V fokusu raziskovanja znanega nemškega zgodovinarja Karla Schlögla so zgodovina stalinizma, ruske diaspore in disidentska gibanja, toda v svojem raziskovalnem pristopu ubira povsem samosvojo pot, saj iz tega sklopa tematik izpostavlja tiste, ki navadno niso v ospredju historičnih naracij 20. stoletja. Takšna ugotovitev velja še posebej za njegovo najnovejšo monografijo Vonj imperijev s podnaslovom Chanel Nº5 in Rdeča Moskva. V njej na ozadju živopisnega in eruditskega opisa razmerij med sovjetsko Rusijo in Zahodom v »stoletju skrajnosti« predstavi (skupni) izvor dveh parfumov, ki sta v 20. stoletju pomembno zaznamovala svet dišav.
Zgodovinar, rojen leta 1948 na Bavarskem, je na univerzah v Berlinu, Moskvi in Leningradu študiral filozofijo, sociologijo, vzhodnoevropsko zgodovino in slavistiko. Do leta 2013 je na Evropski univerzi Viadrina v Frankfurtu na Odri predaval zgodovino Vzhodne Evrope. Za svoje delo (številne znanstvene objave in monografije) je med drugim prejel leipziško književno nagrado za evropsko razumevanje (2006) in nagrado Zgodovinskega kolegija (2016).
»Ena sama kapljica parfuma lahko v sebi skriva vso zgodovino 20. stoletja,« ste zapisali v Vonju imperijev. Misel se zdi malce nenavadna, če jo zapiše poklicni zgodovinar, ki svoje raziskave utemeljuje s pisnimi viri, izsledki dognanj arhivskega dela, a vendar ne gre le za poetični preblisk, kajne?
Mislim, da moramo zgodovinarji v svojih analizah upoštevati, da ljudje vzpostavljajo odnos s svetom z vsemi svojimi čutili. Imamo oči, s katerimi gledamo, roke, s katerimi se dotikamo, z ušesi slišimo in nosove, s katerimi zaznavamo vonje. Pravzaprav je misel, da moramo upoštevati tudi vlogo čutil v analizi zgodovinskih procesov, zaradi svoje očitnosti skorajda banalna. Nekaj raziskav o vlogi in pomenu vonja v različnih zgodovinskih obdobjih že imamo. Izstopa študija francoskega zgodovinarja Alaina Corberta iz leta 1986, v kateri je podrobno opisal vonjave, ki so zaznamovale francosko družbo od druge polovice 18. do konca 19. stoletja, torej tudi v obdobju francoske revolucije. Pomen in vlogo vonja je v širši javnosti ozavestil Patricka Süskind z romanom Parfum, ki je tudi utemeljen na zelo poglobljeni analizi zgodovinskih in družbenih razmer v francoski družbi 18. stoletja. Sam nisem strokovnjak za vonj ali parfume, vendar pa me je to področje pritegnilo med bivanjem v Sovjetski zvezi, saj sem pogosto zaznaval isti vonj. Pojasnili so mi, da gre za Rdečo Moskvo (Krasnaya Moskva), v sovjetskem obdobju zelo znani in razširjeni parfum. Seveda pa nisem nikoli nameraval napisati knjige o parfumih.
Kaj vas je spodbudilo, da ste se je vendarle lotili?
Predvsem spoznanje o zelo nenavadnem izvoru tega parfuma. Parfum, ki je med dišavami najbolj zaznamoval sovjetsko obdobje, so namreč ustvarili francoski oblikovalci parfumov, ki so živeli v carski Rusiji. Nastal je v sklopu slovesnosti praznovanja 300-letnice vladavine ruske carske dinastije Romanovih, torej pred oktobrsko revolucijo. Takšni vezni členi, ki povezujejo zgodovinska obdobja, pritegnejo mojo pozornost. V ospredju zgodovinskih analiz so namreč največkrat prelomni dogodki, pozabljamo pa, da se vedno ohranjajo, tudi ob takšnih rezih, v sedanjosti sledovi preteklega, kar so francoski zgodovinarji zajeli v konceptu longue durée. Tudi po oktobrski revoluciji v Rusiji se ni vse kar čez noč spremenilo. V prvih dveh desetletjih po revoluciji, v obdobju, ki mu namenjam največ pozornosti, so se ohranile sledi prejšnjega življenja.
Druga razsežnost, ki me je spodbudila k pisanju knjige, je usoda dveh francoskih izdelovalcev parfumov, ki sta delala v carski Rusiji. Prvi je ostal v Rusiji tudi po revoluciji, drugi se je po državljanski vojni vrnil v Francijo. V domovini je spoznal Gabriel (Coco) Chanel in ji predstavil vzorce parfumov, ki jih je oblikoval v Rusiji. Ko je med njimi izbrala vzorec št. 5, se je pričela slovita zgodba parfuma Chanel Nº5. V ospredju knjige je sicer zgodba o dveh parfumih, vendar me je zanimala tudi z njima povezana usoda dveh impresivnih žensk: Coco Chanel na eni strani in Poline Žemčužine, soproge Vjačeslava Molotova, tedanjega sovjetskega ministra za zunanje zadeve. Ko sem sledil vsem tem prepletenim zgodbam in jih na koncu opisal, sem prišel do zaključka, da lahko v kapljici parfuma zajamemo zelo različne in hkrati vzporedne zgodbe v zgodovini dveh imperijev.
V knjigi navajate književnike in druge intelektualce, poleg Corbina in Süskinda tudi Nietzscheja, Kanta, Prousta in Joycea, ki so imeli do voha kot čutila precej ambivalenten odnos, a vonjave so povezovali s priklicevanjem spominov. A tudi iz njihovih zapisov je vidno, da so prejšnja obdobja dajala več poudarka temu čutilu in vonjavam, kar verjetno mora upoštevati tudi analiza preteklih obdobij. Nenazadnje o tem pričajo tudi številni reki in pregovori, ki so se v povezavi z vonjem in vonjavami oblikovali v preteklih časih.
Pisni viri so zagotovo ključnega pomena za razumevanje preteklosti. Toda ob tem pozabljamo, da imamo na voljo tudi druge vire, ki bi jim morali posvečati ustrezno pozornost. Če upoštevamo tudi artefakte, ki sodijo na področje materialne kulture, lahko zagotovo celoviteje in bolj poglobljeno razumemo značilnosti družbe v določenem obdobju. Verjetno je osredinjanje na le vizualno in slišno, hkrati pa zanemarjanje vloge in pomena drugih čutil, rezultat intelektualne zapuščine razsvetljenstva. Danes nekateri v akademskem svetu že govorijo o »pokrajinah čutnega« ali celo o »čutnem obratu« v znanosti. Sam sicer mislim, da ne gre za obrat, prepričan pa sem, da moramo upoštevati širši repertoar percepcij in zaznav ljudi, če želimo oblikovati celovito podobo o preteklih, a tudi o današnji družbi.
Iz vaše knjige je vidno, da so te »pokrajine čutnega« bolj trdožive od zgodovinskih prelomov, kakršne so denimo revolucije. To je verjetno povezano s tem, da odnosa do materialne kulture, predmetov, s katerimi živimo in nas obdajajo, ne moremo spremeniti čez noč.
Če zgodovine ne razumete le na ravni diskurza, torej govorjene in pisane besede, temveč kot celosten življenjski prostor, je jasno, da ima slednji več sestavin. Vonj, kot tudi vse zaznave s čutili, je ena izmed teh sestavin. Če jih v analizi upoštevate, se izkaže, da predstavljajo zelo močno kontinuiteto. Po drugi strani pa lahko tudi radikalne spremembe v zgodovini pojasnite na osnovi sprememb v pokrajinah čutnega. Primer, s katerim večkrat ponazarjam to misel, zadeva oktobrsko revolucijo v letu 1917. V tem letu je pokrajine vonjav, s katerimi se je obdajal aristokratski in buržoazni razred, prežela nepregledna množica kmečkega prebivalstva in vojakov iz frontnih linij, ki se je tedaj zgrinjala v prostore visoke kulture St. Peterburga. Ko so ti ljudje, velikanska smrdeča množica, vstopali v prostore, ki so bili tedaj prostore elite, v avditorij prestižnega Mariinskega gledališča ali v Zimski dvorec, to ni povzročilo le trka različnih ideologij, temveč dveh različnih svetov čutnega, različnih kultur vonjav. Ti vidiki, če mislimo revolucijo kot radikalno spremembo vseh aspektov življenja, so zelo pomembni.
Po revoluciji sta še dolgo sobivala, če tako rečemo, dva režima vonja, kajne?
Aristokrati in pripadniki drugih razredov so odslej živeli skupaj v t. i. komunalkah. To so bili tipični bivalni prostori v nekdanji Sovjetski zvezi. Največkrat je šlo za veliko stanovanje, tudi s po desetimi sobami, v vsaki izmed njih pa je po spremembi sistema živela ena družina. Skupaj so dolga desetletja živeli ljudje, družine, ki sicer niso imeli nič skupnega. V eni sobi so denimo bivali pripadniki nekdanje elite z vsemi svojimi parfumi, v drugih pa ljudje, ki so prvič vstopili v takšne bivalne prostore. Vsaka soba je imela svoj razpoznaven vonj. Flacon, steklenička parfuma, tedaj ni bila le steklenička, temveč tudi simbol razreda, kulture, dekadence in buržoazije. Steklenička ali celo le vonj tujega parfuma sta lahko bila tudi eden izmed razlogov za ovajanje. Sovjetska tajna policija je bila še v tridesetih letih pozorna, če je imel kdo v svoji kopalnici stekleničko tujega, denimo francoskega parfuma.
Podrobno pišete o razvoju parfuma Chanel Nº5, ki ga je razvil francosko-ruski kemik in izdelovalec parfumov Ernest Beaux, tudi o stikih Coco Chanel s pripadniki ruske emigracije, ki je po revoluciji našla zatočišče v Parizu. A razkrivate tudi precej manj znano zgodbo prav tako francoskega parfumerja Augustea Michela, ki je – kot zapišete – iz »najljubšega buketa carice Katarine« ustvaril Rdečo Moskvo. Kako se je pravzaprav razvijala industrija dišav v Sovjetski zvezi?
Rdeča Moskva je bila ustvarjena leta 1924, vendar so formulo parfuma zlasti v tridesetih letih precej spreminjali. Ustvarili so ga za pripadnike novega, danes bi rekli srednjega razreda, ljudi, ki so naredili kariere v novem sistemu in se vzpeli po družbeni lestvici. Ta razred si je zaželel svoje kulture, kar je bilo vidno tudi v opremi stanovanj. Zlasti v obdobju pospešene industrializacije je, podobno kot na zahodu pripadniki meščanske kulture, ustvaril svoje objekte lepote, kamor so sodili tudi bolj razkošni predmeti. Oblikovanje sovjetske industrije parfumov v tridesetih letih je bil v tem smislu zelo pomemben pokazatelj preobrazbe sovjetske post-revolucionarne kulture. Desetletje prej, ko je bila družba bolj proletarska, ni bilo izražene potrebe po izdelovanju parfumov, novi razred v tridesetih pa je hlepel po lastnem, prepoznavnem načinu življenja in tudi izražanja v kulturi in umetnosti.
Rdeča Moskva je preživela vse spremembe v razvoju Sovjetske zveze. Njegova uporaba je bila očitno pogosta v desetletju pred razpadom Sovjetske zveze in seveda tudi še prej, ko ste tam študirali in opravljali svoje raziskave?
Bila je zagotovo najbolj razširjena, a bil je parfum prve sovjetske generacije. V šestdesetih in sedemdesetih letih, ko se je Sovjetska zveza odprla, so ljudje že lahko kupili tudi tuje izdelke. Predvsem mlajše generacije so iskale nove vonje, največkrat z nakupom poljskih ali vzhodnonemških parfumov ali dišav iz tretjega sveta, zlasti iz Egipta in Libanona, za Rdečo Moskvo pa je obveljalo, da se z njo dišavijo predvsem starejše gospe, babuške. Vedno, še posebej v sovjetski Rusiji, je bila seveda posebnost, če si lahko svojo izvoljenko obdaril s Chanel Nº5.
V knjigi namenjate posebno poglavje Olgi Čehovi, veliki dami nemškega filma, sicer diplomirani kozmetičarki, ki je v vlogi podjetnice in predavateljice slovela kot »izvedenka v zadevah lepotne nege in kozmetike«. Razkrivate tudi zanimivo zgodbo, da je bil Kazimir Malevič, avtor Črnega kvadrata, ene najpomembnejših umetnin 20. stoletja, oblikovalec stekleničke ene najpopularnejših sovjetskih parfumskih vodic, kolonjske vode – Severni. A v knjigi o dišavah ste se posvetili tudi drugim vonjem, ki so zaznamovali 20. stoletje. Tudi vonjem v koncentracijskih taboriščih in gulagih.
Res je. V knjigi pišem o dveh parfumih, vendar sem želel opisati tudi širše pokrajine vonjav, ki so zaznamovale 20. stoletje. To so vonji revolucije, kontrarevolucije, koeksistence različnih svetov in so vonji katastrof … Dolgo sem razmišljal o tem, kako vključiti te vidike v knjigo. Zdelo se mi je blasfemično vključiti opise vonja v koncentracijskih taboriščih in gulagih v knjigo, ki v podnaslovu vključuje Chanel Nº5. Toda če pišem o vonju imperijev 20. stoletja, tudi vonja katastrof ne morem izključiti. Poglavje, o katerem govoriva, je pravzaprav namig, poziv, da se moramo zgodovinarji in drugi raziskovalci s temi tematikami spoprijeti. Ko beremo spomine ljudi, ki so izkusili kalvarijo koncentracijskih taborišč ali gulagov, vidimo, da ne pišejo le o odlokih in preganjanju v abstraktnem pomenu, temveč vedno zelo konkretno tudi o svojih čutnih zaznavah. Njihovi spomini so prežeti z njimi. Trpeli so z vsem svojim bitjem … Da, sliši se kot blasfemija, toda gre za opredelitev raziskovalnega polja. Pričevalec in velik pisatelj, kot je bil Primo Levi, po poklicu kemik, je vedel, zakaj mora napisati svoje spomine tako, kot jih je.
V fokusu vaših del je Sovjetska zveza, disidenti in begunci, vendar se zdi, da vas bolj kot analize ideologij, različnih sistemov zanimajo stvarna življenja ljudi, tudi povezovanja ljudi in opozarjanje na vzporednice z razmerami med sovjetsko družbo in tedanjimi družbami na Zahodu. Zakaj se vam zdi pomembno izpostaviti te povezave?
Prepričan sem, da je vsaka civilizacija kompleksnejša od institucij, organizacij in ustroja političnih odločitev, ki jo zaznamujejo. Kar zadeva zgodovino Sovjetske zveze, je povedno, da imamo na tisoče knjig o odločitvah centralnega komiteja, knjižnice o njenih političnih organizacijah, morali pa smo čakati skoraj 80 let, da smo dobili prvo knjigo o središču sovjetskega življenja –kommunalki. Si lahko mislite? Vse do devetdesetih let o kommunalkah, o teh osnovnih celicah sovjetskega življenja, ki je trajalo skoraj stoletje, ni bilo niti ene knjige! Ne zanikam vpliva in pomena institucij, političnih odločitev in vloge posameznikov v zgodovinskih procesih. Toda strinjam se z Marxom, ki je v odnosu do Heglovih tez dejal, da je treba najprej upoštevati potrebe človeka od glave navzdol. Šele ko upoštevaš to misel, lahko zares razumeš, kaj se dogaja v politiki in kakšen vpliv imajo lahko politiki s svojimi odločitvami. Ta ugotovitev velja tudi za današnji čas. Spremembe sistema, ki se je razvijal več desetletij, morda celo stoletij, niso odvisne od političnih odločitev ali sprememb v institucionalnem ustroju, temveč so pogojene s transformacijo življenja milijonov ljudi.
Pred dvema letoma je zahodne voditelje in intelektualce razburila misel ruskega predsednika Vladimirja Putina o »preživetosti« in »zastarelosti« liberalizma, vendar je bil tudi evropski zagovor sistema liberalne demokracije premalo prepričljiv in prodoren. Zdi se, da Evropska unija postaja, kot se je izrazil sociolog Jan Zielonka, spričo razraščanja iliberalne demokracije »prazna školjka«. Kako vi vidite ta razmerja?
Ta čas lahko zatrdno podčrtamo le eno ugotovitev: ne vemo, kakšna prihodnost nas čaka. Vidimo, da so vse pridobitve in uspehi v procesu združevanja Evrope ta čas spet na preizkušnji. Vse, kar je bilo po 2. svetovni vojni narejeno v Evropi, da se takšne grozote več ne ponovijo, je na preizkušnji. S to ugotovitvijo se moramo vsi resno soočiti. Politika, diplomacija, odločitve, ki se sprejemajo na najvišji ravni, seveda so pomembne, vendar je prihodnost odvisna od razmer v stvarnem življenju ljudi. Resnično upam, da se bo prostor javnosti in javnega dialoga znova utrdil. Vsi bi po svojih močeh morali prispevati k udejanjanju tega cilja. Morda se lahko učimo iz izkušenj disidentov v sedemdesetih letih. Takrat se je zdelo, da so zelo šibka skupina, vendar se je izkazalo, da v resnici niso bili tako nemočni. Znali so mobilizirati ljudi, artikulirati njihovo voljo, predvsem pa pokazati, da je – kot pravijo – cesar gol. Seveda pa v teh razmerah, ko je še vse odprto, ne gre le za nauke in izkušnje iz preteklosti. Moj središčni pojem zato ostaja čuječnost. Na vse je treba biti pripravljen.
Knjigo Vonj imperijev nemškega zgodovinarja Karla Schlögla, ki je v prevodu Aleša Učakarja izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.