Frank Westerman, nizozemski esejist, pisatelj, novinar in publicist, se je širši slovenski javnosti prvič predstavil z delom Inženirji duše (Študentska založba 2010), ki velja za temeljito analizo stalinističnega koncepta literarne zgodovine kot ideološke propagande in orodja za konstruiranje, modeliranje ter vodenje ruske družbe. Letos pa je v slovenskem prevodu (tri leta po izvirniku) izšlo tudi njegovo zadnje delo, Žival, nadžival.
Po zaslugi zadnje knjige in vabila Študentske založbe smo imeli avtorja možnost pobliže spoznati tudi na pravkar končanem Knjižnem sejmu v Cankarjevem domu. Čeprav naj bi se sobotni pogovor sukal med razmejitvami novinarstva in literature, je Westerman govoril predvsemo svoji zadnji knjigi. Ker je Westerman večkrat nagrajeni novinar, ki je med drugim od blizu spremljal kalvarijo med zadnjo balkansko vojno v devetdesetih letih prejšnjega stoletja (tragedija v Srebrenici, ki je popisana v knjigi Srebrenica. Het Zwartste scenario) in se njegov slog pisanja manifestira skozi prizmo dokumentativne reportaže, predstavlja Žival, nadžival še en poskus razlage zapletene in krvave človeške zgodovine, tokrat »skozi oči« najstarejše vzrejene pasme konjev – lipicancev.
Knjiga ima temu primerno več ravni analize in kontekstualizacij osnovne niti ter bralcu razkrije približno tristoletno zgodovino lipicancev in njihove usode na evropskih tleh. Konj Conversano primula, ki ga je Westerman pobliže spoznal kot otrok, je sprožilec za osnovni okvir knjige, saj »ko se dotakneš lipicanca, se dotakneš zgodovine«. Zgodovina teh živali je turbolentna vsaj toliko, kolikor je bila turbulentna sama zgodovina Evrope, ki se je znašla sredi številnih vojn, revolucij, družbenih sprememb in vsesplošnih nesoglasij ter sporov med narodi. Konji so bili deležni številnih selitev (v času napoleonskih vojn, med prvo in drugo svetovno vojno) in domala vsak narod (od Nemcev preko Avstrijcev do seveda Slovencev) si jih je želel lastiti kot svojo državno/narodno/kulturno lastnino. Avtor vzame pod drobnogled predvsem 20. stoletje, enega najbolj iracionalnih drobcev človeške (in posledično tudi lipicanske) zgodovine, razmerje človek : konj pa v antropološki smeri še dodatno prikaže kot posebno pomemben ključ do razumevanja preteklosti, saj vzpostavi vzporednice med generacijsko rejo lipicancev in obsesivno težnjo po nastanku popolne človeške rase. Pri tem se najprej dotakne analize številnih imen, kot sta Darwin (teorija evolucije) in Mendel (oče genetike), ter nato nakaže srhljive posledice, ki so botrovale ideološkim zlorabam ali šarlatanskim nadgradnjam teh modelov – njihov vrhunec je seveda predstavljal nacistični Tretji rajh.
Idejo »čistega«, »popolnega« konja, eksperimente s križanji in selekcijami, vodene in načrtne reprodukcije, teorije »povratne vzreje« in podobne degenerirane prakse avtor neposredno poveže z nacistično idejo o arijski rasi – principe konjske vzreje naj bi le »kopirali na ljudi«. Westerman je mnenja, da je bila genetika ključ do raziskovanja tovrstnih povezav; za kvalifikacijo v SS so denimo potrebovali certifikat o petih generacijah »čistih« rodov »nemškosti«, enako je veljalo za določanje čistokrvnosti lipicancev. Lipicanci so veljali za simbol »čistosti«, moči, vitalnosti in lepote, prav tako kot koncept arijskega človeka, zato so jih nacisti recimo uporabili v filmu Paradiž konjev (v režiji Wilhelma Pragerja iz leta 1936), med drugo svetovno vojno pa deportirali, preseljevali in proti koncu, v soju bližajoče se zavezniške zmage, na Češkem (v Hostincu) tudi skrivali ter z eksperimenti nadaljevali. Prvi so jih našli Američani, ki so potek tako imenovane Operacije kavboj zelo enostransko in poenostavljeno prenesli v film Čudež belih žrebcev (1963), v katerem se, prosto po Disneyu, zdi, da je konjsko življenje, »vsaj lipicanca, dragocenejše od človeškega življenja«.
V zadnji tretjini knjige se Westerman ukvarja z vojno na Balkanu. Izginuli lipicanci, ki so jih leta 1991 s Hrvaške pritihotapili v Srbijo, leta 2007 pa shirane, zmaličene in izmučene pripeljali nazaj v rodni Lipik, zrcalijo vojno vihro in trpljenje ljudi, ki so se znašli ujeti v začaranem krogu sovraštva in nacionalističnih spletk. Westerman zapiše: »Težava je bila v tem, da je bilo za agresivno vedenje živali vedno mogoče najti razlago. V vsakem primeru je bila nasilnost del naravne selekcije in zato popolnoma v skladu z razvojnim naukom. Toda agresivnost pri človeku je poznala oblike, ki niso imele zveze z ničemer. (…) Bes, ki ga navadno pripisujemo živalim, se v takem primeru kot steklina razširi med ljudmi. Prepustijo se mu, nezadržno in brezsramno. V najhujšem primeru je to privedlo do genocida: iztrebljenja celotnega ljudstva.«
Z odkrivanjem usod lipicancev je avtor popisal tudi usode ljudi. Njihove zgodbe so pripovedi o evropski civilizaciji, o njenih prebivalcih in politično-družbenih mehanizmih, ki so v imenu ideoloških interesov in perverzne človeške sle po okoriščanju na račun drugih bitij pripeljale do opustošenja in brutalnega nasilja nad sočlovekom. In soživaljo. Kdo je žival, kdo nadžival in kakšna so razmerja med njima? Kot je avtor povedal v pogovoru, prepušča ta razmislek bralcu.
Knjiga je mešanica sociološko/antropološke raziskave in reportažnega poročanja, vsebuje pa tudi zaključeno literarno celoto z avtorjevimi pogostimi komentarji posameznih tematik. Kot je dejal ob obisku Ljubljane, si prizadeva opisovati resnične življenjske zgodbe, ki jih je zaradi razdrobljenosti najprej treba sestaviti v smiselno celoto. Dodal je še, da ga ustvarjanje fikcije ne zanima, saj v vsakdanji resničnosti odkriva neskončno detajlov, ki o človeku in njegovem času povedo mnogo več, kakor se zdi na prvi pogled.
Frank Westerman: Žival, nadžival. Prevod: Mateja Seliškar Kenda. Spremna beseda: Manca G. Renko. Študentska založba, zbirka Koda, Ljubljana 2013, 255 str, 20,40 €.
