12. 9. 2019
Tretji del, o čem bom pisal? Kuća-pos’o, pos’o-kuća?* Dejansko, prav tako nekak zgleda. Ni prav ne vem kako zanimiva tema, a ne da? Pa se vseeno dogaja … Zadeva zaenkrat laufa v redu, čedalje boljše. Trenutno postopoma reklamiramo, ker se tudi sami še lovimo. Opazim že ogromen napredek, v manj kot enemu tednu. Prilagajamo zadeve, organiziramo se, poskušamo zadeve, kaj deluje in kaj ne. Priznam, prve burgerje sem imel tremo. »Kaj gre na Street burger?« »A je ta s karamelizirano čebulo ali brez?« Zdaj pa že gladko teče, kot po maslu, kot po žajfi, kot po olupku od banane… Čez en teden mi bo vmes, ko pečem burgerje, že dolgčas postalo, ker bom imel preveč časa; na koncu meseca mi parkiraj avtobus s fuzbalsko ekipo, trenerji in fiziotrapevti in bom vse pravočasno nafutral. Garantiram tudi, da bojo prišli nazaj, ker si bojo zapomnili plac.
Odlična atmosfera, utečena ekipa
Petelinček, a ne da? So zadeve, ki jih obvladam, in zadeve, ki jih ne; ta pa je ena od teh prvih. Samo se je treba malce ulaufat. Prva tri dni smo se zaletavali drug v drugega, orodje in zadeve smo imeli vsepovsod; čeprav je atmosfera nasploh odlična, smo bili vsi malo pod stresom in smo se že malce kregali, vsak z vsakim in vsi kontra vsem.
»Pizda, kako to misliš, da si pozabu posolit burger? Pejt zdaj do njega, se opraviči, povej, da smo nekaj pozabili, pa ga prinesi nazaj in posoli.«
»Pa ne morem zdaj do njega, jebemti, poglej, ga je že zagriznil! Kaj mu ga bom, iz ust spulil?«
Priznam, sem tudi sebi že kakšnega pozabil posolit, ampak dejansko sploh niso slabi, posebej tisti s slanino. Vse ostalo je zadosti slano, tako da te »izvleče«, se ne opazi kaj dosti. Mogoče se sprašujete, zakaj nimamo mesa že pripravljenega in začinjenega? Obstaja več razlogov za to, ampak ne bi zdaj o tem; to bom prišparal za televizijo in oddajo Male tajne velikih majstora kuhinje**. (A ta oddaja sploh še obstaja? Televizijo zelo malo gledam, zaradi tega ker poneumlja folk. Raje imam internet in se poneumljam kar sam, z vsebinami, ki mi pašejo.)
Mestu Bihač dolžan 50 tisoč evrov za barvo
Vmes, ko ni dela, urejamo detajle. Včeraj sem risal tisto tablo, na kateri piše, da smo odprti. Kar vrnilo me je v preteklost, v moje grafiterske dneve v Bihaču. Za trenutek je bila ura dve zjutraj, imel sem kapuco na glavi, dva sta bila na straži zaradi policije, a zraven mene je stal kolega Wuky in kritično opazoval, kaj počnem. Midva sva bila ekipa in sva skupaj delala. Jaz sem vedno imel boljše slike, ampak se nisem mogel primerjati z njim glede fontov; »kradel« sem jih od njega, on pa jih je »kradel« iz filmov, kot so Beat Street, The King of New York, Colors in z ovitkov hip-hop plat. Ja, tisti, ki se spoznate, ste po imenih filmov ugotovili, da se res gre za old school*** – leta 1989 je bilo, ko sem začel poslušati hip-hop in risati po stenah. Mestu Bihač sem verjetno dolžan vsaj 50.000 evrov, za barvo, ki so jo porabili, da prepleskajo moje umetnine.
Sem pa porabil tudi ogromno svojih barv, da sem jih narisal, čeprav so bile večinoma donacije. Folk mi je kar od doma prinašal barve, ki so jih verjetno spizdili mlajšemu bratu, da lahko rišem naprej. Sem kar zadovoljen, vidim, da sem še zmeraj v formi, čeprav je od moje zadnje stene minilo kar dosti časa. Moram pa priznat, da so se pogoji risanja spremenil na boljše. Takrat sem v strahu pred policijo vedno gledal čez ramo in hitel, da bom čim prej končal. Zdaj pa rišem in mi vmes ponujajo hrano in pijačo, grem na cigaret in vzamem pavzo, kadarkoli mi zapaše, nikamor se mi ne mudi …
Porihtati finance, narediti milijone
Večinoma sem v službi ali doma, nikamor ne hodim, ni časa. Zadnjič sem bil pri prijatelju, sva enega spohala (reče se »enega«, dejansko pa jih nisva štela) in se malo pogovarjala, on the g. p.**** Rekel sem mu, da si moram malo porihtati finance. Ko rečem, »porihtati finance«, pri tem ne mislim »plačati pufe«, to sem že. Res je, še nekaj sem dolžan DURS-u/FURS-u, pa še sanja se mi ne, za kaj je to, ampak ni taka reč, drobiž – sto evrov tu, sto evrov tam – to je zame dokaj porihtano. Ko rečem »porihtati finance«, mislim »narediti milijone«. Ko rečem »milijone«, ni nujno, da je to sto milijonov; je pa nujno, da so to milijoni, v množini. En milijon je danes nič in tiste z milijonom štejem kot »proletariat višje klase«.
Ko rečem »v množini«, množino štejem od dva milijona naprej. Dvojino sicer uporabljam, a to je zame eksotična anomalija slovenskega jezika. Ko se gre za moj keš, nočem nobenih anomalij. Se pravi, pucam na dva milijona ali več, to je moja tarča. Z dva milijona že zelo lepo živiš, če se ne preseravaš. Pri tem je treba poudariti, da morajo biti moji milijoni vsaj napol legalni.
Velik ljudi, ki pristanejo v zaporu, si obljubi – nikoli več. Jaz sem glede tega bolj realističen, ker vsakemu se lahko zgodi, da pristane v zaporu. Konec konca, ljudje po navadi ne grejo v zapor planski in načrtovano. Jaz si nisem obljubil »nikoli več«, ampak sem si obljubil, da bom naslednjič sedel zaradi keša, ne zaradi tega, ker sem streljal na folk. Ampak, jaz sem svoj white collar crime***** že zamudil. Recimo, da naredim nekaj nezakonitega, zaslužim deset milijonov in za to dobim deset let. Ko pridem ven, bom imel deset milijonov in bom star 56 let. Kaj bom potem z milijoni? Lahko si kupim ful lepo krsto iz mahagonija, z ročaji iz slonove kosti, ful lepo parcelo na Žalah in čakam …
Razlagam tole frendu, on me zadeto gleda, kot da sem padel z lune, in se verjetno sprašuje, kok sem šele jaz zadet. »Kok si zaslužil od knjige?« me vpraša in mu rečem. Razmišlja o tem in se matra z matematiko. Da matematika ni njegova zadeva, se opazi tudi takrat, ko ni zadet. »Kaj boš pol? Napisal 250.000 knjig?«
V lovu za idejo
Dokaj legitimno vprašanje in moram priznati, da na to še zmeraj nimam pravega odgovora. Imam načrte, ampak ti ne sežejo do tistih milijonov, o katerih sanjam. Zaenkrat načrtujem naprej, premišljujem, ker nisem zadovoljen – še zmeraj sem lačen in ta lakota me žene naprej, ker po lastni presoji mislim, da si v svojem življenju zaslužim nekaj milijončkov. Če ima kdo idejo, kako naj oplodim svoj denar in malce več zaslužim, naj se kar oglasi, za to mu bom zelo hvaležen. Ko rečem »zelo hvaležen«, mislim prav to – zelo hvaležen. Ljudje, ki imajo milijone, lahko svojo hvaležnost pokažejo na zelo zanimive načine.
Zakaj potrebujem tolk denarja? Dejansko ga v bistvu niti ne potrebujem, to je bolj hobi, lahko mi rečete »zbiratelj«. Ljudje zbirajo različne zadeve: znamke, nalepke, umetnine, avte … Mene zanima denar, lepše se počutim, ko ga imam, ker sem bil tolikokrat brez. Pa še baby-mama pritiska name, da ji tokrat kupim poročni prstan od 2 karata. Če bo poroka res šla skozi, ga bo mogoče dobila za desetletnico poroke. Zaenkrat lahko dobi tisto, kar si je zaslužila – čebulni prstan iz Burger Kinga. Zakaj?I don’t trust these bitches, ’cause they out for the ritches. Put that bitch in position, and find that ho wishing.
*Kuća-pos’o, pos’o-kuća – Hiša-služba, služba-hiša (znani mega-hit Ekrema Jevriča)
**Male tajne velikih majstora kuhinje – Majhne skrivnosti velikih mojstrov kuhinje (oddaja, ki so jo pred leti vrteli na HTV)
***Old school – stara šola
****On the g. p. (general purposes) – na splošno
*****White collar crime – privredni kriminal
******I don’t trust these bitches, ’cause they out for the ritches. Put that bitch in position, and find that ho wishing – Ne verjamem tem ženskam, ker jih zanima samo denar, daj jo v takšno pozicijo in bo začela dobivat ideje.
Knjigo Feliksa Plohla Vsi moji grehi lahko kupite tukaj.
