Barbarski šport, knjiga med seboj prežemajočih se esejev francoskega teoretika Marca Perelmana, je eno redkih prevedenih del pri nas, ki se kritično in konceptualno spopada s profesionalnim športom, njegovim vplivom na množice, družbeno zavest in naša vsakdanja osebna življenja.
Razloge za redkost takšnih izdaj, ne samo v slovenskem prostoru, je mogoče najti v knjigi sami. Tako avtor esejev kot pisec spremne besede Lev Kreft se spopadeta z zatonom teorije športa, vendar vsak na svoj način. Medtem ko Kreft opozarja na določen razcep, ki se je zgodil v zadnjih desetletjih – na eni strani se je teorija športa spremenila v njegov ideološki aparat in sredstvo za slepo zasledovanje tekmovalnih ciljev, na drugi strani pa se je kritika krogov, ki jim pripada tudi Perelman, sprevrgla v stagnirajoče besnenje – pa je Perelman enostranski in jedko ter povprek obtožuje intelektualce kolaboracije s spektaklom in profesionalizmom.
Kreftova nasploh kakovostna spremna beseda je dobrodošla, saj nam v zgodovinski okvir postavi predhodne tekste, katerih glavna težava je ravno nezmožnost razločenja same kritike in njenega objekta; njuna sovražna zlitost vodi v čustveno pretirano poudarjene pasuse, v slamnate može in zdrse spolzke strmine. Šport je predstavljen kot homogena celota in malodane krivec za vse slabo na svetu.
Vendarle pa je v tej napadalnosti tudi določena prepričevalna moč, ki poleg na nekaterih lucidnih uvidih torej temelji na retoriki. Stalno ponavljanje tez v retoričnih poudarkih in novih izvedbah lahko deluje nalezljivo, tako da se avtorjevi očitki prenesejo na nas tudi, če smo redni spremljevalci športnih dogajanj. Perelman nas skoraj prisili, da se zamislimo, čeprav se ne strinjamo z vsem.
Njegove teze v osnovi ne prinašajo ničesar novega. Športni spektakli prikrivajo zločine totalitarnih režimov, uničujejo urbana okolja, izrivajo revne; profesionalizem pohablja same športnike; množice se na stadionih prepuščajo nizkotnemu barbarstvu, k čemur prispevata arhitektura in urbanistična umestitev prizorišč; doping je popolnoma normaliziran in ogroža življenja; Olimpijski komite je skorumpirana korporacija. Vendar pa so tem splošnostim dodani detajli, ki nas nekoliko streznejo. Eden od teh je denimo pričevanje nogometašev, ki so se jim zaradi dopinga rojevali serijsko prizadeti otroci ali pa razsežnost uničenja tradicionalne arhitekture in preobrazbe Pekinga zaradi olimpijskih iger. Spomnimo se denimo LeBrona Jamesa, ki redno opozarja na mainstreamovske politične agende v ZDA, komentiranje taborišč za Ujgure na Kitajskem pa je zaradi širitve lige NBA na ta veliki trg nejevoljno zavrnil. Sredi oglušujočega in mehčajočega spektakla športni navdušenci grozote radi postavimo na stranski tir in se prepričamo, da gre zgolj za izjeme. Najbrž glavni dosežek Perelmanove knjige je, da nas prepriča, da temu ni tako.
Uspešen je tudi pri opažanju prenosa »profesionalnih« vrednot na teren vsakdanjega življenja. Univerze tekmujejo med seboj po sistemu točk, posamezniki se izčrpavajo v intenzivnih rekreacijah, ki dejansko niso več rekreacija v pravem smislu in uživanje v rabi svojega telesa, temveč sredstvo pozabe in samouničevanja. Če analogijo razširimo, lahko rečemo, da se je celotna sfera prostega časa sprevrgla v samouničevanje, tako je tudi z neznansko hrupno glasbo in zvočnim onesnaženjem v klubih, rekreativnimi (sic) drogami, besnenjem po družbenih omrežjih.
Poleg pretirane nastrojenosti, ki prehaja mejo teorije in se spušča v golo obračunavanje, je naslednja glavna napaka avtorjevega pristopa povezana s prvo: ker ne zmore vzpostaviti distance, tudi ne razmišlja zares, zakaj se ljudje z gledanjem športa ukvarjajo. Zdi se, da implicitno pravi: ljudje so neumni oziroma zavedeni. Na trenutke te implikacije prebija, ko razmišlja o postfreudovskih teorijah osvoboditve skozi spolnost in lahkotno uporabo svojega telesa. Vendar se nam zdi, da so tudi ti pristopi prekratki in da vztrajanje pri izključno materialistični koncepciji zavesti vodi v zaslepitve. Če izhajamo iz lastnih občutkov privlačnosti do športa, potem lahko izpostavimo druge stvari. V športu lahko najdemo – četudi cenen – nadomestek za vrednote viteštva, tovarištva, žrtvovanja in samopreseganja, ki jih sodobna civilizacija uspešno izriva iz repertoarja. Poleg tega v samem športu najdemo izjeme, ki spodbijajo Perelmanovo predstavo o totalitarnem sistemu. Poleg ostalega denimo trdi, da v športu ne najdemo kreativnosti, zgolj pretrenirana in modificirana telesa. A igre Luke Dončića ali Nikole Jokića imamo radi ravno zaradi njune kreativnosti, zaradi tega, ker se zdi, da postavljata pravila na novo, da vidita, kar drugi ne vidijo, istočasno pa sta za vrhunska športnika spodobno založena z maščobnimi oblogami in se zunaj sezone predajata prehranskim in drugim razvadam. Poleg tega je v zasnovi iger samih nekaj, kar nas dviga iz dolgočasnega sedanjika, deterministične ideologije in prepričanja, da je vse, kar preostane, zgolj podganja dirka. Igre prevprašujejo naše vsakdanje dojemanje časa, ga raztegujejo in krajšajo, se igrajo s pravili, iščejo izhod iz njih; in radi gledamo ljudi, ki se jih udeležujejo na najvišjem možnem nivoju. Zaradi tega jim tudi njihove astronomske prihodke odpuščamo dosti lažje kot npr. korporativnim menedžerjem (z neprimerljivo večjimi prihodki na primerljivem nivoju). Nižji sloji radi spremljajo šport tudi zato, ker ga elite razumejo kot nekaj izključno vulgarnega, nevrednega kultiviranih ljudi, kot nekaj neinteligentnega in vrednega zgolj množic, in v tem vidijo določen kulturni upor.
Knjigo je vredno prebrati že zato, ker predstavlja redkost na programih teoretskih založb. Pri tem pa močno svetujemo tudi branje Kreftove spremne besede.
Marc Perelman: Barbarski šport: kritika globalne kuge,*cf, 2022, prevedla Saša Jerele.