AirBeletrina - Krimireportaža: Slovenska kriminalka diha s polnimi pljuči 
Foto: Črt Piksi (iz FB KRimifest)
Refleksija 19. 11. 2026

Krimireportaža: Slovenska kriminalka diha s polnimi pljuči 

Mračno in sivo vreme, ki se je zadnji teden zgrinjalo nad Ljubljano, ni bilo v resnici nič drugega kot kulisa festivalu žanra, ki odstira najtemnejše človeške vzgibe in v središče zgodbe postavlja uganko najskrajnejšega dejanja: umora. Krimifest – posvečen slovenski kriminalki – je od 3. do 8. novembra že drugo leto ob raznolikem programu družil strokovnjake in ljubitelje, pisce in bralce.

Tisti, ki smo s posebnim navdušenjem spremljali program, smo lahko ujeli hitro kopneča mesta za prvi dogodek festivala, predstavitev poligrafa na Generalni policijski upravi. Goran Savič, dolgoletni kriminalist in poligrafist, je razbijal mite o pogovorno imenovanem »detektorju laži«, za katerega je povedal, da pravzaprav meri emocije in telesne odzive. Poleg zgodovine in današnje uporabe poligrafa je predstavil tudi dosežke slovenske policije na področju vizualnih testov prepoznavanja, seveda pa nas je zbrane – ko smo se opogumili – zanimalo tudi ključno vprašanje: ali se da poligraf prevarati? V zanimivem pogovoru smo izvedeli, zakaj so taktike različne, a le za redko koga uporabne, končno sporočilo predstavitve pa bi lahko strnila misel, ki je ne vidimo pogosto v popkulturni reprezentaciji tega nekoliko kultno obravnavanega objekta – da je poligraf namenjen predvsem zaščiti nedolžnih in ne iskanju krivcev.

Foto: Črt Piksi (iz FB KRimifest)

Ostali »kraji zločina« so bili odprti za publiko po principu: kdor prvi pride, verjetneje sedi. In res je bilo treba paziti na uro, saj so bila prizorišča ves teden polna in je stolov marsikdaj tudi zmanjkalo. Med obiskovalci sem srečala pester nabor bralcev in gledalcev kriminalk, pa tudi poklicnih entuziastov s področja policije, sodstva in informatike – le zločincev dozdevno ni bilo ali pa se vsaj niso predstavili. Nekateri so prišli na dogodek srečat svojega najljubšega pisca in si zagotovili podpisano knjigo, nekatere je zanimala posamezna tema, drugi pa so festivalske dni rezervirali v celoti, tako da smo si do nedeljske zaključne prireditve že poznavalsko kimali.

Vsekakor je tudi letošnji Krimifest zaznamoval dober program, ki je lahko ustregel različnim interesom. Na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti so tudi tokrat pripravili serijo predavanj o aktualnih temah: trgovini z ljudmi v Sloveniji, kultu osebnosti znanih morilcev, pa tudi o presenetljivo pogostem pojavu zalezovanja v slovenski realnosti. V Slovenski kinoteki je ob predstavitvi Spielbergovega filma Posebno poročilo (Minority Report) iz leta 2001, ki je poleg znanstvenofantastične v zadnjih letih pridobil še nekoliko preroško konotacijo, potekal pogovor o vlogi umetne inteligence pri policijskem delu in preprečevanju kriminalnih dejanj.

Foto: Črt Piksi (iz FB KRimifest)

Literarni del festivala se je ponovno odvijal na Vodnikovi domačiji v Šiški in ponudil srečanja z vsemi vidnejšimi imeni slovenske kriminalke, pogovor o krimistripih ter predavanje o vlogi nasilja v kriminalnih romanih. Za poseben dogodek je poskrbel Avgust Demšar, ki je bil kot lanski dobitnik nagrade pila (za roman Estonija) tudi častni gost festivala. V prvem delu pogovornega večera je gledalcem približal svoj pristop pri pisanju detektivk, od začetkov in iskanja urednika do pomislekov pri branju scenarija za TV-serijo (in ključnega vprašanja: ali so srečni zakoni v fikciji dolgočasni?). Predstavitev je popestril s posnetki delčkov različnih filmskih ali serijskih detektivk, ki jih – tudi kot navdih – ob gledanju včasih posname s telefonom. V drugem delu dogodka se mu je na odru pridružila hčerka Maiken Zupančič Danko, ki bo pri založbi Pivec v kratkem izdala zgodovinski roman z elementi kriminalke Idrija Almadén. Pogovarjala sta se o odraščanju ob nekom, ki piše kriminalke, ljubezni do žanra in zgodb nasploh ter seveda o snovanju lastnega literarnega projekta, ki, kot smo lahko slišali, gotovo ne bo zadnji.

Velik čar vseh pogovornih večerov, ki so potekali »skupinsko«, z več avtorji hkrati, je prinesla dinamika med sogovorniki, ki jih druži pisanje, a k njemu pristopajo zelo različno. Ne samo da imajo kot njihovi junaki (in antijunaki) za svoje dejanje različne motive – strast do pisanja detektivskih zgodb, zanimanje za psihološke procese kriminalcev in preiskovalcev, ljubezen do ugank, pa tudi ekonomsko privlačnost priljubljenega žanra –, razlikujejo se tudi njihovi pogledi na to, kakšna naj bi kriminalka bila, kar je temelj pestrosti, s katero se lahko zadnja leta pohvali naš žanrski prostor. V prenovljeni knjigarni-kavarni Pri kamniti mizi so oder tako najprej zavzeli trije »pionirji« sodobne slovenske kriminalke, Tadej Golob, Avgust Demšar in Marija Jakopin, tudi lanskoletni nominiranci za nagrado pila. Njihove poti in pristopi k pisanju so, kot smo lahko slišali, zelo različni, vendar so v iskrivem pogovoru, ob katerem se je občinstvo z njimi večkrat nasmejalo, našli skupno točko: na zadnje vprašanje, ali bi se njihovi inšpektorji lahko srečali in složno sodelovali pri reševanju primera, so družno skeptično odkimali – glavni junak mora biti v klasični kriminalki vendarle vsaj malce težek karakter, lahko dodamo.

Foto: Črt Piksi (iz FB KRimifest)

Naslednji dan pa so bila na vrsti »nova peresa«, Aljoša Harlamov (Dohtar in povodni mož), Karmen Petric (Smrt v rezidenci), Jure Godler (Pet minut do smrti) in Maša Jelušič (Profesor je končno mrtev). Tudi oni so soočili različne poglede na žanrska vprašanja. »Ali je postopkovna natančnost v romanu sploh ›seksi‹?« se je spraševal Jure Godler, ki si je za preiskovalca v svojih knjigah zamislil ljubiteljskega detektiva. Maša Jelušič in Karmen Petric sta bili na strani natančnosti – po meri svojih likov, kriminalističnega inšpektorja in inšpektorice –, Aljoša Harlamov pa se je s svojim protagonistom iz časov pred forenzičnimi preiskavami opredelitvi spretno izognil.

Kot sta poudarila Avgust Demšar in Tadej Golob, je založniški svet še desetletje nazaj na pisanje kriminalk gledal precej drugače kot danes – prvi je dolgo iskal založnika za svojega zdaj tako ponarodelega inšpektorja Vrenka, drugemu pa so pisanje žanra celo odsvetovali. Situacija se je spremenila, pisanje kriminalk ni samo dejavnost, ki se splača, temveč tudi dejavnost, ki je cenjena. To dokazujeta in obeležujeta tudi dve nagradi, ki sta bili letos podeljeni v okviru Krimifesta. Nagrado za najboljšo kratko krimizgodbo je za zgodbo Zla sla (ki je bila objavljena v Sobotni prilogi) prejela Jedrt Malažič, prvič pa je bila podeljena tudi nagrada žanromet za spodbujanje žanra. Prejel jo je Tadej Golob, ki je, kot je zapisala žirija, »s svojim delom odločilno prispeval k temu, da slovenska kriminalka danes ni razumljena kot obrobje domače književnosti ali manjvredna literarna veja, temveč kot njen vitalen, kakovosten in bralsko izjemno uspešen del«. S posebno omembo so priznanje za svoje delo dobili tudi urednica Veronika Šoster, ustvarjalci podkasta O.B.O.D., prevajalec Sergej Hvala in organizatorji festivala Na meji nevidnega.

Foto: Črt Piksi (iz FB KRimifest)

Po slavnostni podelitvi, ki sta jo z veščo roko vodila Jure Godler in Boštjan Gorenc Pižama, se je v knjigarni Pri kamniti mizi razlegel zaključni aplavz, pospremljen z vabili na naslednji Krimifest. Čeprav smo izvedeli, da je 7. november bojda statistično najverjetnejši dan za umor, pa alibi tokrat ni bil potreben, saj smo tako obiskovalci festivala kot slovenska kriminalka sama izkazali definitivne znake življenja in celo velike živahnosti.