaz nimam sreče, ojoj, jaz res nimam sreče. Če bi mi vsaj šrinka rekla, da si mogoče samo utvarjam in da mogoče naslednji korak ne bi bil tisti srečni in izpolnjeni vrh, ampak bi se zgolj nekaj spet odprlo naprej! Šrinka pa se samo nasmiha in čaka, kaj bo naslednja moja beseda.
Opišite svoj idealen dan.
Nedeljska jutranja kava pod hruško v Volčah, v prvem soncu. Skok v trgovino, kurjenje štedilnika, časopisje. Skok do bifeja na Čiginju, kjer je ob pol dvanajstih prijateljsko zborno mesto. Poldruga ura zbadanja, opravljanja, smeha in prva piva. Sedanje v avto, prevoz na izbrano gurmansko lokacijo kje v Benečiji ali pri bajeslovnih bitjih ali bolj proti Brdom. Dolgo kosilo, s štirimi ali petimi hodi in primerno količino vina. Težko dihanje na klopi pred kmečkim turizmom. Vrnitev domov, na popoldansko ležanje. Pod večer telefoniranje prijateljem, da pridejo na kak dober šnops. Vrednotenje pojedenega in popitega, zelo verjeten predlog, kam bi se skočilo »še nekaj malega« zaužit.
Opišite svojo večerno rutino..
Domov pa spat.
Ste vraževerni?
Vraževernost je podcenjujoča beseda za pozabljena (in zbanalizirana) vedenja in povezave, za uvid v drobce neke druge realnosti.
Najljubša pijača: alkohol?
Kaj bi komplicirali – dej en pir!
Najbolj zoprni literat vseh časov?
Avtorice angleških klasičnih romanov.
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Bolj ko si star, več reči rabiš, bolj se otipavaš k vratom grede: a mam špegle? Mam ključe? Sem vzel mobilca? Denarnico? Ključ od avta? (… Koliko je še do bergel?)
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Ne drezajmo v to.
Kateri je vaš najljubši prigrizek?
Kar pride. (Govoriva o sendvičih.)
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
***** *******. *****.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
V osemdesetih je obstajala legendarna skupina Fotogrupa M, ki je s kombijem potovala po Sloveniji in jezila in zabavala publiko sebi v zabavo, sestavljali so jo ljudje, ki so danes moderni klasiki slovenske literature: Blaž Ogorevc, Dane in Zlatko Zajc, Matjaž Kocbek, Jani Kovačič, Jaša Zlobec, Milan Kleč … Dve leti po njihovem gostovanju v Tolminu sem se s Klečem in Zlobcem spet znašel tam, na neki kulturni slavnosti, in ko nas je šefica dogodka zagledala, je prebledela in samo rekla: »Ojoj, pa ne da si jih spet pripeljal!«
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Pojem preživetja se z leti obrne: ni več sestavljanje strategij za obstanek na polju eksistence, ampak zdrkne v strategijo za ohranjanje obstoja, ki se je zdel doslej samoumeven. Se pravi, treba bi se bilo ozret po dejavnostih, ki podaljšujejo trajnost telesa, njegovo čilost, ki odmikajo propad … ne vem, ali se mi da. Bomo že nekako.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Ko greste k uredniku, ga ne prepričujte, da ste napisali svetovno uspešnico. Raje še enkrat preverite vejice.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Šoferski izpit sem naredil pri 44 letih.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Faruk Šehić, Knjiga o Uni. Prevod.
Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.
