Mega Glavca iz naslova je sedmošolec Svit, edinec, ki mu gre dobro v šoli in ima najboljšega prijatelja Super Faco Jana, s katerim deli vse muke in super prebliske, dobrega prijatelja Tilna in razrednega sovražnika Marka. Obožuje nogomet in palačinke in ima, jasno!, vedno na zalogi kakšno fantastično idejo. Ne – megastično! Slonjo!! Dinozavrsko!!! Marsikateri bi pravzaprav morali reči kratkomalo: »Ideja vseh idej, ki so bile kdajkoli zaidejnane. Ja, to je beseda.«
Knjiga obsega šest samostojnih poglavij oziroma zgodb, ki so vse umeščene v Svitov šolski ali družinski vsakdan. V prvi ga čaka vikend pri teti, ki se je sploh ne spomni in za katero je prepričan, da je stara vsaj sto let, če ne več, in je verjetno odraščala skupaj z dinozavri. »Toda zakaj potem ni izumrla skupaj z njimi?« Svit pred njeno hišo doživi presenečenje, saj je teta videti čudno kul, kot se za tete sploh ne spodobi, ko pa se izkaže, da je tako kot on sam tudi ljubiteljica nogometa, jo iz dolgočasne, nemudoma prekrsti v Kul Teto. V drugi zgodbi fant razmišlja, kako bi lahko zaslužil in kmalu pride do zaključka, da bi bilo vsekakor najlažje, ko bi kar sam postal direktor, Janu pa bi ponudil poddirektorsko mesto. »Vedela sta, da lahko podjetnik počne karkoli, pomembno je le, da priteka denar.« V glavi se jima kar bliska od odličnih podjetniških idej, ki vključujejo tudi pomoč Janove babice – najbolj kul babice na svetu, zelo verjetno pa tudi v vesolju. Pa se je za idejo, za katero se je Svit »zagrel kot bojler v kopalnici« in ki vključuje razredčeno kokakolo in piškote, zagrela tudi babica? O groza – ne! Fanta postavi na realna tla in sama sreča je, da pri teh letih tudi največja razočaranja in pobitost čudežno razblini sladek obet palačink! V tretji zgodbi se Svit in Tilen udeležita tekmovanja iz logike, na katerem ima Svit težave predvsem s krotenjem praznega želodca, v četrti pa se s sošolci in sošolkami odpravi na šolski izlet, ki mine v znamenju zanimive kombinacije slabih šal, mravelj in srčnih zadev ter karikiranih opisov razrednih težakov Mirka in Žarka. V peti zgodbi s prijatelji, ne povsem ravnodušno in vsekakor brez presežkov drznosti, raziskujejo zakleto hišo, v zadnji pa fant postane kuharski mojster za en dan in z nedolžnim izrazom na obrazu vrne mami milo za drago – ona njemu kumarično brozgo, on njej super hiper začinjeno juho …
Verjetno je iz zapisanega jasno, da je dogajanje Mega Glavce sila živahno, razposajeno in razgibano, kratkočasno in igrivo, če ne celo malo zafrkantsko, ob tem pa avtorica v besedilo tu in tam vtakne tudi kaj bolj pomenljivega oziroma pomembnega, kot na primer v poglavju o tekmovanju iz logike, kjer zapiše, da je pač vsak v čem dober in da je Tilen prijatelju, torej Svitu, odličen uspeh na tekmovanju privoščil. Mini lekcija o nadarjenosti in prijateljstvu torej, ki se ji na koncu knjige pridrži mini lekcija o spoštovanju kuharjev, pa še kakšna se najde vmes. Pisateljica si mestoma privošči tudi kakšen vdor v pripoved, torej neposredni nagovor bralca, kar se dogaja v razponu od malenkost preveč didaktičnega (npr.: »Ste že mislili, da se je pisateljici v tem stavku popolnoma odpeljalo in je pozabila, kako se pravilno pišejo besede? Ne, ne! Le izziv vam postavlja. Poiščite vse napačno zapisane besede in jih pravilno zapišite na dodaten list. Nikar pa jih ne popravljajte v knjigi, ker, saj veste, da se po knjigi ne piše in čečka, kajne?«) do simpatičnega koketiranja z bralcem. Slednjega sicer tudi na koncu nekaterih poglavij pričakajo izzivi, na koncu poglavja Mega Glavca in tekmovanje iz logike na primer nekaj vprašanj/nalog iz logike za preverjanje, če je tudi bralec sam Mega Glavca, na koncu knjige pa avtorica z vprašanjem o tem, katera sladica je omenjena v vsaki zgodbi, posrečeno preveri, kako natančno smo knjigo brali. Morda največja odlika besedila pa so slikoviti opisi, ki bralca bogato odmerjeni zabavajo skozi celotno knjigo. Za ponazoritev – ob nadzorni učiteljici na tekmovanju iz logike pisateljica omeni, da ima glas pokvarjene pomaranče, ki ga nato opiše takole: »Zdaj se verjetno sprašujete, kakšen je glas pokvarjene pomaranče, kajne? Se vam zdi, da bi bil prijeten? Ne? No, potem pa si zamislite najbolj zoprn zvok na svetu, ga pomnožite s 137, dodajte zraven zvoke brnečega komarja, nohtov, ki vlečejo po steklu, in mačke, ki ji je nekdo stopil na rep, pa boste dobili približen zvok.«
Ilustracije Tine Perko, ki mestoma dopolnjujejo besedilo, so v notranjosti v sivinah, kar je gotovo ustrezna izbira, naslovna ilustracija, ki je motivno pravzaprav povzetek celotne vsebine knjige, pa se nam seveda pokaže v barvah. Razgiban prelom gre torej dobro na razgibano in razposajeno vsebino, ki mestoma v spomin prikliče nekoliko mlajše Lumpe Toma Kočarja, v kakšnem svojem okljuku oziroma poudarku pa tudi Zalo Janje Vidmar. Mega Glavca torej predstavlja lahkoten tip proze za najstnike – je kratkočasna knjiga za ljubitelje ne pretirano poglobljenega branja, pač pa akcije, hitrega dogajanja in zabavnih domislic.
Anita Zupanc: Mega Glavca, Didakta, ilustracije Tina Perko, Radovljica 2022.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
