O terorizmu, demokraciji, hipokriziji, ‘spopadu civilizacij’, uporu, maščevanju – šest slik
1. Hinavci
Pariz, 11. januar 2015. Na ulicah približno milijon in pol ljudi, zbranih v poklon žrtvam morilskega pohoda na uredništvu francoskega satiričnega tednika Charlie Hebdo in v pariški judovski trgovini. Na čelu z roko v roki stopa tudi svetovna politična elita – francoski predsednik François Hollande, nemška kanclerka Angela Merkel, predsednik evropskega sveta Donald Tusk, britanski premier David Cameron, italijanski in turški predsednik vlade Matteo Renzi in Ahmet Davutoglu, predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, izraelski in palestinski premier Benjamin Netanjahu in Mahmud Abas ter številni drugi. Tam nekje je tudi slovenska delegacija. Ob robu prve vrste je mogoče opaziti jordanskega kralja Abdulaha II. in njegovo soprogo, kraljico Ranio. Medtem se progresivni glasovi v Jordaniji na družabnih omrežjih zgražajo nad dvojnimi merili in hipokrizijo svetovne javnosti, političnih voditeljev in medijev, ki določenim tragičnim dogodkom namenjajo veliko pozornosti, druge – na primer žrtve pokola skupine Boko Haram v Nigeriji, žrtve nasilja v porušeni Siriji ali na zasedenih palestinskih ozemljih – pa spregledajo ali hitro pozabijo. »Ste kdaj videli Mahmuda Abasa, da bi takole korakal na Zahodnem bregu v podporo izmučenim ljudem v Gazi?!« se glasi eden od komentarjev.
2. Spopad civilizacij, 1. del
Nekaj dni po krvavih dogodkih v Franciji sredi Amana, v Jordaniji, taksist pobere mlado Evropejko, doma iz države, kjer je pred leti eden od tamkajšnjih časopisov objavil karikature preroka Mohameda. Ko izve, od kod prihaja mlada ženska, jo povsem resno in vljudno vpraša: »Zakaj rišete karikature, ki žalijo našega preroka?« »Zakaj pobijate ljudi?« mu nekoliko odrezavo odgovori ona. »Jaz nisem nikogar ubil,« se zmede moški za volanom. »Jaz ne rišem karikatur,« odvrne ona.
3. Spopad civilizacij, 2. del
V jordanskem glavnem mestu se po petkovih molitvah na protestu zbere približno dva tisoč ljudi. S transparenti in posameznimi govori nastopijo proti novi naslovnici časopisa Charlie Hebdo, na kateri je upodobljen prerok Mohamed, užaloščen nad tragičnimi dogodki v Franciji. Shoda se pod budnim očesom jordanskih policijskih enot udeležijo tudi pripadniki tukajšnje veje Muslimanske bratovščine. Po prerivanju policija posreduje proti nekaj protestnikom, ki skušajo nadaljevati pot proti stavbi francoskega veleposlaništva, tuje tiskovne agencije pa sporočijo v svet, da gre za najbolj množične tovrstne demonstracije na Bližnjem vzhodu (!).
4. Se demokracija in ekstremizem res izključujeta?
Pred vhodom v glavno dvorano amanskega Kraljevega kulturnega centra v drugi polovici januarja letos se človeku varnostni ukrepi hitro zazdijo pretirani; najprej je treba skozi napravo za odkrivanje kovinskih predmetov, potem nas varnostniki pretipajo po celem telesu, na koncu obrnemo še vse žepe.
Serija New Arab Debates je projekt izkušenega britanskega televizijskega novinarja in voditelja Tima Sebastiana, ki od leta 2011 s finančno podporo norveškega zunanjega ministrstva in prek formata pro et contra z dvema govorcema ter aktivnim sodelovanjem občinstva poizkuša odpirati različne teme, pomembne za države v regiji. Tokratna debata o tem, ali tako imenovani arabski svet podpira ekstremizem ali ne, pred približno tristočlanskim avditorijem, ki je narodnostno in generacijsko pisan, radoveden in pozoren, obljublja zanimiv večer. V razpravi sodelujeta Adnan Hajajneh, politolog, analitik, profesor z Univerze v Katarju, ki se strinja z naslovom razprave, in Musa Šteivi, sociolog, publicist, svetovalec, strokovnjak z jordanske univerze, ki govori proti. Še pred začetkom prvič glasujemo; 48 odstotkov udeležencev deli mnenje s Hajajnehom, 52 odstotkov pa s Šteivijem.
Profesor Hajajneh začne s trditvijo, da se arabske države – Jordanija, Savdska Arabija, Egipt, Katar, Združeni Arabski emirati itn. – kljub sodelovanju v mednarodni koaliciji proti Islamski državi pravzaprav ne borijo proti ekstremizmu, ki ga kasneje definira kot uporabo sile v politične namene. Nasprotno, vojaško posredovanje proti skrajni sunitski skupini uporabljajo kot nekakšno dimno zaveso, s pomočjo katere lahko zakrijejo lastne notranje težave. Režimi, ki so ekstremistične skupine, kakršna je Islamska država, pravzaprav sami pomagali ustvariti, jih zdaj v strahu za lastno preživetje preganjajo, razlaga Hajajneh, ki se sicer ne dotakne znanih obtožb o domnevni sporni finančni podpori Katarja skrajnim gibanjem, ki se v Siriji bojujejo proti vladnim silam Bašarja Al Asada, med njimi tudi Islamski državi.
Potem se oglasi profesor Šteivi, ki najprej protestira proti neustrezni besedni zvezi arabski svet. Meni, da je podpora idejam in grozljivemu ravnanju Islamske države v regiji nizka, da arabsko ljudstvo nikakor ne podpira ekstremizma in terorizma, temveč nasprotno, naravnost koprni po demokraciji. O demokraciji bo Šteivi ta večer sicer veliko govoril. Seveda se ne more izogniti ameriški invaziji na Irak leta 2003, ki je povzročila radikalizacijo velikega dela muslimanskega sveta.
Sebastian ga izzove z izjavo bivšega jordanskega ministra, da je v vsakem od nas malo Islamske države. Če arabski svet tako zelo zavrača ekstremizem, zakaj potem v Jordaniji ni nobenih protestov proti omenjeni skrajni skupini, želi izvedeti. Ali ni ravno nasprotno, saj smo bili na primer priča demonstracijam proti tedniku Charlie Hebdo in shodom v podporo Islamski državi, kot se je pred časom zgodilo v Ma’anu, znanem nemirnem, revnem, zapostavljenem mestu na jugu dežele, zanima voditelja. Kaj pa dejstvo, da naj bi bilo v državi kar devet tisoč salafistov, vrta naprej britanski novinar. Šteivi odgovarja, da gre pri domnevni salafistični nevarnosti za t. i. mehki ekstremizem, medtem ko je prizadevanje za demokratične spremembe v regiji tek na dolge proge. »Vsak salafist še ni terorist,« reče kasneje.
Nato dobi besedo občinstvo. Moški srednjih let, ki pove, da prihaja iz Iraka, opozori na vpliv radikalnejšega islama – npr. vahabizma in salafizma –, ki naj bi se v zadnjih desetletjih z roba arabskih družb preselil v mainstream. Adnan Hajajneh je neposreden, ko reče, da danes nismo priča spopadu civilizacij, kot je spet mogoče slišati po tragičnih dogodkih v Franciji, temveč naj bi šlo za nekakšno »državljansko« vojno za prevlado različnih struj znotraj samega islama.
»O čem pravzaprav govorite, ko govorite o arabskem svetu? Od kdaj so vsi muslimani Arabci in ali na Bližnjem vzhodu res ni več nobenih Kristjanov, Judov ali ateistov?« zanima mlado žensko iz avditorija. Musa Šteivi prikima in se pohvali, da je že na začetku debate protestiral proti poenostavljenemu poimenovanju. »No, vseeno ste se udeležili razprave s takim očitno pomanjkljivim naslovom,« ga zbode Sebastian. Profesor Hajajneh pa opozori, da ekstremizem nikakor ni samo arabski fenomen, temveč ga določajo pogoji življenja v arabskem svetu, v katerem ni svobode govora, je premalo demokracije in preveč korupcije, revščine, brezposelnosti, pomanjkljive izobrazbe in brezperspektivnosti. »V takem okolju bi tudi razsvetljeni Švedi ali Norvežani postali ekstremisti.«
Gospa iz prve vrste na levi, ki naslednja prosi za besedo, je ostra. »Kaj imate za bregom?« naravnost vpraša nekoliko zmedenega Tima Sebastiana ter doda, da je za nastanek radikalnih, skrajnih terorističnih skupin, kot sta Al Kaida ali Islamska država, odgovoren Zahod, da lahko zdaj v miru okupira tuja ozemlja ter pleni po mestih in deželah, kot se je to na primer zgodilo ob ameriški okupaciji Iraka. »Če smo vsi muslimani teroristi, nas potem enkrat že pustite pri miru, da se pobijemo med sabo!« vzklikne gospa. Profesor Šteivi odkimava. »O čem vi govorite, muslimani, arabske države, kakorkoli, se morajo odpreti svetu ter nehati kriviti druge za svoje težave,« reče. Ljudje morajo zahtevati resnične demokratične spremembe, namesto da se zadovoljijo s kozmetičnimi popravki.
»Kako se sploh lahko resno pogovarjamo o boju proti ekstremizmu, če pa države, kot so Savdska Arabija, Egipt, Jordanija, Libanon in druge, ki naj bi sodelovale v boju proti teroristom, doma zavirajo demokratične reforme, zatirajo drugače misleče, zapirajo novinarje, izvajajo represijo in medijsko cenzuro? Moderne in napredne družbe morajo biti sekularne in vključujoče, saj ekstremizem cveti prav v pogojih, ko posamezne družbene skupine odrinemo na rob,« zaključi svoj komentar mladenka v ozadju. Hajajneh se strinja, Šteivi pa ugovarja: »Islamska država predstavlja izjemno resno grožnjo za vse države, tako za demokratične kot za nedemokratične.«
»Se demokracija in ekstremizem res izključujeta?« se glasi naslednja pikra, a tehtna pripomba iz publike. »Irak naj bi Američani z zavezniki ‘osvobodili’ in ‘demokratizirali’, a je postal zibelka ekstremizma in terorizma«.
»Demokracija, demokracija,« se oglasi starejši gospod. »Nehajte že s tem, ker gre za prazno besedo«. Nadaljuje trpko. »Mi nismo pripravljeni na demokracijo. Ali veste, kakšne neumnosti se učijo v šoli moji vnuki? Škoda, da Jordanija nima nafte, saj bi potem takoj dobili demokracijo,« izzove smeh. Profesor Šteivi vseeno meni, da je osvoboditev arabskih držav izpod kolonialnega jarma prispevala k pomenu demokracije v regiji.
O dogodkih v Parizu kljub vsemu ni veliko govora; iz občinstva se zasliši nekaj opazk, kako so nekatera izgubljena življenja očitno pomembnejša od drugih.
Na koncu, pred drugim glasovanjem, se oglasi mladenič, ki je neposreden: »Mene v ekstremista spreobrne izraelska država s svojimi zločini na zasedenih palestinskih ozemljih, za katere ni nikoli kaznovana, saj se ji ne morem upreti ali zahtevati, da jo postavijo pred sodišče.«
Za potrditev naslova razprave ob zaključku glasuje 59 odstotkov navzočih, proti pa 41 odstotkov.
5. Skromni superzvezdnik
Velika dvorana v prvem nadstropju hotela Landmark sredi Amana, enega prvih hotelskih kompleksov v državi, ki po načelih mednarodne kampanje BDS (bojkot – dezinvesticije – sankcije) načrtno zavrača sodelovanje z izraelskimi podjetji, povezanimi z okupacijo palestinskih ozemelj, je nabito polna. Dr. Mads Gilbert, čigar predavanje čakamo, je norveški zdravnik, anesteziolog, izkušeni aktivist, humanitarni delavec in publicist, ki že desetletja dela na zasedenih palestinskih ozemljih in tudi širše na Bližnjem vzhodu (lani so mu sicer izraelske oblasti do nadaljnjega prepovedale vstop v Gazo). Gilbert, elokventen, iskriv, navdihujoč, angažiran govorec, razlaga o svojem delu v bolnišnici Šifa v Gazi, o zadnjem izraelskem napadu lani poleti na to gosto poseljeno palestinsko naselje, ki ga je neposredno doživel, ter o svojih neutrudnih in požrtvovalnih zdravniških kolegih iz Gaze, ki bi morali biti pred nami namesto njega, kot pravi. Pripoveduje o podhranjenih, slabokrvnih, slabo oblečenih palestinskih otrocih, o neusmiljenem izraelskem vojaškem aparatu, o izraelskih kršitvah mednarodnega humanitarnega prava in o hinavščini mednarodne skupnosti. Predavanje opremi s pretresljivimi fotografijami, video posnetki, z različnimi grafikami – vse iz prve roke. Ves čas zaveda, da prihaja iz privilegiranega dela sveta. »V bolnišnici Šifa je dovolj zdravnikov, kirurgov, specialistov, medicinskih sester in drugega osebja. Vsi vedo več od mene in me pravzaprav ne potrebujejo, potrebujejo pa mojo solidarnost. In vašo,« pove. Ne potrebujejo pomilovanja, temveč pritisk na naše vlade in politične voditelje, doda.
Kljub skromnosti Gilbert deluje kot superzvezdnik; še dve uri po koncu predavanja čakajo obiskovalci v vrsti, da bi mu stisnili roko in se fotografirali z njim. Enega največjih aplavzov dobi, ko proti koncu izjavi, da ne podpira ne Hamasa ne Fataha ne Palestinske oblasti (PO), temveč palestinsko ljudstvo.
Gilbert verjame, da sredi porušene Gaze še obstaja upanje in da je upor še mogoč. Pove nam zgodbo o palestinskem dečku, ki ga je spoznal pred kratkim. Kljub rosnim letom je deček preživel že štiri brutalne izraelske vojaške napade, vendar ne razmišlja, da bi si opasal bombo in se pognal v zrak. Norvežanu je zaupal, da bi, ko odraste, rad postal zdravnik in pomagal reševati življenja.
6. »Koga bomo ubili?! Daesh, Daesh, Daesh!«
Ob glasnem skandiranju zbranih se poročevalcu Al Jazeere pri javljanju iz središča Amana zaplete jezik in snemalcu da znak, da bo moral ponoviti povedano. Okoli njega sklene obroč prerivajoča se množica mimoidočih, ki radovedno stegujejo vratove in poskušajo ujeti, kaj bo novinar povedal v kamero. V kader se prikradeta dva majhna dečka, ki pred sabo držita fotografiji umorjenega Moaza Al Kasasbeha, ki so ga decembra lani pripadniki Islamske države (z arabsko kratico Daesh) zajeli v Siriji, nato pa živega zažgali.
Prvi petek v februarju je in množičen shod z več tisoč udeleženci v spomin nesrečnemu pilotu jordanske vojske in v podporo povračilnim ukrepom Jordanije proti skrajni skupini se počasi končuje. Povsod, tudi iz avtomobilov, vihrajo jordanske zastave, vse skupaj pa spremlja glasno hupanje. Od daleč se zdi, da je država pravkar slavila na pomembni nogometni tekmi. Na ulicah so mladi, starejši, ženske, moški, otroci. Z obrazi v barvah jordanske zastave, opremljeni s transparenti in portreti kralja Abdulaha in »jordanskega orla« Kasasbeha. Fantek, ki zre na dogajanje z očetovih ramen, je oblečen v vojaško uniformo, v rokah pa ima plastično brzostrelko.
Lani jeseni se je mednarodni koaliciji pod vodstvom ZDA z letalskimi napadi na položaje Islamske države v sosednjih Siriji in Iraku pridružila tudi tradicionalno prozahodna in proameriška Jordanija, od koder naj bi med skrajneže sicer odšlo več kot dva tisoč borcev. Ni manjkalo kritičnih glasov, ki so se spraševali, zakaj se je država vmešala v tuj vojaški spopad. Drugi so trdili, da bi Jordanija v boju proti ekstremizmu naredila več, če bi doma izvedla ustrezne socialne reforme. Je namreč dežela velikih socialnih razlik: dežela bogastva, prestižnih sosesk premožnega zahodnega Amana, priljubljenih turističnih središč na eni strani ter dežela revščine, manj razvitega podeželja in begunskih taborišč na drugi. Toda zdaj se zdi, da ni nobenega dvoma več. Država je v vojni in zahteva maščevanje.