»Tako malo vemo o tem, kako drevesa rastejo. In skoraj ničesar o tem, kako cvetijo, se vejijo in lupijo in celijo. Naučili smo se nekaj o nekaterih od njih, posamič. Toda nič ni manj osamljenega in bolj družabnega kot drevesa,« je zgolj ena izmed neštetih meditacij, ki se medsebojno prepletejo in tako ustvarijo zajeten ekofikcijski roman Razvejenje, ki je bil leta 2019 nagrajen z nagrado Pulitzer in ki ga od letos lahko prebiramo tudi v izvrstnem slovenskem prevodu Andreja E. Skubica.
Richard Powers, večkrat nagrajeni ameriški pisatelj, se je pisanja romana lotil skorajda znanstveno. Pet let je proučeval gradivo o drevesih, preselil se je na drugi konec države, konkretno v bližino nacionalnega parka Great Smoky Mountains na juhovzhodu ZDA. Prav zato je roman poln dejstev o različnih vrstah dreves, botanične terminologije in natančnih opisov biosfere, ki se zaradi tekočega in poetičnega sloga nikoli ne zdijo prisiljeni, ampak fabulativno in slogovno nujni. V svoji panteistični nadrobnosti in občutljivosti za očesu skorajda nevidne spremembe in premike je Powersova proza sorodna poeziji ameriške pesnice Mary Oliver.
Obsežen roman je razdeljen na več delov, poimenovanih po delih drevesa: Korenine, Deblo, Krošnja in Semena.
Prvi del, Korenine, se bere kot zbir kratkih zgodb, v katerih spoznamo intimne življenjske, mestoma tudi medgeneracijske zgodbe devetih osrednjih likov: propadlega umetnika Nicolasa Hoela, inženirke Mimi Ma, študenta (in kasneje profesorja) psihologije Adama Appicha, odvetnika Raya Brinkmana, stenografke Dorothy Cazaly, veterana Doughlasa Pavliceka, invalidnega indijskega priseljenca in računalniškega genija Neelaya Mehta, znanstvenice Patricie Westerford ter falirane študentke aktuarskih ved Olivie Vandergriff. Skupni imenovalec med seboj zelo različnih pripovedi o ljudjeh zelo različnih zaledij je stik človeka in narave, za katerim bralec po nekaj prebranih zgodbah radovedno opreza in ugiba, kako bo naravni svet tokrat spremenil tok pričujočega življenja. Zgodbe v realni časovni okvir umeščajo v pripoved navržena imena ameriških krajev in letnice, ki so ponavadi relevantne v medgeneracijskih zgodbah, ki se odvijejo najhitreje (kot nekakšna dokumentacija delčka daljše časovnice, v katero smo bralci vrženi kot bežni opazovalci), ali aluzije na konkretne zgodovinske dogodke. Takšen je denimo Stanfordski zaporniški eksperiment, ki zgodbo Doughlasa Pavliceka umesti v leto 1971. Kljub tovrstnim omembam pa je najpomembnejši indikator preteklega časa rast dreves, njihov razvoj in (bolj ali manj naravni) propad.
Od drugega dela dalje pa se raznotere zgodbe, ki smo jih spoznali v prvem delu, začnejo prepletati. S tem se vzpostavi analogija s teorijo, da drevesa medsebojno komunicirajo, ustvarjajo svojevrstno obveščevalno mrežo, preživetveno solidarnost in zavezništvo, ki je našim očem skrito. Kakor v mladosti med spopadanjem z medvrstniškim nadlegovanjem ugotovi že znanstvenica Patricia Westerford: »Vsi ti ljudje niso za Rožico Patty nič. In vendar so vsa njihova življenja že dolgo povezana, globoko pod zemljo. Njihovo sorodstvo bo delovalo kot razvijajoča se knjiga. Preteklost zmeraj postane jasnejša v prihodnosti.« Slednje drži tudi za Razvejenje: sprva se zgodbe zdijo nepovezane, šele v Deblu pa se začnejo kazati kot celota, na katero liki aludirajo s svojimi meditacijami že v partikularnih zgodbah. Sprva se srečata Olivia, ki se po kratkotrajni izkušnji klinične smrti vihravo odpelje s kampusa v neznano, in Nicolas, ki je tik pred selitvijo z družinske kmetije, kjer razdaja svoje umetnine z motivi narave. Tako se zgodi tudi s preostalimi protagonisti in večinoma v dvojicah začnejo snovati načrte civilne nepokorščine, proteste zoper človeško izkoriščanje narave. S tem pa se vzpostavi tudi temeljni problem romana – prevzeten in pohlepen odnos človeka do narave. Toda konflikt ni obravnavan zgolj s perspektive ekoaktivizma. Liki se zaustavijo tudi pri vprašanju trajnostnega pridobivanja lesa, saj se zavedajo, kako zelo nepogrešljiv del vsakdana so izdelki iz lesa, na kar opozarjajo tudi natančni opisi prostorov, predmetov, njihovega vonja, občutka in barve. Poleg tega roman ne zapade v moralizatorski ton, saj uspe predstaviti tudi perspektivo ljudi, katerih zaslužek in preživetje sta odvisna od črpanja naravnih virov, ki pa je zaradi kapitalistične pogoltnosti sčasoma (namerno ali ne) postalo pretirano in škodljivo. V romanu je kot takšna izpostavljena usoda družinskega podjetja Humboldt Timber, ki s svojo pretirano sečnjo spodbudi ekološko gibanje, zametki katerega so povzeti po resničnih dogodkih, predvsem po protestnem 738-dnevnem bivanju v krošnjah sekvoje aktivistke Julie Hill. Ekološko problematiko torej pripoved obravnava celostno, izpostavi razne paradokse, zaplete, prepreke in transformativne izkušnje, s katerimi se srečujejo tako tisti, ki se jim zdijo »tisti, ki objemajo drevesa«, čudni in fanatični, kot okoljski aktivisti (pa tudi teroristi). Bralec pa kakopak simpatizira prav s slednjimi.
Rešitev tega problema se v romanu izriše v aktivizmu in čuječnosti. V zavedanju, da mi potrebujemo drevesa, ne ona nas; »[l]judje niso vrsta na vrhu, kot mislijo, da so. Druga bitja – večja, manjša, počasnejša, hitrejša, starejša, mlajša, močnejša – vidijo igro, delajo zrak in jedo sončno luč. Brez njih – nič.« V Deblu like napaja (četudi na trenutke idealistična) vera v zmožnost sobivanja, sodelovanje, spoštovanje narave in hkrati občutek strahospoštovanja do veličastnih stvaritev narave, utelešene v prastarih gozdovih. Mestoma lahko v refleksijah likov zaslutimo vizionarstvo – takšna so predvsem razmišljanja Patricie Westerford: »V enem samem velikem blisku zlata uzre vse: drevesa in ljudi v vojni za zemljo in vodo in ozračje. In glasneje od trepetajočih listov lahko sliši, katera stran bo s svojo zmago izgubila.« Toda prek pravnih in fizičnih porazov, celo smrtnih žrtev aktivističnih akcij, se idealizem v Krošnji razblini in vedno znova razkriva, da pregovor vrana vrani ne izkljuje oči za človeško vrsto preprosto ne more držati in da vsako zagrizeno gibanje terja svoje žrtve.
Kot je avtor povedal v intervjuju, meni, da je »sodobni roman pozabil na tretjo vrsto konflikta,«[1] na konflikt med človeštvom, njegovimi načrti in željami ter nečloveškim praredom, ki nas kot minljiva in krhka bitja presega in po svoje tudi ogroža. Kot taka ekofikcija ruši pričakovano antropocentrično fiksiranost romana kot literarne zvrsti in glas ponuja drevesom, ki so v romanu takorekoč personificirana. »[L]judje so tu praktično odveč,« kakor je zapisano v uvodni zgodbi o Adamu Appichu. Morda gre za branje, ki se sprva zdi nenavadno, čudaško, a nas bogate zgodbe, ki so prepojene s kopico botaničnih dejstev in so kljub poetičnim pasusom napisane v tekočem slogu, prepričajo in nagovorijo s težo tako intimne kot ekološke problematike, ki je danes verjetno še bolj aktualna kot v letu izida izvirnika. In kakor je zapisano v knjigi: »Tudi najboljši argument na svetu človeka ne bo pripravil, da se premisli. Edina stvar, ki lahko to doseže, je dobra zgodba.«
Razvejenje je hvalospev drevesom in naravi epske razsežnosti. Premišljeno strukturo, ki zaokroži in osmisli monumentalno vsebino, bogati avtorjev poetični slog, ki nas opomni, naj se ustavimo, prisluhnemo in še enkrat pogledamo okrog sebe, da bi zares videli svet, ki nam nudi dom, čeprav ga kot vrsta prevzetno razumemo kot nekaj samoumevnega. In ko knjigo odložimo, se nam morda zazdi, da namesto besed okoli nas šumijo listi.
[1] Prev: Eva Ule
Knjigo Richarda Powersa, ki je v prevodu Andreja E. Skubica izšla pri Beletrini, lahko kupite na tej povezavi.
