Četudi pogled na mogočne freske manierističnega umetnika Giorgia Vasarija, ki krasijo stene dvorane Salone dei Cinquecento v firenškem Palazzu Vecchiu, intimno ne prevzamejo prav vsakogar, je nesporno, da so ena največjih slikarskih mojstrovin šestnajstega stoletja. In čeravno gledalec sicer ni navdušen nad Vasarijevimi freskami, ga v Salonu dei Cinquecento obide občutek, da se pred njim razpira skrivnosten zemljevid ugank. Prevzele so tudi inženirja in umetnostnega zgodovinarja Maurizia Seracinija, ki se jim je odločil priti do dna.
Ko se umaknete slepečemu firenškemu soncu in prestopite prag Palazza Vecchia, prepojenega z vonjem po terakoti, se pred vami razpre osupljiv pogled na dvorano Salone dei Cinquecento. Na visokih stenah kolosalne sejne dvorane (1242 kvadratnih metrov) je upodobljenih šest fresk s prizori bitk, na katerih razbesneli konjeniki pričajo o vojaškem zmagoslavju Firenc nad Piso in Sieno. Freske so nastale leta 1563, Vasari pa je vojake prikazal kot mišičaste nadljudi, ki s svetilkami v rokah vodijo napad na obzidano mesto.
Tu se začenjajo postavljati vprašanja. Pod eno od šestih fresk naj bi se namreč skrivala precej večja dragocenost, ki je bila očem skrita celih pet stoletij. Gre za davno izgubljeno delo Leonarda da Vincija, ki se imenuje Bitka pri Anghiariju ter prikazuje firenško zmago nad Milanom.
Na sredini dvorane stoji Maurizio Seracini, ki je bil nemalokrat oklican za pravega Indiano Jonesa in lovca na resnično Da Vincijevo šifro. Njegov obraz se redno pojavlja v številnih tujih medijih, od časopisa The New York Times do revije National Geographic, ki ga je poimenovala za inženirja kulturne dediščine. Kot direktor Centra za interdisciplinarno znanost na področju umetnosti, arhitekture in arheologije (CISA3) na Univerzi Kalifornija v ameriškem San Diegu in direktor firenškega Editecha, visokotehnološkega diagnostičnega centra za umetnostno in arhitekturno dediščino, ter Interdisciplinarnega centra za ultrazvočno diagnostiko v medicini je z novimi tehnologijami, ki jih je mnogo zasnoval in razvil sam, preučil več kot 2500 umetniških del in spomenikov. To je človek, ki se je pod pokroviteljstvom National Geographica podal na lov za izgubljenim Leonardom.
Pisalo se je leto 1975, ko je Seracini v dvorani Salone dei Cinquecento opazil fragment besedila, skritega znotraj Vasarijeve freske. Avtor fresk – slikar, arhitekt in zgodovinar iz 16. stoletja – je na eni od sten s freskami, ki v dolžino meri 54 metrov, pustil dodaten pečat z zapisom dveh besed.
Cerca trova: išči in našel boš.
Seracini in mnogi vodilni poznavalci Leonarda menijo, da gre pri omenjenem zapisu za resničen namig, s katerim naj bi Vasari opozarjal, da mu je kljub uspešni izvedbi svojega naročila uspelo ohraniti Leonardovo fresko, ki naj bi se skrivala pod lažno steno z njegovimi freskami.
Do novih premikov v projektu, imenovanem Izgubljeni Leonardo, je zaradi birokratske neučinkovitosti prišlo šele leta 2006, ko je Seracini oznanil, da je med hrbtno stranjo Vasarijeve freske in stene za njo odkril 2,5 centimetra širok votel prostor. Dvojna stena, ki jo je Vasari najverjetneje zgradil med slikanjem fresk, je neznanka, ki ne nosi niti arhitekturne niti strukturalno pomembne vloge. Vrzel je mogoče najti le za eno od šestih sten z Vasarijevimi freskami, in sicer za tisto, ki nosi besedi cerca trova.
Lov za izgubljeno mojstrovino Leonarda da Vincija je lov na zaklad za odrasle, Da Vincijeva šifra, prestavljena v resnično življenje. Če se Seracinijeva teorija, ki jo podpira večina vodilnih svetovnih umetnostnih zgodovinarjev, izkaže za resnično, potem se za Vasarijevo fresko nahaja Leonardova, poleg Zadnje večerje edina druga znana stenska poslikava.
Za Vasarijevimi freskami pa se poleg morebitnega odkritja skriva tudi pripoved o dvoboju med najimenitnejšima slikarjema renesančne Italije in morda celo umetnostne zgodovine nasploh. Leta 1505 je Leonardo dobil naročilo, ki mu je na steno dvorane Salone dei Cinquecento velelo naslikati prizor bitke, silnega vrtinca mečevalcev in konjev, z imenom Bitka pri Anghiariju. S slikanjem je sicer pričel, vendar dela zaradi drugih obveznosti ni nikdar zaključil. Hkrati je naročilo dobil tudi Michelangelo, ki naj bi na drugi steni iste dvorane uprizoril Leonardu konkurenčno bitko, imenovano Bitka pri Cascini. Večna tekmeca in tedaj vodilna slikarja v Italiji sta stala pred novim preizkusom, ki pa se je za Michelangela hitro končal. Zaradi slabše osvetljene stene, ki so mu jo določili za poslikavo, je menil, da ni bil deležen poštene obravnave in je zato idejo slikanja povsem opustil. Podrobnosti zasnovane slike razkrivajo njegove pripravljalne risbe, medtem ko Leonardovo Bitko pri Anghiariju poznamo le zaradi risbe, ki jo je kot kopijo ustvaril Rubens in je danes na ogled v Louvru.
Pred dobrim mesecem je televizijska hiša BBC poročala, da je Seracini v sodelovanju s svojo ekipo med vrtanjem skozi Vasarijevo fresko našel sledi črnega pigmenta, ki je enak pigmentu na Leonardovi Moni Lisi. Nekateri umetnostni zgodovinarji, ki s kritičnim očesom spremljajo razvoj dogodkov v Palazzu Vecchiu, se bojijo, da je bila neprecenljiva Vasarijeva freska med raziskavo poškodovana zaman, zato je nedavno odkritje pigmenta vsaj delno pomirilo tudi njih. A ugledni poznavalec Leonarda in profesor na univerzi v Oxfordu Martin Kemp se, četudi je naklonjen Seraciniju, boji, da morebitno odkritje ne bo doseglo pričakovanega vrhunca. Leonardo Bitke pri Anghiariju namreč ni slikal v tradicionalni tehniki freske (jajčna tempera, nanesena na svež omet), ampak je tako kot pri razpadajoči Zadnji večerji slikal na posušen omet. Delo, ki naj bi tako stoletja dolgo živelo skrito pod Vasarijevo fresko, je zato danes morda ohranjeno le še v delcih razpadajočih pigmentov. Nekateri umetnostni zgodovinarji so zato podpisali peticijo proti raziskavi, ki bi bila lahko povsem brezplodna, za povrh pa bi z njo še trajno zaznamovali Vasarijevo fresko.
Razplet umetniške uganke bo morda umetnostnozgodovinsko odkritje stoletja. A preden se začnemo veseliti skrite Leonardove freske, bodo strokovnjaki morali odgovoriti še na eno vprašanje: kako v celoti odkriti Leonarda, ne da bi trajno poškodovali Vasarijevo delo? Pri iskanju tega odgovora bo nedvomno v pomoč podpora župana Firenc, Mettea Renzija, ki je o pomembnosti projekta prepričal italijansko vlado, odveč pa ni niti 250.000 dolarjev, ki mu jih je dala na razpolago ameriška National Geographic Society, da bi v zameno dobila ekskluzivno zgodbo o iskanju izgubljenega Leonarda. Z močno politično podporo, skupino strokovnjakov, najnaprednejšimi tehničnimi pripomočki in nekaj sreče naj bi skrivnost za steno kmalu oblila dnevna svetloba, Maurizio Seracini pa bi s tem razvozlal Da Vincijevo šifro, s katero se ukvarja že več kot tri desetletja.
Besedilo je prevedla Urška Charney.
