AirBeletrina - Kraljevina Norveška v očeh trpeče Slovenke: doživljajski spis
Kolumna 12. 3. 2013

Kraljevina Norveška v očeh trpeče Slovenke: doživljajski spis

 

Tipična Norveška (vir: lonelyplanet.com)

»Veš, majhen narod smo,« reče in žličko potopi v kapučino, z največjo natančnostjo spenjen tako, da se na površini oblikuje silhueta ljubke smrečice. S tem sklene moje poizvedovanje o narodni duši Norvežanov, se skloni nad svoj Klassenkampen in odpre na strani s člankom, ki je opremljen s fotografijo Jeana-Martina Charcota. Medtem ko skupaj z drugimi gosti srkam kavo, pripravljeno iz najodličnejših zrn in vzgojeno z največjo korporativno ljubeznijo, razmišljam o problemu majhnosti.

Majhnost na dobre dni povezujem s fordom ka, homofobijo, rasizmom in Slovenijo. Da bi jo povezala z Norveško, se mi še ni pripetilo. Za kaj takega imajo tam preprosto preveč zemlje in preveč kul izjave ministrskih predsednikov. Kaj hitro sklenem, da je moj sogovornik besedo ‘majhen’ uporabil v dobesednem pomenu. Le tako je smiselna, Norvežanov je namreč le dvainpolkrat toliko, kot je nas, Oslo je za drobiž večji od Ljubljane, država pa se po centralistično odvija zgolj na jugu. Redka so mesta na osrednjem Norveškem, ki imajo kakršenkoli ekonomski oziroma gospodarski pomen, sever pa je tako ali tako izstavljen v uporabo losom ter drugim trpežnejšim sesalcem in ptičem. Majhen je tudi norveški jezik. Ta ima potemtakem približno 5 milijonov govorcev, plus tistih nekaj navdušencev z Balkana in vzhodne Evrope, ki Skandinaviji radi pripišejo vse atribute boljšega življenja, še posebej, če gre za zaslužek ali vprašanja socialne družbe. Norveščina je zaradi štirih stoletij prisilne zveze z danščino posvojila marsikatero slovnično posebnost danščine, jezika pa sta si na ravni pisave srhljivo podobna – celo to lahko vračunamo v enačbo majhnosti. Nadalje je seveda pomembno omeniti, da sta norveško avtonomijo rahlo skrhali tudi združitev s Švedsko in skoraj petletna nemška okupacija med drugo svetovno vojno.

Po navedbi takšnih spremenljivk se enačba majhnosti, seveda, formalno izide. Še vedno pa ne vem, kakšna bi lahko bila metaforična dimenzija besede ‘majhen’, ki se je tako nepričakovano vpletla v pogovor.

Ker mi ne preostane drugega, se oziram okoli sebe in se počasi vrtim na stolu. Na mojo dilemo čedalje močneje pritiska kofein. Pogledujem v naslovnico časopisa Aftenposten, ki ga prebira moj sosed. Opazujem skupinice študentov in se trudim prisluškovati pogovorom. S pogledom zasledujem mimoidoče na ulici, iz njihovega osebnega sloga skušam iztisniti esenco predstavnikov naroda, ki so ga povrgli Vikingi. Zapustim Fugler in se odpravim na sprehod do pristanišča. Ljudje se mi vljudno odmikajo, ko podrsavam po debeli plasti ledu. Hodim mimo trgovskih verig, standardiziranih restavracij in instalacij, ki naj bi mesto spojile s sodobno umetnostjo. Opazim reklamo za mobilnega operaterja, ki ekonomskim migrantom iz Pakistana, Somalije in Poljske ponuja ugodnejše odhodne klice v državo izvora. Sprehod do pristanišča, ki spleta ovinek skozi četrt Grünerløkka, kjer živi večina priseljencev, je očarljivo nepretresljiv. Vse je v najlepšem redu, norveški supermarketi ponavljajo zadružno ureditev, ljudje, ki se prevažajo s podzemno železnico, eden za drugim kupujejo vozovnice, ker »je le tako mogoče vzdrževati zanesljiv javni prevoz«, vsi govorijo angleško, kante za smeti spodbujajo k reciklaži, iz izložb knjigarn se smejijo pametne knjige o psihologiji množic, politični integraciji Romov in učbeniki za učenje norveščine za odrasle priseljence.

Sprašujem se, kje so obvezni brezdomci in alkoholiki, kje se sestaja mafija, zakaj je na cesti tako malo avtomobilov in zakaj so ljudje, ki imajo največ denarja v Evropi, oblečeni tako skromno. Sprašujem se, kaj je tukaj narobe in kako majhno mora biti, da tega ne morem zaznati s prostim očesom. Zdi se, da je najhujša stvar, ki se lahko zgodi norveškemu srednjemu sloju ta, da jim zmanjka časa za ločevanje odpadkov. Ta sestavina norveške resničnosti pa je s stališča trpeče Slovenke znamenje majhnosti življenjskega horizonta.

Ne gre, kakopak, za majhnost v smislu, ki bi ga uporabili za opis slovenske mentalne krajine. Ne gre za krovni pojem zavisti, omejenosti in pasivne agresije, prejkone gre za nasprotne stvari. Niti ne gre za to, da Norvežani v splošnem ne bi imeli posluha za drugačne in druge oblike bivanja, čaščenja ali ljubljenja. Norveški življenjski horizont je majhen, ker jim gre, če povem naravnost, preprosto predobro. Najprej zato, ker kot skupnost ne beležijo zgodovinske kolektivne travme. Ne zapletajo se v težave Evropske unije, njihova zunanja politika je omejena na vojno ekonomijo, prodajo in distribucijo orožja najboljšim kupcem. Denar, ki v državo priteka z nafto, varuje generacije ljudi že skoraj pol stoletja in tako obrača pregovorni resource curse. Majhne socialne razlike, rezultat veličastnega dizajna, ki ga je tako kot na Švedskem zakuhal strah pred komunističnim vdorom s Stalinovega naslova, porajajo okolje, v katerem so ljudje opremljeni s posebno obliko brezskrbnosti, naravnano skoraj na blasé. Javna razprava teče in se dogaja nenehno, rezervirana pa je zlasti za »odgovorne, politične tipe«, večina še vedno raje živi svoje sanje libertarcev ter se sem in tja hvaležno spomni na privilegij, ki ga pomeni njihovo državljanstvo. Plačujejo visoke davke v zameno za enakopravnost in utišan civilnodružbeni prostor.

Norveški problem je v tem, da se že desetletja izogibajo ekskurziji v lastno podpodje. Takšno priložnost je, kot je zapisal norveški antropolog Thomas Hylland Eriksen, pomenila tragedija 22. julija 2011. Humanisti in družboslovci so zajeli rezonanco dogodka, da bi ga pripravili do širšega sociološkega dometa in pripravili za problematizacijo nacionalizma in rasizma, ki ju različne strategije ozaveščanja in socialne integracije ne morejo prikriti. Prilika za podrobno proučitev družbenega tkiva in vzpostavitev nekakšnega socialnega korektiva je zvodenela. Javnost se je namesto z ozadnim problemom ukvarjala raje z vprašanjem Breivikovega mentalnega stanja, grozilo je celo, da bo samo sebe in njega odgovornosti razrešila tako, da ga bo razglasila za neprištevnega. Po Eriksnovih besedah je bil dan končne razsodbe za ustavno monarhijo Norveško vesel dan. Po dolgih letih korekcijskega počitka je iz norveške kleti prilezlo nekaj, česar nafta ne more potopiti.

Za razliko od Slovencev, ki svojo javno razpravo vseskozi napletamo okoli velikih travmatičnih dogodkov preteklosti in sedanjosti, Norvežani tega ne počno. Seveda smo vsi v splošnem enako apatični, pa vendar me je primerjalna analiza pripeljala do suma, da smo Slovenci prav zato, ker nam gre slabo, v humanističnem smislu nekoliko bogatejši. Še posebej sedaj, ko moramo misliti na pogoje življenja lastne in prihodnjih generacij. Ker nimamo denarja in ker smo se zapletli v Evropo in nas tako pogosto zamenjujejo s Slovaško, smo prisiljeni v nekakšno refleksijo, četudi je ta v večini primerov povsem pavšalna in lenobno izpeljana. Dosti humanističnega in kulturnega kapitala imamo, a ga pač zapravljamo ob napačnih vsebinah in zastavljamo napačna vprašanja. Norvežani se raje ne sprašujejo, »včasih se nam zdi, da je naš javni prostor samo učinek zares pretkanega političnega spina«, mi zagotavljajo.

Ker velja, da resnico države najlaže ujameš bodisi za šankom povprečnega bara bodisi v rahlo paranoičnih, večno jeznih levičarskih publikacijah, sem se vrnila k izdaji Klassenkampen, ki jo je moj sogovornik bral na začetku tega spisa. Osrednji članek se je ukvarjal s fenomenom nove norveške proze, zastavonoša katere je Karl Ove Knausgaard, avtor avtobiografije Moj boj (Min Kamp). Za novejšo norveško prozo je značilen vece-realizem, zapisovanje najbolj zasebnih in najbolj dolgočasnih podrobnosti posameznikovega življenja v ne zares bravuroznem slogu. Avtorica članka se je glasno spraševala, kaj tovrstna literatura – če so literati dežele vedno tudi njeni kliniki – sporoča o stanju norveškega duha. Spomnila je, da je Norveška strukturno podobna Avstriji, s to razliko, da ta ima svojega Bernharda in svojo Elfriede, ki na plano izganjata Fritzle in vse tiste deviacije, na katerih se je razkošatila aristokracija. Norveška niti v svojem najbolj kritičnem modusu ne bo stopila v konflikt s predstavo o ekonomskem, kulturnem in duhovnem blagostanju.

Raje bo pustila, da se predstava košati dalje, vse do limite, v upanju, da se krivulja ne usmeri navzdol.

Vsekakor dobro zanje, vsaj za zdaj. Kot trpeča Slovenka imam s tem seveda veliko etično težavo, ker nas že od glagolice dalje učijo o tem, da ima vsaka stvar svoj grdi konec in da je treba biti z dušo in srcem ves čas pri propadu in smrti, ker te potlej ne moreta prehiteti po desnem pasu. To lekcijo Norvežanom, kakopak, lahko prihranimo. Je pa primerjalna analiza včasih zares razsvetljujoča ter je treba iti v trdo temo in mraz, da človek ugotovi, da doma sicer ni najlepše, ker smo revni in duhovno opustošeni, da pa imamo tisti chemical x, ki nas še lahko naredi za boljšo družbo. Tako dobro in udobno kot je Norveška, z več talenta za resnico.