AirBeletrina - Kokoš na mestu
Kolumna 10. 6. 2014

Kokoš na mestu

Izbrane misli o mojem narodu

 

V stari Jugi smo Slovenci veljali za najbolj delaven in miselno napredni del federacije. Skozi prvo desetletje po osamosvojitvi nam je ta obetavni karakter uspelo skoraj povsem utopiti v zadrti in ksenofobni zaplankanosti. Še enkrat toliko let pozneje smo z dodatkom krize zapravili ekonomski status in se iz premožnih zahojencev preobrazili v revne zahojence, ki jim vlada peščica skorumpiranih nesposobnežev brez vizije. Kako je prišlo do te spremembe? Ali je kriza samo razgalila naše že obstoječe slabosti, ki so jih prej zakrivali plodovi globalne gospodarske rasti? Je bila ena teh slabosti naša ljuba stara zavist, le da smo si v Jugi želeli, naj krava crkne južnim sosedom, po osamosvojitvi pa smo z metanjem polen pod lastne noge zatrli možnost za uspeh v slogi? Ali pa se nam je zgolj zgodil znani učinek žab in ribnikov; sprememba iz prvih na Balkanu v zadnje v Evropi; padec od v svet kukajoče glave Juge v navzdol mahedrajočo rit Unije?

 

O Slovencih je doslej v svojih jedkih kolumnah največ pametnega povedal Miha Mazzini. Ta značaj lenih in za vse novo zaprtih ksenofobov redno pripisuje prilagoditvi na tisočletno življenje pod tujo oblastjo ter celo našo bajeslovno pridnost odpravi kot nujo biti videti čim bolj zaposlen, saj ti bo sicer gospodar naložil še več dela. Čeprav je Mazzinijevo pisanje krasna terapija za odpravo tega aspekta slovenskega značaja pri samokritičnih ljudeh, pa opažam, da 1) dejanske nosilce takih karakterjev namesto v refleksijo pahne v obrambno jezo in 2), da vendarle ne razloži statistično nadpovprečnih uspehov nekaterih izjemnih lističev naše troglave gore.

 

Z geografskega in zgodovinskega stališča lahko o Sloveniji objektivno zatrdimo le naslednje. Je majhna, pokrajinsko zelo raznolika država, ki je stoletja živela pod tujo oblastjo. Etnično smo dokaj uniformni, a smo zaradi geografskih ločnic in dolge zgodovine brez lastne države tudi razdeljeni na nadpovprečno veliko podetnij na kvadratni kilometer. Omenjene lastnosti botrujejo tako našim odlikam, kot slabostim.

 

Po negativni plati sta razdrobljenost in tuja oblast botrovali naši neenotnosti, nagnjenju k deljenju na polarne tabore in legendarni sosedski zavisti. Majhnost je v tandemu s podložno zgodovino poskrbela za občutek nemoči ter zatekanje k njeni kompenzaciji prek ksenofobije in neplodno neutemeljenega samopoveličevanja. Življenje pod tujo oblastjo nam je podarilo nevajenost prevzeti vajeti v svoje roke ter veselje do 1) valjenja krivde na druge, 2) čakanja na rešitelja od zunaj in 3) splošnega igranja vloge tepene žrtve, ki ne more vplivati na lastno usodo.

 

Toda iste lastnosti so vsaj delno botrovale tudi posamičnim izjemnim uspehom slovenskih športnikov, znanstvenikov, umetnikov in podjetnikov, predvsem v tujini. Te šampijone so gotovo v neki meri navdahnile prav slovenska neobremenjenost z zgodovino, občutek svobodnega delovanja iz nič ter geografsko in etnološko bogato domače okolje, ki zaradi svoje majhnosti in obvladljivosti omogoča precejšnjo okretnost. Mala in brezzgodovinska Slovenija je, skratka, odličen poligon za neobremenjeno preizkušanje inovativnih projektov, ki jih je nato mogoče zbrušene plasirati na svetovni trg.

 

Eden mojih najboljših prijateljev – v tujino pobegli ekonomist – mi je ob opozarjanju na izjemne domače dosežke pred časom očital, da nasedam medijski propagandi, ki sicer povsem korektne uspehe pretirano kuje v zvezde kot pomirjevalo za mase ob porazni situaciji, saj, češ, »našim pa kljub vsemu uspeva«. Čeprav to deloma drži, pa je tako tolažeče napihovanje le en vidik slovenskega značaja, osredotočenje le nanj pa razgali še njegov drugi pol: pretirano defetistično samoponiževanje. Poveličevanje izjemnih dosežkov je po sebi enako njihovemu odslavljanju z zamahom roke, v kolikor oboje sili v nedejavnost. V enem primeru zato, ker »smo očitno uspešni, torej ni treba ničesar spremeniti«, v drugem pa zato, ker »se ne da nič storiti, torej se nima smisla truditi«. Edini možen konstruktivni pristop bi seveda bil, da se izjemne dosežke trezno ovrednoti ter jih izpostavi kot motivacijo za nadaljnje delo v isto smer ter spreminjanje razmer v državi tako, da bodo omogočale še več podobnih uspehov.

 

Minula smučarska sezona Tine Maze je dober primer konflikta obeh logik. Mazejeva se je lahko zares razcvetela šele, ko je pobegnila iz dušeče uravnilovke nacionalne reprezentance in si drznila v solo organizaciji poseči po vrhu. Slovenci so njen uspeh značilno pričakali z 90% pretirane evforije in 10% pridušanih očitkov o zvezdništvu ter sebičnem odklanjanju deljenja sadov z ostalimi smučarji. Ko pa je Mazejeva sezono končala, je tudi ona tipično slovensko hitela zatrjevati, da je že to izjemen dosežek in naj od nje raje ne pričakujemo, da bi kaj takega še kdaj ponovila. Nazadnje je bilo treba italijanskega Massija za trezno izjavo, da sicer ne pričakuje nemogočega, toda da, če bo Tina naslednje leto ohranila isto formo, ne vidi razloga, zakaj ne bi še naprej nizala primerljivih uspehov. Slovenec bi svoj uspeh pred sorojaki najraje s skromno pobešeno glavo pripisal srečnemu naključju in se hitro umaknil izpred žarometov, preden ga zadane zaslužena strela ali pa ga – še huje – narod neizbežno zasovraži, ko bo razočaral njegova previsoka pričakovanja.

 

Tina se je v enem od intervjujev opisala kot edinstven »stroj s čustvi« in morda je prav to tista njena slovenska specifika, ki ji je omogočila takšen uspeh. Eden od odrazov slovenske hibridnosti je namreč tudi mešanje balkanskih in avstroogrskih lastnosti, na katerega je v pogovoru za Mladino opozarjal že omenjeni Mazzini. Tam je sklenil, da bi Slovenci sicer sami sebe najraje videli kot Švicarje ali vsaj Avstrijce, a da je naš osnovni življenjski slog – veseljačenje z razširjeno družino ob žaru, popoldansko posedanje po barih – odločno balkanski ali mediteranski.

 

Po vrnitvi z enoletnega dela v Barceloni moram sicer poročati, da se mi je zdela Slovenija v primerjavi s prijetno južnjaško sproščenostjo katalonske prestolnice precej zadrta, toda moja slikarska kolega zdomca v Londonu po drugi strani od Ljubljane najbolj pogrešata prav njeno mediteransko kulturo lenobnega kofetkanja. Tak koktejl Mediterana in Avstro-Ogrske je, kot vse pri Sloveniji, spet nabit tako z izrazito pozitivnim kot negativnim potencialom. Oba londonska kolega sta si v svojem novem delovnem okolju oddahnila ob odsotnosti uravnilovk in klientelizma, a sta s svojo svežo vizijo s periferije zlahka navdušila anglosaške kolege, ki so že otrdeli od svoje veličastne zgodovine in ustaljenih načinov razmišljanja. Mene je po drugi strani dobrodošlo ogrela sredozemska toplina španske kulture, a sem nato lokalce lahko navdušil z sposobnostmi odločne organizacije, ki je pogosto dobrodošlo presekala njihovo ležerno kompliciranje.

 

Kadar Slovenci ti nasprotujoči si lastnosti uspemo zmešati na dober način, nastane prvovrsten koktajl brezzgodovinske, periferne in južno sproščene svežine, podprte s trdno disciplino in organizacijo. Kadar jih zmešamo slabo, ne dobimo nič drugega kot Slovenca v njegovi najslabši obliki – lenega in skorumpiranega zadrteža. V nas sta oba ekstrema, a prav zato imamo potencial za oboje, kar je vsekakor dosti bolje kot medleti v neki mlačni sredini, kamor bi se trenutno še najraje zatekli.

 

Prav zaradi potencialne plodnosti tega slovenskega hibrida mi je bilo vedno všeč, da se je kot slovenska nacionalna žival najbolj trmasto usidralo tako čudaško in za ikono navidez neprimerno bitje, kot je človeška ribica. Slovenija kot država namreč prav zares ni lev, orel ali celo petelin, ki kraljujejo v uradni simboliki nekaterih drugih sodobnih držav. Slovenija je prav spremenljivi in izmuzljivi proteus: žival, ki je ime dobila po spreminjajočem se mitskem starcu iz Odiseje. Človeška ribica je biološko gledano spolno zrela ličinka, folkorno pa zmajev mladič: nič veličastna, rahlo komična žival, ki ni ne človek ne riba, ne zmaj ne junak, ampak zgolj čisti potencial, ki se kar naprej spreminja in razvoju katerega so odprte še vse mogoče smeri.

 

Naša dežela je, sprijaznimo se, prazna, brezzgodovinska kot kokoš oblikovana luknja v osrčju Evrope; čista sredica stare celine, v kateri se križajo sever, jug, vzhod in zahod kontinenta, a ki sama nima fiksne identitete in ki je prav zaradi tega smešnega statusa potencialno svobodna ter odprta za vse. Morda bi Slovenci, če bi nekoliko spremenili smisel za humor in nehali utrjevati svojo skupnostno identiteto s posmehom sosedom, to komičnost lahko končno vzeli nase kot pozitivno lastnost in na svoji zabavni protejskosti sčasoma zgradili nek boljši jutri.

 

Prav zaradi zgoraj omenjenega se mi zdi še toliko bolj zgrešena strategija slovenskih nacionalistov, ki v želji po oskrbi svoje dežele z zgodovino po zgledu velikih narodov iščejo dvomljive relikte veličastne slovenske preteklosti – od venetske teorije pa do prastare karantanske slave. Slovenija, poglejmo resnici v oči, pač (še) nima dolge samostojne zgodbe in poskus, da bi jo pričarali iz nič, je zgrešen in potencialno nevaren. Danes ekonomsko cvetoča Nemčija je pred desetletji skupaj z ostalo Evropo drago plačala za izbiro natanko te poti. Naša država bi ravnala precej bolje, če bi pomanjkanje lastne identitete in zgodovine sprejela in jo spoznala za prednost, ki ji omogoča, da se neobremenjeno izumi na novo v krizno spreminjajočem se okolju enaindvajsetega stoletja.

 

Ali ni bil navsezadnje prav naš začetek iz nič tisti, ki je naši državi dal zagon v poznih osemdesetih zgodnjih devetdesetih letih? Ali se nismo takrat počutili kakor najstnik, ki se je pravkar odselil od doma in se pred njim razprostirajo še vse poti? Zdaj se je naš študent, ki se je v ugodnih razmerah dodobra naužil svobode in prežural svobodna učna leta, znašel pred prvimi težavami in odločiti se mora, kako bo ravnal v prihodnosti. Se bo iz dosedanjih izkušenj česa naučil, iz svoje sobe vrgel ven zabluzence, ki mu z nadaljnjim zapijanjem ne pustijo dokončati študija, in po treznem ovrednotenju svojih danosti in možnosti nadaljeval pot v odraslost? Ali pa bo obupan čakal, da ga pride rešit premožni očka, ki pa bo za pomoč gotovo pričakoval igro po svojih pravilih.

Od junaka do bedaka je le en korak. Naredimo ga v pravo smer in – kaj bo sploh še ostalo velikim?