Svoje običajne prekerne misli, ko zapuščam atelje – »doma me čakajo triinpolletna hčerka Ela, njen petinpolmesečni bratec Taras in njuna doječa mati Urška, sam se pa udinjam v tako nelukrativni panogi, kot je slikarstvo v Sloveniji« –, je tisti dan zamenjal nemir druge vrste. Hitel sem namreč na srečanje Šole za starše, ki jo vsake toliko organizira Elin vrtec. Naslov tokratnega srečanja se je glasil Komunikacija v vzgoji.
Razlog za nemir, lahko rečem celo zaskrbljenost, je bil, da se Elino obnašanje, odkar je dobila bratca, nekako ni vklapljalo v vse objektivne predstave, ki sem jih o otrocih in otroštvu dobil preko tako zanesljivih medijev, kot je televizija. Na primer:
1. Z blaženim nasmeškom in rahlim sfumatom okoli glave moja hčerka NE zaspi že med prvo pravljico. Namesto tega se po polurnem branju večkrat odvije tale ali kak podoben dialog:
– Ela, kaj naj ti še preberem?
– Lahko mi prebereš karkoli hočem.
2. Ob obljubi igre z žogo NE teče veselopospravljat sobe:
– Ela, pridi, pospravi igrače!
– Ne, mami, ne morem zdaj, gledam v steno!
3. Babičinega poduka NE sprejme kar takoj kot suho zlato:
– Ela, ne vrtaj po nosu!
– Saj ne vrtam po nosu, babica, samo pokazala sem ti, kako se vrta po nosu.
4. Kljub opozorilu NE preneha takoj z napačnim početjem:
– Ela, pazi malo, po mizi rišeš!
– Saj bomo pobrisali.
– Kdo je to mi?
– Ti.
5. Pri drugi babici se NE pogovarja (le) o rožnatih ponijih:
– Te stopnice so pa zelo stare, tvoja hiša je zelo stara, ti si zelo stara in boš kmalu umrla … vsi bomo umrli, a ne?
In še bi lahko našteval.
Ko sem torej z idejo, da kot vzgojitelj odpovedujem že tako zgodaj v življenju svojih potomcev, prispel na kraj predavanja, je bilo tam že zbranih nekaj, a ne ravno preveč staršev. Ker je bila ura že prava, smo se začeli pogledovati med seboj in se čudili pomanjkanju zanimanja: saj gre vendarle za naše otroke! Pomirila nas je in nam do neke mere popihala na dušo vzgojiteljica z besedami, da prav tisti, ki bi tole šolo dejansko najbolj potrebovali, nikoli ne pridejo. Takoj za tem je neki sooče vendarle vnesel nekaj dvoma s svojo interpretacijo, da ostali niso prišli, ker imajo pač … pridne otroke. Ostali smo se bolj ali manj kislo nasmejali njegovi domislici, saj nismo bili povsem prepričani, če gre za šalo ali pač empirično preverljiva dejstva.
Predavatelj je začel s predavanjem. Večino povedanega sem v takšni ali drugačni obliki poznal že od prej. Problem je seveda v tem, da se, navkljub teoretičnemu obvladovanju materije, stvari včasih zapletejo na povsem prozaičnem nivoju izvedbe. Na primer nasvet, da se je s kričečim otrokom, ki se v trgovini meče ob tla in brca okoli sebe, medtem ko vse skupaj opazuje zgrožena skupina mimoidočih, najbolje z največjim mirom na obrazu lepo pogovoriti, se v teoriji sliši izjemno razumno, v praksi, ko se v deževnem dnevu obema od staršev, enemu z jokajočim dojenčkom v roki, drugemu s polnim vozičkom jestvin, po napornem dnevu mudi domov pripravit večerjo, pa je malenkost težje izvedljiv. (Kak hegeljanski vzgojitelj si v tem trenutku že mrmra: »Toliko slabše za dejstva!« in začenja zbrano pisati nov odstavek priročnika.)
Predavanju so sledile »izpovedi« staršev: moj počne to, moja počne ono, zadnjič, ko smo šli z bazena, je kričal in me celo udaril, pokonci je bil do polnoči, včeraj, ko smo bili na igrišču, je dol potegnila hlačke in se pred vsemi polulala na tla ipd. Obrazi staršev so zrcalili skrajno resnost situacije ter izžarevali zaskrbljenost in sočutje, navznoter pa se nam je, verjetno vsem, smejalo in s src so se nam valili kamni: nismo sami!
Skratka, domov sem kljub vsemu odšel malo bolj pomirjen. Ne spomnim se natančno, če je bil kasneje na sporedu eden tistih večerov, ko sem Eli prebral »mravljico« ali nemara eden od tistih, ko sva šla skupaj na kakšno razstavo:
-Ela, tole je retroavantgarda, veš.
– Ne me zafrkavat, oči.
Ali pa je bil mogoče eden tistih večerov, ko gredo stvari v nepravo smer in se končajo z jokom enih in slabo voljo drugih deležnikov družinskega sožitja. Mogoče zato, ker smo bili vsi doma malo nataknjeni zaradi niza neprespanih noči, morda zato, ker smo vsi po vrsti podlegli kakemu virusu in so se zato nepričakovani pokvarili načrti za piknik. In je bil potem odgovor na »A si greva umit zobe?«, »Se lahko prosim oblečeš v pižamo?«, »Res ne bi nehala nagajati?« zelo jasen in kategoričen »NE!«, ki za seboj potegne kopico pregovarjanj in slabe volje. Včasih se potem tak dan razleze v več dni in stvari res postanejo malenkost naporne.
(Naj na tem mestu, bolj kot medklic za tiste, ki bi mi že hoteli očitati zapostavljanje, v enem stavku razjasnim, zakaj sem lastnega sina do sem komajda omenil: Taras, kadar ima svežo plenico in ni lačen, na svet gleda z blagohotnim, skoraj budističnim nasmeškom na obrazu, z zgledom okolico uči mirnega zadovoljstva in si verjetno misli: »Očka, ne sekiraj se, vse bo še dobro, res … vsaj dokler jaz ne zrastem!«)
Potem gre sem ter tja Ela k babici na kratke »počitnice« in mi, priznam, odleže. In si prvi večer mislim, »oh, kako je bilo včasih enostavno, ko sva bila z Urško še sama«, naslednji dan se mi zdi nenavadno, da večerna poročila vidim in slišim v celoti, dan kasneje se brez posebnega razloga sprehodim po otroški sobi, še en dan za tem pa pridem iz ateljeja bolj zgodaj, kmalu se oglasi stanovanjski zvonec, pred vrati stoji Ela in steče proti meni: »Poglej, očka, našla sem pero! Posadila ga bom, da bo iz njega zrasel ptiček.«
Kaj naj torej rečem na koncu o »komunikaciji v vzgoji«? Glede prvega Ela očitno nima nobenih problemov. Glede drugega pa: prepričan sem, da nisem najboljši oče na svetu, za to bi rabil veliko več potrpljenja, nekaj več časa in doslednosti. A verjetno tudi nisem najslabši, trudim se in kljub vsemu mislim, da, generalno gledano, vzgoja teče v pravo smer. Vprašanje, ki sicer ostaja, pa je … kdo pravzaprav vzgaja koga?
