Ko nas obiščejo svetovno uveljavljeni solisti, lahko pogosto pričakujemo koncert, na katerem bodo predvsem razkazali svojo virtuoznost, orkester pa bo imel podrejeno vlogo spremljevalca. Taka predstava je 27. 7. padla v vodo že z dejstvom, da so nas na koncertu Festivala Ljubljana pričakala kar tri velika imena: violinist Vadim Repin, pianist Peter Laul in Ensemble Dissonance, ki v svojih vrstah združuje vrhunske slovenske komorne glasbenike. In res smo bili tisti večer namesto hierarhije solistov priča prefinjenemu glasbenemu dialogu, ki se je prek skrbno izbranega programa vzpostavil med vrhunskimi izvajalci.
Ko nas obiščejo svetovno uveljavljeni solisti, lahko pogosto pričakujemo koncert, na katerem bodo predvsem razkazali svojo virtuoznost, orkester pa bo imel podrejeno vlogo spremljevalca.
Kot prvi se nam je predstavil Ensemble Dissonance z Arenskijevimi Variacijami na temo Čajkovskega. Predstavil pa se nam ni s poudarjanjem virtuoznosti določenih variacij, ampak s senzibilnim interpretativnim čutom, s katerim je vedno novim figuracijam vtisnil prepričljive karakterne prvine, kar je na trenutke privedlo do skoraj dramskega navzkrižja s spokojno glavno temo, skrbno ohranjeno v ozadju. Razen tega, da so bile posamezne variacije morda nekoliko odsekane druga od druge, je znana skladba zadihala z dobrodošlo svežino.
Pri Spominu na dragocen kraj Čajkovskega se je ansamblu pridružil Vadim Repin. V pričujoči priredbi, v kateri je namesto klavirja nastopil godalni orkester, je solistična violina zaradi gostejše spremljave predvsem v prvem stavku nekoliko težje izrazno izstopala z značilno melodiko ruskega skladatelja. V naslednjih stavkih je bila ta težava bistveno manj izrazita, toda predvsem na račun tega, da je bila spremljava nekoliko bolj v ozadju. Solist in ansambel pa sta zares stopila v dialog v naslednji Ravelovi skladbi, čeprav se Cigan za violino, godala in harfo (prir. Davida Walterja) začne z dolgim rapsodičnim uvodom za solista. Tu je imel Repin priložnost razkazati skoraj orkestrske barve, ki jih lahko izvabi iz svoje znamenite Amatijeve violine. In ko so se pridružila preostala godala s harfo, se je pričel pogovor. Solist si je z ansamblom podajal vedno bolj virtuozne in vedno bolj barvite variacije, prehajal iz spremljave v nosilca melodije in nato v dirigenta, ob vsem tem pa si je s koncertnim mojstrom izmenjeval poglede odobravanja. Izjemna tehnična zahtevnost skladbe je v rokah izvajalcev postala le sredstvo za doseganje vedno bolj neverjetnih zvočnih ploskev, ki so na vrhuncu kljub komorni zasedbi docela zapolnile Unionsko dvorano.
V pričujoči priredbi, v kateri je namesto klavirja nastopil godalni orkester, je solistična violina zaradi gostejše spremljave predvsem v prvem stavku nekoliko težje izrazno izstopala z značilno melodiko ruskega skladatelja.
Vsi nastopajoči so se končno združili v Chaussonovem Koncertu za violino, klavir in godalni kvartet, ki je zares idealna skladba za tako zasedbo velikih imen; čeprav po zasnovi najbolj spominja na dvojni koncert, spremljajoča godala pogosto zasedejo pozicijo solistom enakopravnih glasov. S tem se je ponovno postavila podlaga za prefinjeno izmenjevanje glasbenih misli, kar so izvajalci skrbno izkoristili. Nastala je celota, ki je presegla posamezne vloge, saj se je bistvo interpretacije oblikovalo prav v odnosih med obema solistoma in godali. Predvsem smo lahko spremljali, kako so izvajalci iz mogočnih, homogenih zvočnih mas, v katerih je zasedba delovala kot en sam instrument, povsem naravno prehajali v razplastene teksture, kjer so se posamezne glasbene linije osamosvajale, si odgovarjale in se med seboj dopolnjevale. V pričujoči zasedbi se je sicer godalni kvartet razširil v godalni orkester, kar je morda nekoliko spodkopalo omenjeno enakopravnost glasov, je pa v zameno izvajalcem omogočalo izrabo mogočnejših kontrastov in dramaturških lokov, česar so se tudi zelo posrečeno posluževali. Poleg tega sta solista kljub razširjeni zasedbi pokazala, da lahko prodreta skozi gosto spremljavo, kadar je to narekovala potreba. Bilo je edino razumljivo, da so za dodatek ob bujnem aplavzu izbrali ponovitev drugega stavka Chaussonovega Koncerta. Za konec pa nas je v obliki dodatka prijetno presenetila še krstna izvedba skladbe Alexandra Rosenblatta, napisane posebej za koncert Festivala Ljubljana.
Ensemble Dissonance (koncertni mojster: Benjamin Ziervogel), Vadim Repin (violina), Peter Laul (klavir).
Unionska dvorana, Grand hotel Union.