»Knjige – tako kot njihovi avtorji – na svet pridejo samo na en način, obstaja pa deset tisoč načinov, na katere lahko s sveta izginejo in se ne vrnejo več,« so besede pisatelja Jonathana Swifta, zapisane v knjigi, ki jo je v svojo obsežno, tematsko raznoliko in vsebinsko tehtno, danes pa zgodovinsko pomembno knjižnico med številnimi drugimi uvrstil baron Žiga Zois (1747‒1819). Fevdalec, industrialec, trgovec, naravoslovec, jezikoslovec in razsvetljenec je imel na prelomu iz 18. v 19. stoletje najsodobnejšo zasebno zbirko knjižnih del v tem prostoru. Zoisova bogata knjižnica pa je ob njegovem mecenstvu in mentorstvu odigrala pomembno vlogo v baronovem razsvetljenskem projektu ‒ v neposrednem zavzemanju za znanstveni, kulturni, narodni in gospodarski razvoj na Slovenskem.
Pri Zoisu je bilo ob navedenem, kot poudarja dr. Luka Vidmar, raziskovalec slovenske literature iz ZRC SAZU, pomembno, da se je »kot človek mnogih identitet ‒ po očetu je bil Italijan, bil je Avstrijec in ponosen Kranjec ‒ odločil tudi za slovensko identiteto in svoj denar ter vpliv namenil razvoju razmeroma nepomembnega jezika, kot je bila slovenščina v tistem času. Njegovo zavzemanje za slovenstvo je bilo izjemno, daljnovidno in osamljeno, saj se noben avstrijski plemič v njegovem času ni odločil za tedaj tako neperspektivno identiteto. Emancipacija slovenščine bi bila brez njega zagotovo počasnejša in ne tako bogata, kot je bila z njegovo podporo in usmeritvijo, s tem pa tudi razvoj Slovencev v moderen evropski narod.«
Tretjina slovenskih knjig
Gonilna sila Zoisovih razsvetljenskih in slovenskih prizadevanj, predvsem na področju slovenskega jezika, zgodovinopisja in literature, je bila njegova knjižnica. Med drugim je obsegala slabo tretjino vseh slovenskih knjig, ki so izšle od Trubarjevega Katekizma leta 1550 in vse do Zoisove smrti, kar je pomenilo prvo sistematično zbiranje slovenskih knjig v zgodovini, poudarja tudi Luka Vidmar. To je bil v tistem času precejšen podvig, saj je bilo stare knjige težko dobiti, ker so jih pospešeno redčili požari, vlaga, škodljivci in poplave ali pa so jih preprosto zavrgli. Z izjemo slovenskih in slovanskih knjig je Zois kupoval večinoma sodobne knjige, saj jih je le dobrih deset odstotkov izšlo pred njegovim rojstvom. Vrata v svojo knjižnico je v drugem nadstropju palače na Bregu, ki je bila kulturno in znanstveno srečevališče, velikodušno odpiral domačim in tujim intelektualcem svojega časa. Knjige je rad posojal in tudi podarjal, predvsem članom svojega kroga.
Vsebinska raznovrstnost, poliglotskost in kozmopolitskost
Vpogled v del Zoisove knjižnice je za sodobno javnost v Narodni in univerzitetni knjižnici razprt na razstavi z naslovom Knjižnica barona Žige Zoisa: Središče razsvetljenske kulture na Slovenskem, ki bo na ogled vse do 26. aprila. Predstavitev knjižnice, ki obeležuje letošnjo 200-letnico smrti razsvetljenskega mecena in mentorja, sledi načelu njene »vsebinske raznovrstnosti, poliglotskosti in kozmopolitskosti oz. vpetosti v globalno in lokalno znanstveno komunikacijo in znanstveno-kulturni razvoj,« pravi dr. Sonja Svoljšak, skrbnica in raziskovalka starih tiskov v Narodni in univerzitetni knjižnici, ki se pod razstavo podpisuje z Luko Vidmarjem z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.
Strokovnjaka sta poudarek namenila tistim avtorjem, s katerimi je bil baron v osebnih oz. dopisnih stikih, med eksponati pa je mogoče videti temeljna dela slovenskega preporoda, kot so Linhartova zgodovina Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Oesterreichs (1788, 1791), Vodnikova Velika pratika (1795‒1797) in Kopitarjeva slovnica Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (1808/1809). Poleg tega je knjižnica odražala tudi Zoisove osebne literarne in znanstvene preference ter poslovne potrebe. »Bila je repozitorij znanosti in vednosti za konkretne lokalne, kulturne in znanstvene projekte,« o pomenu in vsebini razsvetljenske zasebne knjižnice še pravi Sonja Svoljšak.
Po Zoisovih knjigah so listali domači in tuji intelektualci
Žiga Zois je knjige najprej iskal in kupoval sam, čez čas so mu pri tem pomagali njegovi sodelavci in znanci, med njegovimi najpogostejšimi dobavitelji novejših knjig pa so bili ljubljanski založniki in knjigotržci, kot na primer Viljem Henrik Korn, ki je založil tudi Veliko pratiko in Malo pratiko. Knjige so mu z Dunaja pošiljali član njegovega kroga Jernej Kopitar ter tamkajšnji založniki. Naročal jih je tudi iz Italije, Francije, Nizozemske in Velike Britanije. Nekaj jih je pridobil iz zapuščine Linharta in Japlja ter jih kupoval na dražbah razpuščenih kranjskih samostanov. Za iskanje starejših slovenskih knjig je zadolžil kmeta Antona Gubanca in Antona Korbiča. S svojimi naravoslovnimi in slavističnimi korespondenti, kot so bili Joseph Paul von Cobres, Déodat Gratet de Dolomieu, Josef Dobrovský in Giovanni Maria Appendini, pa si je knjige izmenjeval.
Od naravoslovja do zgodovine in literature
V Zoisovi zbirki, ki so jo v Narodni in univerzitetni knjižnici identificirali z 2296 naslovi v približno 5000 zvezkih, je največ naravoslovja, predvsem mineralogije, geologije, botanike, zoologije, kemije, fizike in astronomije. V nekoliko manjši meri so zastopani rudarstvo, metalurgija, agronomija in inženirstvo. Veliko je tudi zgodovine, jezikoslovja in geografije, v okviru katere so tudi potopisi. Manj obsežen je nabor leposlovja, metafizične filozofije, teologije in zgodovine umetnosti. Posebej je bila urejena zbirka slovenskih, slovanskih in slavističnih knjig in rokopisov. Skoraj polovica knjig, tudi ta podatek podajajo ob razstavi v Narodni univerzitetni knjižnici, je bilo nemških, sledile so v latinščini, francoščini, angleščini, slovenščini, italijanščini in še drugih slovanskih jezikih.
Številna slovenska in slovanska dela
Med tedanjimi evropskimi zasebnimi knjižnicami je Zoisova izstopala po številu slovenskih in slovanskih del, med kranjskimi pa tudi v številčnosti angleških del. V nekaterih, tudi med tistimi, ki so razstavljene, je mogoče videti baronove rokopisne opombe. Uporabljal je svinčnik in ne pero, saj je zaradi protina, za katerim je zbolel leta 1780 in ga je kasneje prikoval tudi na invalidski voziček, težko pisal. Med zbranimi knjigami so tudi tiste, ki so dokumentirale njegove podvige. Razsvetljenec je med drugim spodbujal k raziskavam človeške ribice, odkril je nov mineral, imenovan zoisit, izumil puhalnik za plavž in pomagal pri izboljšavah pluga.
Večji del knjižnice, za katero so v različnih obdobjih skrbeli različni baronovi tajniki Blaž Kumerdej, Jožef Schober, Jernej Kopitar in Jakob Zupan, je po Zoisovi smrti leta 1923 odkupila država za licejsko knjižnico v Ljubljani, danes pa jo hrani Narodna in univerzitetna knjižnica.
