Ustvarjanje, podkrepljeno z izkustvom, me spominja na oživitev starodavnega izraza, ki se ni omejeval ali ocenjeval. Na pisanje, ki je seveda lahko nabrušeno v uporništvu, nestrinjanju ali pa negovano v potrpežljivosti čakanja, predvsem pa na pisanje, ki odpira prostor, kjer lahko zacelimo razkol med razumom in občutenjem, ki obstaja v vseh nas.
Izkustveno pisanje. Praksa, ki skozi izkušnjo giba in diha osvetljuje poti, ki vodijo v zaprašene prostore lastnega izraza.
Gre za obliko ustvarjalnega izraza, v nekaterih krogih priznanega tudi kot terapevtskega, ki si roko podaja s somatskimi praksami za celotno ekspresijo biti.
Preplet izkušnje zaznavanja zunanjega okolja in misli ter dovoljenje za poglabljanje v modrost pogosto stketa avtentičen zemljevid, ki se prelije v vidno in otipljivo.
Vaje giba in diha delujejo kot katalizator raztapljanja miselnosti »nisem za pisanje«, vaje kreativnega pisanja pa dodajo iskro, ki se skozi mehkobo okolja lahko svobodno uresniči in ubesedi.
Slovenski prostor je globoko prepojen s konceptom »pridnosti«.
Beseda in pomen, usidrana v prostor, generacije, vzgojo in naš um. Pridnost, ki nima nič skupnega s prijaznostjo, spoštovanjem in moralnim kompasom, veliko več pa z ugajanjem, potrebo po všečnosti in s tem, da se kot majhni naučimo manipulacije in jo skozi leta morda celo učimo dalje.
Kam se izteče vse, kar je resnično naše in morda ukalupljeno zavoljo obnašanja in oglašanja, ki sta sprejeta, pohvaljena, nagrajena, estetska, pravilna?
Kaj se zgodi z umetnostjo, ki ostaja na površju sprejetosti?
Slovenski prostor je globoko prepojen s konceptom »pridnosti«.
In bila je beseda – krč.
Krč kot posledica tišine. Privzgojene, priučene, ukazane in tiste, ki nam jo šepeta lasten, izposojen glas. Telo z lastno resnico neizrečene besede in neizražene občutke piše navznoter. Piše jih v jeziku tesnobe, bolezni, navad, potreb.
Interpretacije in razumevanje umetnosti, predvsem literature, ki jo spoznavamo preko uradnega izobraževalnega sistema, pogosto ukleščimo v skoraj klinično okolje analiz in pregledovanja teorij. Na drugi strani pa se odpira prostor za somatske in izkustvene prakse, ki delujejo kot ponudba za osvoboditev krča, nastalega v medenici, grlu kot posledica travm in obrambnih mehanizmov, a hkrati pogosto ločeno od umetnosti besede.
Sprašujem se, kako bi bilo zgraditi most, kjer ohranimo ljubezen do pisane besede in lastnega izraza, hkrati pa premaknemo središče ustvarjanja iz razuma v telo?
Telo z lastno resnico neizrečene besede in neizražene občutke piše navznoter. Piše jih v jeziku tesnobe, bolezni, navad, potreb.
Prakse, kot so besedni izbruhi, služijo odkrivanju občutkov in besed, ki so zastale na jezu izraza. Surovo, vulkansko, nepravilno, z namenom raziskovanja skritega pod površjem.
Izkustveno pisanje se ne začne pri rimi, strukturi, metaforah, ampak tam, kjer se že prej omenjeni telesni krč končno dotakne papirja.
Napisano je redko uglajeno in ritmično, še redkeje pa izlito, zato da bi ugajalo ali si prislužilo pohvalo. Napisano služi veliko globljemu namenu. Resnici. Surovosti, razpokanosti, viharni jezi ali kotičku sramu. Gre za vzpostavitev stika s telesom in dihom, prvinsko, do točke, kjer se zavemo, kako je obujati kosti, pripeti nanje zgodbe in spomin, občutek in dovoliti, da se besede izvijejo iz miselnosti, da naša resnica ni dovolj dobra, da bi imela prostor na papirju in v besedi. Pisanje, ki nima namena reševanja, ampak deluje kot zaupanje, da se skozi verze očistimo, zdravimo, spoznamo ali prizemljimo.
Verjamem, da je umetnost velik prostor, ki prenese (tudi) resnico. Izkustveno pisanje pa podpira prostor, ki je dovolj velik, da prenese celega tebe. Najlepši in morda celo pradavni del združevanja v tovrstni izkušnji je, da v njej nismo sami. V prostoru se rodi skupnost, ki je v svojih globinah pogosto prepletena z enakimi brazgotinami, in nam ob deljenju take izkušnje služi kot odmev, prepoznavanje ali objem.