Verjetno ste že iz mojega predhodnega pisanja lahko ugotovili, da o Ursuli von der Leyen nimam kakšnega posebej visokega mnenja. Razlog je preprost: Ursula je ena tistih povzpetnic, ki so sodobni feminizem uporabile – oziroma natančneje izrabile – za realizacijo svojih osebnih povzpetniških ambicij. Ženska, ki se prva štiri desetletja svojega življenja ni ukvarjala s politiko, ki se s politiko ukvarja laično, ne profesionalno – s študijem nikoli ni pridobila nikakršnega profesionalnega znanja o politiki ali o delu politikov – in ki očitno ni imela nikakršnih pomislekov, da bi se v nemški politiki ne selila iz enega v drugo ministrstvo, v katerih je bila v vseh brez izjeme laik oziroma oseba brez predhodnega profesionalnega znanja, in ki tudi pri prevzemanju mesta predsednice evropske komisije ni pokazala nikakršnih pomislekov glede svojega znanja oziroma natančneje neznanja za opravljanje te funkcije, človeka pač ne more navdajati s kakšnim pretiranim optimizmom. Od takšne osebe človek ne more pričakovati profesionalnih praks. Zato sem pričakovala, da se bo Ursula slej ko prej tudi javno pokazala kot neprofesionalka. A da se bo to zgodilo tako hitro, nisem pričakovala. Kot nisem pričakovala, da se bo javno prezentirala kot popolna trapa.
Dogodek, skozi katerega je Ursula o sebi povedala to (pa še marsikaj drugega), je bila njena predstavitev strukture nove evropske komisije in zadolžitev novih evropskih komisarjev, kakor si jih je zamislila. Če sledimo njenim idejam, ki so materializirane v njenem predlogu sestave komisije, postane jasen njen miselni domet. In profil. Ki je, milo rečeno, zaskrbljujoč.
Zaskrbljujočih je kar precej reči. Tu bom omenila le nekatere.
Prvič, Ursula je izpolnila svojo obljubo o »uravnoteženi« spolni sestavi komisije, v kateri bodo imele nacionalne kandidatke za komisarke prednost pred moškimi kandidati in bodo lahko tudi same izbirale področja, na katerih bodo delale. Kot je razvidno iz Ursuline predstavitve bodoče komisije, bodo ženske kandidatke v bodoči komisiji res zasedle najrazličnejša mesta, na katera se ne spoznajo. Za katera niso profesionalno usposobljene. In za katera, se zdi, nimajo ustreznega profesionalnega znanja. Kar Ursule ne moti. Ker če bi jo, bi jo moralo to motiti tudi pri njej osebno. Njene kandidatke – tako kot Ursula sama – nimajo ustreznih znanj za resorje, v katerih naj bi delale. Imajo pa ustrezne genitalije. Tiste, ki jih je Ursula zahtevala. Ki jih preferira. In na katerih je utemeljila in izvedla pozitivno diskriminacijo v korist ženskih kandidatk. Katere žrtve so vsi, ki nimajo ustreznih genitalij. Torej moški. In vsi, ki so profesionalci. Saj profesionalne reference niso pomembnejše od ženskih genitalij.
V bodočnosti bomo žrtve seveda vsi, ki živimo v Evropi.
Ursula je torej povsem brez zadržkov in vsem na očeh izvedla očitno deprofesionalizacijo evropske komisije, kar očitno nikogar sistemsko ne skrbi. Kar nekatere skrbi, je le neustrezna umestitev določenega nacionalnega kandidata v evropsko komisijo. To lahko opazujemo v primeru Lenarčiča, in to je vse – kar je napačna reakcija držav na Ursuline poteze. Še posebej, ker se nikomur ne zdi potrebno, da bi jasno izpostavil, da se je Ursula v bistvu dokazala za konservativno feministično trapo.
Naslednja skupina potez, s katerimi je dokazala, da je natančno to, je dejstvo, da njena sestava evropske komisije (EK) nima ne resorja za znanost ne resorja za kulturo. Na tem mestu tega ne kritiziram v smislu navijanja za ta dva resorja, kot to počne večina kritikov te Ursuline poteze. Gre za bistveno več: Ursula je s to odločitvijo pokazala, da ne razume, kakšno vlogo imata kultura in znanost v sodobnih družbah. V sodobni Evropi. In v sodobnem svetu. Kar nas ne sme čuditi. Saj tudi o kulturi in znanosti v sodobnih družbah nima pojma. Prepričana sem, da bi, če bi jo vprašali kaj o tem, kako sta v današnjih družbah kultura in znanost produkcijski sili, sploh ne razumela, kaj smo jo vprašali.
In še zadnja javna blamaža nove evropske predsednice EK: njena ideja o komisarju, ki bo skrbel za ohranitev evropskega načina življenja. Ta ideja ni le javna blamaža in dokaz, da o politiki nima pojma, ampak je tudi dokaz tega, da Ursula namerava EK spremeniti v neprikritega akterja neokolonialnih politik. Ideja, da gre pri evropskem načinu življenja za superiorni način življenja, ki ga je treba braniti pred migranti in begunci, ki ga po njenem očitno ogrožajo, zaradi česar je treba imeti komisarja, ki bo skrbel za njegovo ohranjanje, je očitna in predvsem povsem nedopustna prezentacija evropocentrizma. Kolonialne drže. In ideje o evropski (in njeni osebni) superiornosti.
Na tem mestu nimam prostora, da bi se podrobneje spuščala v nevzdržnost teh idej. Posebej povezanosti feminizma in kolonializma. Želim pa jasno izpostaviti, da v večetničnih družbah kolonialne in evropocentrične politike vedno vodijo v medetnične konflikte in nezmožnost sobivanja različnih etničnih skupin. Ursula je očitna akterka te politike.
Zato je za Evropo nevarna. Smrtno nevarna.
