V tem času me vsi – verjetno enako tudi vas – sprašujejo, kako sem. Deloma zaskrbljeni. Deloma morda zato, da jih nato tudi sama vprašam, kako so. In mi lahko poročajo o svojih izkušnjah s korono. Sama na vprašanje vedno odgovorim, da sem dobro. Kar ni lažen odgovor. Ali odgovor, namenjen spodbujanju. Širjenju optimizma. Itd. Ampak je to res. Virozo (ali morda gripo – bolele so me namreč vse mišice, in to tako, da nisem mogla niti sedeti), sem prebolela že dva tedna pred epidemijo korone, tako da sem bila že v predčasni samoizolaciji. V obliki bolniške. Svojo hčerko sem poslala v samoizolacijo že teden prej, preden je to zaukazala naša oblast, in to na osnovi preproste prognoze, ki sva jo ob koncu januarja razdelala s prijateljem, s katerim sva oba kar dobra matematika. Oba sva imela v gimnaziji isto profesorico matematike. Ki sva jo oba občudovala. Skratka, na osnovi ne pretirano poglobljene analize podatkov s Kitajske je bilo z uporabo matematične logike jasno, da ta virus ni kot gripa. Da se širi eksponentno. Da je smrtnost višja. Da ni povsem jasno, kako se prenaša. Da bo zajel tudi Evropo. Tudi Slovenijo. Ki se je takrat počutila še povsem varno. Da cepiva ni. Zdravila tudi ne. In da je zato edino, kar človek lahko naredi, to, kar so ljudje naredili v času na primer kuge: zaprli so se vsak v svojo hišo in omejili vse medsebojne stike. No, zato je morala moja hči v samoizolacijo teden prej, preden je to zahtevala oblast. Je nekaj pripominjala. Pa sem ji povedala, da bodo že naslednji teden vsi doma. Kar se je tudi zgodilo.
Ja, obe sva v redu. Pa ne le zato, ker sva omejili svoje stike z drugimi že dovolj zgodaj. Ampak tudi zato, ker znava obe biti sami. Kar je, kot se je pokazalo, očitno velik problem Slovencev. Pravzaprav, povedano odkrito, se zame v resnici ni kaj veliko spremenilo. Vsa predavanja opravljam enako kot prej. Sicer v e-obliki. A po istem urniku. Govorilne ure prav tako. Tudi sicer sem navajena biti sama. Ker če človek študira in piše, tega ne more početi drugače kot sam. Tako je bilo prej. Tako je zdaj. V trgovine tudi sicer hodim le, kadar je nujno. Enako kot zdaj. Na kave in ostala druženja tudi v brezkoronskih obdobjih ne hodim. Nimam časa. Tako da se tudi tu ni nič spremenilo. Skratka, res sem v redu. Zdrava sem. In moje življenje nemoteno poteka naprej.
Je pa zanimivo opazovati, kako na omejitev stikov in obkroženost z boleznijo reagirajo drugi. Eni mi tako poročajo, da jih je zajela panika. Njih. Ali druge, ki jih poznajo. Tisti, ki imajo več sreče, so se s paniko uspešno soočili. In ji naredili konec. Drugi očitno tega ne zmorejo. Da gre očitno za nacionalni problem, je videti tudi iz medijev, ki na veliko odpirajo vprašanje potreb po psihološki pomoči Slovencem v času korona epidemije. Zanimivo je poslušati odgovore in nasvet, ki kažejo, da Slovenci očitno niso kaj prida sposobni soočati se z eksistencialno ogroženostjo. Ob tem ta eksistencialna ogroženost za veliko večino prebivalstva v resnici sploh ne obstaja. Jo je pa večina Slovencev očitno vzela za svojo. Čeprav sploh ne sodijo v rizične skupine.
Pa ne, da bi sama nevarnosti korone ne bi jemala resno. Sem že povedala, da je res prav nasprotno. Gre za nekaj drugega: preprosto za to, da sem se iz drugih, resnih situacij eksistencialne ogroženosti naučila, da panika in strah ne pomagata. Kar pomaga, je zbranost. In racionalno delovanje. Ne pa se delati, kot da ni nič. Kar je očitna reakcija druge skupine posameznikov, ki jih lahko opazujem. Delajo se, da ni nič. Dajejo komentarje tipa: »Saj pri nas ni še nihče umrl.« Ali po novem: »Saj je umrla le ena oseba in še ta je bila stara več kot 80.« Kar se bo jutri spremenilo v: »Saj sta pri nas umrli le dve osebi. Obe sta bili stari več kot 80 in bi tako ali tako umrli.« Skratka, na delu je obrambni mehanizem zanikanja. Sicer dobro znan in povsem običajen.
Potem opazujem ljudi, ki si želijo, da jih nekdo skozi vse to vodi za roko. Obsesivno poslušajo vsa poročila in sledijo vsem novicam. Po internetu. In drugje. Želijo, da nekdo namesto njih definira situacijo. In jim pove, kaj naj naredijo. In jih pri tem, če je le mogoče, še spremlja. Kot majhne otroke. Jih drži za rokico. Jih pelje skozi življenje. Najbolj zabaven primer te prakse so skupne vadbe ob šestih. Za crknit!
Če se nekoliko oddaljimo od deskripcije, je torej jasno, da je korona obelodanila dve očitno zelo prisotni značilnosti slovenske družbe. Ki v normalnih razmerah morda nista bili tako zelo vidni. Prva je napredujoča infantilizacija slovenske družbe. Več in več Slovencev se vede kot majhni nesamostojni otroci. Ki potrebujejo objekt naslonitvenega tipa. Ki je trenutno JJ. In drugič: očitno je, da je slovenska družba že postala družba, ki jo prežema terapevtska mentaliteta. Ljudje so vse manj sposobni sami reševati svoje probleme. Za to potrebujejo strokovnjake. Ki jim najprej povedo, kaj njihov problem je, nato pa še, kako naj ga rešijo.
Seveda slovenska družba v teh značilnostih ni nekaj unikatnega. Saj gre za značilnosti vsake družbe, za katero je značilna kultura narcisizma, o kateri je pisal Lasch že leta 1979. Njegovo Kulturo narcisizma imamo že nekaj časa prevedeno tudi v slovenščino. Škoda le, da je ljudje v glavnem niso prebrali. Bi jim lahko precej pomagala. Tudi zdaj ob koroni.
Enako pa Slovenija ni unikatna tudi, ko gre za razmišljanja, da bi bilo najbolje, da pustimo, da se kritični procent prebivalstva okuži, zboli in da tako postanemo na virus imuni, saj bi bila takšna praksa najboljša za ekonomijo. Kolektivno imunost je pač treba vzpostaviti. In najbolje jo je vzpostaviti ob najmanjših stroških za gospodarstvo, kar se zdi na videz povsem logično sklepanje. Ki pa je logično le, če se giblje v okviru logike, značilne za kapitalizem. Logike, ki je postala že samoumevna. In ki se glasi: vse sfere družbe je treba podrediti dobrobiti gospodarstva. Ali: socialno je podrejeno ekonomskemu. Zdaj, v času korone, to pomeni tudi: humano je podrejeno ekonomskemu.
Vem, da se marsikomu zdi povedano tako samoumevno, da mu sploh ni jasno, kaj bi lahko bilo s to logiko narobe. A v resnici je narobe v bistvu vse. Kajti z izjemo kapitalističnih družb se v vseh drugih družbah razmerje med socialno dobrobitjo in ekonomijo glasi: ekonomsko je podrejeno socialnemu. Socialna dobrobit je nadrejena ekonomskim ciljem in koristim. V tej luči trditev, da zagovarjanje socialne dobrobiti na škodo ekonomije pomeni zlom ekonomije, v resnici ne drži. Morda to pomeni zlom kapitalistične ekonomije sedanjosti, v kateri majhen procent bogati na račun velike večine. Ne pomeni pa zloma ekonomije nasploh. Velika večina ekonomij namreč ni sledila zgoraj opisani logiki današnjega kapitalizma.
Skratka: ker ima zdaj velika večina Slovencev več časa kot v brezkoronskem življenju, ga je vsaj nekaj treba posvetiti branju. Tudi Lascha. In razmišljanju. Tudi o tem, kaj bi morale biti naše družbene prioritete.
