Slovenski konzervativci so v zadnjih desetletjih že večkrat ugovarjali vpeljevanju tujih praks v v slovensko družbo. Priča smo bili tako upiranja proti nošenju tradicionalnih muslimanskih oblačil v javnosti ter gradnji džamije kot protestiranju proti uvajanju angleščine kot učnega jezika na slovenske univerze. Tudi denimo s strani uglednega slovenskega pisatelja Borisa Pahorja, ki je celo potegnil vzporednico med uvajanjem angleščine kot univerzitetnega jezika in izpodrivanjem slovenščine na Primorskem iz javnega prostora v časih fašizma.
Za tovrstnimi protesti stoji ideja nekega stalnega in od kultur drugih družb neodvisnega kulturnega jedra slovenskega naroda. To jedro naj bi bilo sestavljeno iz umetnosti, religije, navad, mode, stališč, arhitekturnih slogov, mitov, glasbe, vrednot itd. Vase naj bi skozi čas sprejemalo le redke tuje kulturne elemente in naj bi bilo zelo staro – po mnenju raznih konzervativnih teoretikov naj bi obstajalo že stoletja, vsaj tam od zgodnjega srednjega veka, nekateri konzervativni intelektualci pa postavljajo začetke tega kulturnega jedra celo v predrimske čase.
Problem te zgoraj opisane teorije je, da je napačna. Seveda drži, da imamo Slovenci svojo lastno kulturo, tako kot jo ima vsako drugo ljudstvo. Ne drži pa teza, da se je slovenska kultura skozi stoletja razvijala skorajda popolnoma neodvisno od kultur drugih ljudstev. Slovenska kultura je namreč vse tja od zgodnjega srednjega veka – ideja, da je naše kulturno jedro predrimskega izvora, je fantastična – sprejela vase ogromno kulturnih elementov drugih ljudstev. Do nedavnega pa nismo imeli v slovenščini na voljo enega samega teoretičnega dela, ki bi se podrobno ukvarjalo s tem kroženjem kulturnih praks, idej in predmetov med različnimi kulturami. Pred kakim letom smo le dobili tovrstno delo, in sicer gre za knjigo Kulturna hibridnost izpod peresa Petra Burka. Glede na to, kako močno je v Sloveniji zasidrana ideja nekega lastnega, na tuje vplive zelo odpornega kulturnega jedra, si ta tekst po mojem mnenju zasluži širšo pozornost s strani slovenske javnosti.
Preden se lotimo samega teksta, bi bilo smiselno reči besedo ali dve o avtorju. Peter Burke sicer v Sloveniji ni popolnoma nepoznan avtor, saj je Kulturna hibridnost že njegova peta v slovenščino prevedena knjiga. A gre vseeno za nišnega avtorja, ki ga poznajo večinoma tisti, ki se ukvarjajo s kulturno zgodovino nasploh ali samo z zgodovino zgodovinopisja. Obojih nadalje ni prav dosti, saj so v Sloveniji precej bolj kot študije kulturnih idej, praks in objektov priljubljeni razni marksizmi, psihoanaliza, nemška klasična filozofija ali Heidegger.
Peter Burke je v tujini zelo slaven britanski zgodovinar, specializiran za zgodovino kulture. Časovno gledano se ukvarja z zgodovino zgodnjega novega veka, devetnajstega in dvajsetega stoletja. Geografsko se ukvarja z zgodovino Zahoda, njegove najljubše teme pa so zgodovina renesanse, zgodovina medijev in zgodovina zgodovinopisja, posebej zgodovina kulturne zgodovine.
Njegove že prej omenjene v slovenščino prevedene štiri knjige so Evropska renesansa: središča in obrobja, Socialna zgodovina medijev, Kaj je kulturna zgodovina in Revolucija v francoskem zgodovinopisju.
A poglejmo si zdaj zadnjo v slovenščino prevedeno knjigo Kulturno hibridnost. Razdeljena je na uvod in pet poglavij. Dodana ji je še zelo obsežna spremna študija izpod peresa domačega antropologa Bojana Baskerja, ki je sicer zelo ambiciozno nastavljena, a je za moj okus že kar malo preobsežna.
Osnova teza Kulturne hibridnosti je, da je kulturnih izmenjav med kulturami različnih ljudstev zelo veliko in da obsežne izmenjave kulturnih konceptov, praks in predmetov potekajo že zelo dolgo časa. Ideja nekega od kultur drugih ljudstev neodvisnega kulturnega jedra, ki le poredkoma sprejme vase kak tuj kulturni element, je za Burka izmišljotina brez resne dejstvene podlage.
Pri teh izmenjavah kulturnih konceptov, praks in predmetov pa ne gre nikoli za čisto kopiranje. Člani določene družbe, v kateri se je ustalila ena praksa iz druge družbe, te prakse praktično nikoli ne prakticirajo na popolnoma enak način, kot so jo prakticirali člani družbe, iz katere je bila ta praksa uvožena. Ravno obratno, ta uvožena praksa je spojena z domačimi kulturnimi praksami in idejami, iz tega mešanja med uvoženo prakso in domačimi koncepti, praksami in predmeti pa nastane nova hibridna praksa. Enako velja tudi za uvožene ideje in predmete, preko procesa prenašanja v drugo družbo pride vedno do modifikacije obojega.
Burke v uvodu priznava, da vidi kulturne izmenjave kot nekaj dobrega, saj povečujejo kulturno ustvarjalnost družb, ki so udeležene pri teh kulturnih prenosih. To osnovno tezo Burke v Kulturni hibridnosti podkrepi s številnimi primeri in jo razširi in dopolni na različne načine.
Predvsem v prvem in četrtem poglavju Burke predstavi ogromno število kulturnih pojmov, praks in predmetov, da bi tako pokazal, koliko je bilo kulturnih izmenjav v preteklosti, bodisi znotraj zahodne civilizacije bodisi med zahodno in nezahodnimi civilizacijami. Burke tako navede primere cerkva v evropskih kolonijah, ki so bile mešanice evropskega in domačih arhitekturnih slogov, afriški, japonski, arabski in južnoameriški roman, ki so bili mešanica evropskega romana in domačih pripovednih tradicij, kaodaizem, vietnamsko verstvo, ki je mešanica krščanstva, daoizma, budizma in konfucijanstva, pa kitajski in japonski porcelan, ki so ga v 17. in 18. stol prodajali v Evropi in ki je bil križanec japonskih, kitajskih in evropskih tipov oblikovanja porcelana. Pa še reggie glasbo, ki je nastala iz kombiniranja britanskih, afriških in severnoameriških glasbenih tradicij, filme japonskega režiserja Kurasawe in določenih drugih japonskih režiserjev, ki so bili mešanica Hollywooda in domačih filmskih tehnik ter še številne druge primere.
Poleg tega, da Burke z opisovanjem vseh teh primerov kulturnih izmenjav pokaže, koliko je bilo teh kulturnih izmenjav tako znotraj zahodne kot tudi med zahodno in ostalimi civilizacijami, hkrati pokaže tudi, da je to kombiniranje domačih in tujih kulturnih elementov prineslo nove koncepte, prakse in objekte. Kulturne izmenjave imajo torej praviloma pozitivne rezultate.
Poleg postavitve te osrednje teze o veliki količini kulturnih prevzemanj v zgodovini tako Zahoda kot tudi nezahodnih družb in pozitivnosti teh kulturnih transakcij in podkrepitve obeh tez s številnimi primeri poda Burke v Kulturni hibridnosti še več drugih zanimivih aspektov teh kulturnih izmenjav. V drugem poglavju tako opiše zgodovino konceptov, s katerimi je zahodna družba od antike pa do danes mislila te kulturne izmenjave. Burke tako obravnava pojme, kot so na primer kulturno prevajanje, posnemanje, prisvajanje ali hibridizacija, če jih naštejem samo nekaj. Za vsakega od pojmov je pokazano, kdaj in kje je bil v obtoku in kaj točno je pomenil. Prikaz zgodovine pojmov, s katerimi je zahodna družba mislila kulturne izmenjave, spominja na zgodovinske analize konceptov, ki jih je izvajal nemški zgodovinar Reinhard Koselleck, mojster pojmovne zgodovine (gre za neke vrste nemško verzijo kulturne zgodovine). Seznam pojmov nadalje dokazuje, da kulturnih izmenjav nismo odkrili v 20. stoletju, ampak so se jih intelektualci zavedali in o njih razpravljali že v antiki.
Zanimiva so Burkova razmišljanja o sociologiji kulturnih prenosov, ki so podana v tretjem in četrtem poglavju. Burke tu pojasni in na primerih tudi pokaže, da so različne družbe različno dovzetne za prevzemanje kulturnih elementov iz drugih družb. Kot primer družbe, ki je izredno odprta za sprejemanje kulturnih novosti, Burke v tretjem poglavju navede Japonsko (z izjemo obdobja zaprtja države), kot primer družbe, nenaklonjene uvažanju kulturnih novosti, pa v četrtem poglavju navede Španijo v zgodnjem novem veku. Tudi znotraj ene družbe so določene družbene skupine vedno bolj pripravljenje sprejemati kulturne novosti kot določene druge, kar za sabo potegne dejstvo, da je vsaka družba vedno kulturno neenotna. V redkih primerih niso kulturno enotne niti posamezne družbene skupine, recimo v primerih, ko določena skupina uporablja dvojna kulturna pravila, ene ob enih situacijah, druge ob drugih. Burke v tretjem poglavju našteje tudi geografske kraje, kjer je izmenjava kulturnih elementov najintezivnejša, in sicer so to metropole in obmejna območja, v četrtem poglavju pa navede tudi skupine ljudi, ki so igrali veliko vlogo pri prenosih kulturnih elementov med družbami – in sicer so bili to izseljenci, izgnanci in begunci.
V zadnjem poglavju Kulturne hibridnosti se Burke postavi v vlogo prognostika. Poskuša namreč napovedati, v katero smer bodo zavili kulturni tokovi v prihodnosti. Ob pretresanju različnih možnosti se Burke odloči za scenarij, po katerem se bo v prihodnjih desetletjih izoblikovala neka svetovna kultura (ki je že v nastajanu), bodo pa seveda poleg nje še vedno obstajale lokalne kulture.
Zdaj ko smo se sprehodili skozi Burkovo Kulturno hibridnost, vidimo, da ponuja dobro zasnovano teorijo kulturnih prenosov med različnimi družbami, ki je hkrati podprta s številnimi empiričnimi primeri. Knjiga vsekakor predstavlja velik izziv za vse zagovornike kulturnih jeder, ki naj bi se večino časa razvijala nedvisno ena od druge in bi si le poredkoma med seboj izmenjale kakšen koncept, prakso ali predmet. Burkov tekst tovrstnim mislecem dejansko postavlja tako velik izziv, da se bodo ti verjetno preprosto odločili, da se s Kulturno hibridnostjo sploh ne bodo ukvarjali in se bodo odločili za ignoriranje teksta.
Poleg dodelanosti in dobre podprtosti teze o kulturnih prenosih, ki je podana v Kulturni hibridnosti, gre pohvaliti tudi dejstvo, da je ta napisana v jasnem jeziku in je tako dostopna tudi povprečno izobraženemu bralcu in ne samo šolanim humanistom ter družboslovcem.
Kakšne so slabosti Kulturne hibridnosti? V oči mi je padla samo ena, in sicer je to premajhna terminološka strogost pri rabi pojma kultura. Burke tako na določenih mestih uporablja izraz kultura za ideologije, religije, umetnost, umetniško-religiozne predmete itd., na drugih mestih pa s kulturo misli kar celo družbo, se pravi politiko, ekonomijo in religijo, umetnost, modo itd. Ta problem je bil prisoten že v Burkovi knjigi Kaj je kulturna zgodovina in zna koga zmesti. Da to ni nekaj, česar se ne bi dalo popraviti, dokazuje ravno ta tekst, ki ga pravkar berete, saj v njem ves čas za celotno družbo uporabljam izraz družba, za umetnost, religijo itd. pa izraz kultura.
Kaj reči za konec? Kulturno hibridnost vsekakor priporočam v branje, saj podaja dobro izdelan opis kulturnih izmenjav med različnimi družbami in je napisana v razumljivem jeziku. Bi pa tu rad poudaril še nekaj drugega. Če smo Slovenci veliko večino elementov, ki tvorijo našo kulturo, prevzeli od drugod, pa naj bodo to arhitekturni slogi, glasbene zvrsti, oblačilno modo, poetične zvrsti, zgradbe romanov in novel, filozofske šole, jedi, politične ideologije ali religije, to ne pomeni, da niso naši. In sicer so vsi ti kulturni elementi naši zato, ker smo jih vzeli za svoje in so postali del našega vsakdana. Vse te teorije, prakse in objekti so naši zato, ker na podlagi teh idej mislimo svet, ker te prakse prakticiramo in ker te predmete vsak dan uporabljamo. Resnični oče zame ni tisti, ki je spočel otroka, a ni nikoli skrbel zanj, ampak tisti, ki ga je vzgajal ne glede na to, ali ga je spočel ali ne. Enako velja za našo kulturo, naša je zato, ker je postala del našega vsakdanjega življenja.
Peter Burke: Kulturna hibridnost, Studia humanitatis, prevod Polona Glavan Ljubljana 2020.
