Če sklepam po sebi, ljudeh, ki jih poznam, in knjigah, ki jih prebiram, na prehodu iz otroštva v odraslost v življenju slehernika slej kot prej nastopi trenutek – ali bolje obdobje –, ko ta svoje starše spozna takšne, kot so; ko morajo ti – na žalost vseh vpletenih – sestopiti s piedestala in se pokazati v vsej svoji ranljivosti, z vsemi napakami, ki so jih storili vred. Temu trenutku – ali bolje obdobju – pa največkrat sledi tudi trenutek, ko se otrok odloči, da svojim staršem ne bo nikoli, za nobeno ceno, podoben. Pa jim res ne bo?
S podobnimi vprašanji se ukvarja Zlagano življenje odraslih, zadnji roman Elene Ferrante, ki je bil nedavno preveden v slovenščino, in ki bo – zahvaljujoč avtoričinemu prepričljivemu pripovedovanju – ferrantemanijo zagotovo nadaljeval tudi med slovenskimi bralci.
Kakšno je v resnici življenje odraslih v omenjenem romanu, spoznavamo sočasno s protagonistko in prvoosebno pripovedovalko Giovanno, ki je ob začetku romana stara dvanajst let, podoba, ki jo je imela o svetu, pa se začne kakor hišica iz kart rušiti ob naključni očetovi pripombi; »Dve leti, preden naju je zapustil, je oče mami rekel, da sem zelo grda,« na začetku romana pove protagonistka, le nekaj vrstic kasneje pa se izkaže, da naj bi ta grdost očeta spominjala na njegovo sestro Vittorio, za katero se že leta pretvarja, da ne obstaja, saj naj bi bila grda, zlobna in pokvarjena.
Bo tudi Giovanna taka? Je taka že sedaj? Ker protagonistki takšna vprašanja ne dajo miru, se odloči in naveže stik s teto, ki je na prvi pogled od očeta čisto drugačna; če je ta omikan svetovljan in intelektualec višjega sloja, Vittoria z druge, revnejše strani Neaplja v sebi pooseblja vse njemu nasprotne lastnosti; Vittoria je strastna, je čustvena, je impulzivna, temperamentna, včasih celo strašljiva. O stvareh, o katerih Giovanna na pragu pubertete šele začenja razmišljati, govori brez dlake na jeziku, celo pretirano vulgarno, kar pripovedovalko neverjetno privlači – najbrž tudi zato, ker je ravno v teh letih, ko je tako fino igrati upornika in je vse tisto, kar je tuje in neznano, veliko bolj zanimivo od tistega, kar imamo doma … Ravno zaradi te drugačnosti Giovanno Vittoriin svet z vsakim srečanjem vedno bolj srka vase, skupaj z drugim delom Neaplja pa na pragu odraslosti začne spoznavati tudi, da stvari niso takšne, kakršne jih je še do nedavnega videla skozi svoje otroške oči; spoznavati začne, da so čustva veliko bolj kompleksna, kot je verjela, urejeni svet njenih staršev pa le navadna kulisa.
»Skratka, kaj se je dogajalo v svetu odraslih, v glavah sicer razumnih ljudi, v njihovih telesih, ki so prekipevala od znanja? Kaj se je zgodilo, da so se spustili na raven najbolj potuhnjenih živali, še slabših od plazilcev?« se sprašuje protagonistka, potem ko ugotovi, da sta njena starša Vittorii veliko bolj podobna, kot se zdi na prvi pogled? Da sta ji v resnici v svojih dejanjih pravzaprav enaka in da vsak izmed njih – starša s svojim zlaganim zakonom, Vittoria pa v razmerju, ki ga je imela s poročenim moškim – na nek način živi oz. je živel lažno življenje? Vanj z razvojem zgodbe korak za korakom stopa tudi protagonistka. Ko se začne družiti z Vittorio, se najprej začne posluževati nedolžnih laži; teti laže o starših, staršem in najboljšima prijateljicama pa laže o teti, saj prav vsem želi ugoditi in jim stvari prikazati takšne, kakršne misli, da si jih ti želijo videti – prijateljicama teto npr. naslika skoraj kot magično bitje s posebnimi močmi, staršema pa prodaja zgodbo o tem, da je teta prav zares neznosna. Izmojstri se skratka v laganju drugim, v drugi polovici romana, ko se zaljubi v že oddanega, nekaj let starejšega intelektualca Roberta, pa začne lagati tudi sebi.
»Toda nenadoma ti oči zakrije tančica. Nepričakovano te zaslepi, ne znaš več ohraniti distance, zaletavaš se. Se dogaja vsem ali zgolj nekaterim, da se jim, ko dosežejo določeno raven, stemni pred očmi? In ali si pristnejši, ko vse vidiš jasno ali ko te najgloblja čustva – sovraštvo, ljubezen – zaslepijo? Mar Enzo ni več videl Margherite, ker ga je Vittoria zaslepila? In moj oče ni več videl moje mame, ker ga je Constanza zaslepila?« Zaradi zaljubljenosti v Roberta tudi protagonistka postane zaslepljena in se ji skoraj stemni pred očmi, njena dejanja pa postanejo podobno zlagana kakor tista, ki so jih zakrivili člani njene družine. Ko Giovanna skupaj z Robertovo punco Giuliano le-tega obišče v Milanu, to na videz stori zato, da bo nanju pazila, kakor jo je prosila teta, v resnici pa tja odide zaradi slepe zaljubljenosti vanj. Iz istega razloga kasneje sama še enkrat pride nazaj, in čeprav bi takrat, ko pri Robertu prespi, lahko od misli prešla k dejanjem, tega ne stori, s takšnim ravnanjem pa na nek način preseže svojo družino, zlagano življenje, ki ga je pravkar začela živeti: »Z zlorabo Giulianinega zaupanja bi postala prav taka kot moja teta […] in zakaj pa ne, kot njen brat, moj oče, ko je uničil življenje mami. […] Toda medtem ko sem stopala z vlaka, me je zagrabil strah, nisem hotela tako odrasti. Lepota, ki mi jo je priznaval Roberto, je preveč spominjala na lepoto tistih, ki ljudem povzročajo trpljenje.«
Lažno življenje odraslih je tako predvsem roman o lažeh – tistih, ki jih govorimo drugim, pa tudi tistih, ki jih pripovedujemo sebi –, predvsem pa je roman o odraščanju in izgubi iluzij, ki jih odraščanje prinese. O vsem tem – tako kot zmeraj – Ferrante pripoveduje tako živo in poglobljeno, da bralec o določenih pasusih razmišlja še dolgo, potem ko knjigo odloži, za like pa se mu – ravno zaradi svoje večplastnosti in polnokrvnosti (čeprav so veliko bolj nadležni od katerihkoli v njenih prejšnjih romanih – zdi, kakor da bi jih od nekje poznal … Morda iz svojega odraščanja, ko si je tudi on – tako kakor Giovanna – na določeni točki rekel, da sedaj pa je čas, da zares odraste, čeprav je to v resnici že zdavnaj storil …
Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih, Cankarjeva založba, prevod Daša Perme Jurjavčič, Ljubljana 2021.
