Kako je možno, da se Slovenske novice vedno kar nekako znajdejo v človekovem vidnem polju? Bežno pogledaš proti trafiki – Slovenske novice. Odmakneš stol od mize na obisku pri sorodnikih – Slovenske novice. V zabojnik odlagaš star papir – Slovenske novice. Na svetu je kar precej stvari, ki si jih ne želim videti, pa vendar Slovenske novice na tem seznamu kotirajo presenetljivo visoko. Ne da bi jih kdaj dejansko bral, jih nikoli nisem maral, ob tisti rdeči naslovnici me v bistvu kar malo zmrazi. Kako me ne bi, če pa mastne črke vedno izpišejo neke moreče detajle nekega še bolj morečega dogodka v nekem random zabačenem selu. Pa dobro, saj ta časopis ni edini razpečevalec šunda v naši državi. Imamo še nebroj tabloidov, ki se ukvarjajo z dolgočasnimi življenji slovenskih selebritijev, ki to niso, ampak spektakel zločina je pač stvar, ki precej bolj zamori kot novica, da je Plestenjak shujšal.
V bistvu imam že kar nekaj časa težave s prebavljanjem zgodb, v katerih nasilje igra osrednjo vlogo. Celo popolnoma fiktivne izmišljotine in njihovi prikazi mi povzročajo težave. Fargo je baje ”ful dobra serija”, ampak, se opravičujem, mene je že v prvem delu prve sezone, ko je tip ženo s kladivom kresnil po glavi, vse minilo. Pravzaprav imam že nekaj let za pogovore o televiziji predpripravljen odgovor, ”da gledam samo še humoristične nadaljevanke”, ker vem, da svojo averzijo do Farga, Igre prestolov in podobnih krvavih hitičev težko racionaliziram onkraj pavšalnih občutkov o celotnem žanru. Ma kaj žanru, v bistvu kar o konkretnem življenjskem dejstvu, s katerim se očitno ne znam prav dobro soočati. Po drugi strani me vseeno malo preseneča, če ne celo fascinira, s kakšno lahkoto ostali prebavljate klanje, streljanje in podobne podvige, ne da bi pri tem trenili s trepalnico. Še celo uživate v raznih rdečih porokah in takih zadevah! Pa da ne boste mislili, da vam očitam otopelost ali kaj podobnega. Ne, precej bolj verjetno je, da je vaše psihološko stanje preprosto bolj stabilno od mojega oziroma da niste malo dekletce, ujeto v telesu 26-letnega moškega.
Kakorkoli že, samega sebe sem presenetil, ko sem pred kakim mesecem v roke vzel Krvnikovo pesem Normana Mailerja. Res je, da je pri tem precej veliko vlogo odigralo dejstvo, da je ta zajetna knjiga na moji polici počivala že kar nekaj let, vse od trenutka, ko sem jo dobil za rojstni dan (knjiga je najlepše darilo), pa tudi dejstvo, da nisem imel denarja, da bi podaljšal članarino v knjižnici (zato tudi pišem tale članek). Ampak vseeno, nisem si mislil, da bom v tem obdobju svojega življenja začel brati nekaj, kar se ukvarja z bolestno natančnim, čez več kot tisoč strani razvlečenim preučevanjem resničnega zločina in človeka, ki je taisti zločin zagrešil. Blurb na sprednji platnici pravi, da je Krvnik nekaj, kar je lahko uspešno sfural samo Norman Mailer, in sedaj, s pozicije vednosti, lahko to izjavo kar nekako potrdim. Ne samo da sem knjigo začel brati, v njej sem celo užival, hkrati pa si težko predstavljam, da bi kar kdorkoli lahko to zgodbo zapisal tako spretno in taktno.
V angleščini se roman imenuje The Executioner’s Song, govori pa o Garyju Gilmoru, njegovih dveh umorih in smrtni kazni, ki jima je sledila. Svojih pet minut slave je Gilmore dobil v drugi polovici sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar pomeni, da večina današnjih bralcev zgodbe ne pozna, čeprav je povsem resnična in je takrat precej močno odmevala v medijih. To predstavlja zanimivo iztočnico za razmislek o knjigi sami, o branju nasploh, pa tudi o načinih konzumiranja drugih kulturnih proizvodov, ki nas obkrožajo. Dejstvo, da sem pri prvem stavku tega odstavka kar konkretno cincal o nujnosti razkritja celotne fabule, čeprav gre za popolno preslikavo občeznanih resničnih dogodkov, je pomenljiv simptom trenutne usmeritve kulturnega kompasa proti obupanemu vzkliku ”NO SPOILERS!”. To je parola utrujenega, od dela izčrpanega človeka, ki v službi vsak dan pridno gara 10 ur, potem pa pride domov in pogleda najnovejši del svoje najljubše serije. Je geslo kulture, ki je obsedena s ciljem oziroma enoznačnim zaključkom, saj je realizirana v družbi in sistemu, ki se samo na tak način lahko perpetuirata. Stil in do določene mere celo vsebina sta koncepta, ki sta v takem okolju postranskega pomena.
S tem v mislih je torej branje Mailerjevega romana še toliko bolj zanimivo, saj s svojimi vrojenimi karakteristikami posredno prevprašuje različne načine razumevanja kulturnih artefaktov. Po eni strani prva polovica knjige tistim, ki Gilmorjeve zgodbe ne poznajo, servira napet krimič, ki neustavljivo hiti proti popolnoma ranljivemu, spoilerjem na nemilost izpostavljenemu bo-ali-ne-bo koncu, po drugi strani pa gre za tekst, ki tudi tistim, ki se o zgodbi predhodno podučijo (ko sem izvedel, da gre za knjigo po resničnih dogodkih, sem šel seveda takoj guglat Garyja Gilmora in si z dvema klikoma razkril celotno vsebino, klasičen lajf), ponuja ogromno. Mailerju uspe v izjemno berljivo zgodbo, ki briljira v kategorijah razgibanosti, tempa in atmosfere, zaplesti nabor pripovednih niti, ki z različnih zornih kotov obravnavajo delovanje represivnih in prevzgojnih institucij, izmuzljivost koncepta mentalnega zdravja, fatalnost romantične ljubezni, kompleksnost ožje in širše družine, sprevrženost medijev in še marsikaj drugega.
Zvezna država Utah, ki jo večinoma povezujemo predvsem z mormoni ter Karlom Malonom in Johnom Stocktonom, je za povprečnega bralca precej eksotična entiteta, tako da je resnična zgodba Krvnikove pesmi s tem dvojnim odmikom, torej tako časovnim kot tudi geografskim, že močno potisnjena v polje fikcije. Tudi ob tej lastnosti knjige sem začel razmišljati o mnogoterosti različnih pristopov k tekstu, saj sem pred nekaj leti na lastni koži občutil veter in pesek mest v bližini Velikega slanega jezera, tako da Mailerjevi vtisi pokrajine med puščavo in gorami v meni zbudijo globoko nostalgijo, medtem ko nekoga, ki Salt Lake Cityja in njegovih satelitov še ni obiskal, učinkovito prenesejo v nek pust, redko naseljen svet, na sam rob civilizacije, kjer se nebo in zemlja srečata v zapravljenih življenjih protagonistov temačnih romanov.
Skratka, še vedno mi ni popolnoma jasno, zakaj Krvnikovo pesem prebavljam tako zlahka, medtem ko me relativno neškodljive televizijske oddaje s svojo krvoločnostjo tako odvračajo. Mogoče ima prste vmes dejanskost knjige kot take, ki bralcu vseeno omogoča bolj postopno in po meri ukrojeno ponotranjenje predstavljene zgodbe. Hkrati je jasno, da resničnost in fiktivnost pri vsem skupaj ne igrata pretirane vloge, predvsem ko v obzir vzamemo diskutabilnost resničnosti kot validnega koncepta v svetu, kjer je percepcijo geografske in časovne distance popolnoma popačila neprestana poplava globalnih novic. Še najbolj verjeten vzrok vidim v tem, da si je Mailer vzel čas in iz Gilmora, ki bi ga brez pretiranih težav lahko predstavil kot popolno žival, naredil človeka. Čudno sem se počutil, ko sem se na polovici prebranega zavedel, da do tega okrutnega morilca ne čutim le hladnega prezira, temveč tudi nekakšno sočutje. V črno-belem svetu, kjer so na eni strani junaški gasilci, ki si z reševanjem malih muckov na Redditu prislužijo večno slavo, na drugi strani pa brezoblični teroristi, ki zasedejo glavnino večernih novic, je pač lahko pozabiti, da onkraj popreproščenih top 15 seznamov in senzacionalističnega šunda obstaja še cel spekter drugih barv. Mailerju ga je v Krvnikovi pesmi uspelo imenitno zajeti, zato je knjiga nujno branje. Tega ne pravim, ker bi ji bil blazno hvaležen, da me je tako zložno znova upeljala v svet pripovedovanega zločina, čeprav se mi zdi, da malce več poglobljenega premisleka o tem aspektu človeškega bivanja ne bi škodilo vsem predanim odjemalcem takih vsebin. Bolj se mi zdi pomembno, da sodobnemu bralcu ponuja preudaren, popolnoma nemotiviran pristop k nečemu, kar je dandanes v večini primerov predstavljeno s pomočjo šablone, ki po strukturalističnem principu zapolnjevanja vnaprej pripravljenih vlog vse tlači v isti kalup, posameznika pa ohranja na položaju pasivnega, odtujenega člena kapitalistične verige.
