Montefiore je v odlični biografiji enega najbolj prepoznavnih tiranov predstavil človeka in idejo, ki sta bila neločljivo povezana, in s tem ponudil ne le kompleksen odgovor na vprašanje, kdo je (bil) Stalin, pač pa še pomembneje, kaj je (bil) Stalin.
Morda ne bo preveč prevzetno trditi, da smo Josipa Visarijonoviča Džugašvilija, tako je bilo Stalinu zares ime, večinoma dojemali kot brutalnega in primitivnega despota, mužika, ki se je po zaslugi spletkarjenja in izjemnih družbenih okoliščin povzpel na vrh partijske oblasti in s svojega realsocialističnega prestola neusmiljeno krotil podanike. To do neke mere sicer drži, toda Montefiore opozori, da je bil Stalin precej več kot despot, ki je brez usmiljenja izstradal milijone kmetov, in zaradi strahu, da bi mu odvzeli oblast, pobil še večje število političnih nasprotnikov. Bil je tudi precej več kot politični veteran, ki se je z mačjo zvitostjo zavihtel na prestol Sovjetske zveze. V sebi je namreč nosil tudi kvalitete »renesančnega človeka«, bil je zelo inteligenten in načitan samouk, ki se ni zanimal le za politiko, ampak vsaj še za umetnost, kar je razvidno že iz dejstva, da je osebno spodbujal in kritiziral največje tedaj živeče književnike in filmske režiserje. Bil je izreden garač, karizmatičen voditelj, ki ni žel občudovanja (in groze) le med moškimi, pač pa tudi med ženskami.
Vsekakor dejstvo, da Montefiore Stalina, ki večine še zmeraj ne pušča ravnodušnih, ni niti idealiziral niti demoniziral, prijetno preseneča. Kershawu denimo z biografijo o (na nek način sorodnem) Hitlerju, ki je v slovenščini izšla lani, to ni v celoti uspelo.
Čeprav v ospredju biografije ves čas stoji Stalinova mračna podoba, Montefiore nemalo pozornosti nameni tudi stricem (in tetam) iz ozadja, torej vplivnežem iz kremeljskega kroga, ki so bolj ali manj odločno vplivali na politično usodo Sovjetske zveze. V tej zvezi velja poudariti, da en sam (čeravno še tako mogočen) vladar brez podpore elit in dela ljudstva nikoli ne zmore dolgoročno obvladovati celotnega imperija. Povedano drugače, vsa zločinska dejanja, ki so jih Stalinu kasneje upravičeno očitali in ki so ga zapisala med nesmrtne zgodovinske like (mimogrede, v dejstvu, da smo si zapomnili predvsem tiste vladarje, ki so naredili veliko slabega, je svojevrstna ironija), se ne bi uresničila, če jih ne bi aktivno podpirali drugi mogočniki, pasivno pa del ljudstva. Kljub poudarjanju kolektivne krivde (čeprav levji delež odgovornosti nedvomno nosi Stalin) Montefiore tiranovim sodelavcem prav tako nameni celovito obravnavo, zato se pred očmi bralca ti ne kažejo kot dolgočasni brezoblični aparatčiki, pač pa kot (nekoč) žive osebe z vso barvitostjo osebne zgodovine, strahov, sanj, talentov, slabosti in usod, ki so se za večino od njih po zaslugi Stalinove preganjavice končale tragično.
Montefiore dinamiko razvoja usod glavnih likov ves čas vpenja na platno specifičnih družbenih razmer, ki so zaznamovale padec ruskega carstva in vzpon Sovjetske zveze. S pomočjo široko začrtane mreže človeških, družbenih, pravnih, moralnih, političnih in oblastnih elementov skuša avtor odgovoriti na naslednje vprašanje: kaj je (bil) Stalin? Vprašanje resda ni zastavljeno neposredno, je pa podton dovolj močan, da sili v ospredje. Na Stalina namreč ne smemo gledati le kot na konkretno zgodovinsko osebo, pač pa kot idejo oziroma vzorec (celo arhetip), ki se kaže kot kombinacija želje po oblasti, brutalne volje do moči, brezčutnega stroja aparatčikov, distopične realnosti izrojenih idealov, kjer se revolucija v resnici zgodi le zato, da ena elita zamenja drugo, plesa strahu, sumničenja, zatiranja, sence, ki ne izgine, ki je vselej tu med nami in ki čaka na svojo novo priložnost.
Ob branju Montefiorejeve biografije je zato težko spregledati vzporednice, ki so nekoč zaznamovale Sovjetsko zvezo in ki utegnejo nekoč (z enako okrutnostjo?) zaznamovati tudi naša demokratična zatočišča. Mar tudi mi vsak dan ne igramo drobnih igric za koščke moči, za uslugo tu, za krivico tam? Mar tudi mi ne izživljamo blagih oblik manipulacije in tiranije, ki se, če na oblast stopi človek z dušo despota (mar nimamo takšnih tudi na domačem političnem parketu?) in če sistemski mehanizmi za preprečevanje oblastniške samovolje zatajijo (zato je cinično renčanje, da so človekove pravice nepotreben balast, zelo nevarno), lahko hitro stopnjuje do razsežnosti, ki v družbo vsilijo najbolj očitne prakse izkoriščanja, zatiranja, prisvajanja in uničevanja? Morda razlog več, da občasno posežemo po (kvalitetnih) biografijah tiranov. Utegnemo ugotoviti, da Stalin ali Hitler ali kdorkoli že niso bili zgolj ljudje, ki so živeli in umrli, pač pa vzorci, ki se ponavljajo in opozarjajo, kaj lahko postanemo, če prehitro pozabimo preteklost.