Sem dobro vedel, kaj ga bom vprašal, če se pokaže priložnost. Smo pred mojim odhodom v Benetke brskali, ali je legenda potem prišla snemat v Slovenijo, kakor se je šušljalo, ali ne. Nič, ga bo treba vprašati v živo, sem plosknil in jo spet mahnil na Beneški filmski festival. Po še kar premoru. Tu sem bil nazadnje pred … ajme, kako letijo leta! – osemnajstimi leti.
V onih časih sem na beneškem Lidu srečal mnoge mojstrice in mojstre sedme umetnosti, njega pa ne. Letos je tukaj v središču, vsi mu ploskamo, se mu klanjamo. Upravičeno. Legendarni Werner Herzog je sinoči na slovesnosti prejel častno nagrado 82. Beneškega filmskega festivala – zlatega leva mu je izročil tri leta starejši prijatelj, filmski kolega Francis Ford Coppola, da, prav tisti, ki nam je prinesel vse tri Botre. In kup drugih draguljev.
Že na sinočnji slovesnosti je Coppola v lavdaciji poudaril, da je umetnost njegovega prijatelja sila razvejana, sega od pisanja knjig do snemanja filmov, pa še slednjih ne moremo uvrstiti v en sam predal – tu so dokumentarci, igrani filmi … »Mislim, da za nekatere zvrsti, ki jih snema, sploh še niso izumili imena,« se je nasmehnil Coppola….
Danes nam je še zmeraj kleni Werner Herzog – naslednji petek, na predzadnji festivalski dan bo dopolnil 83 let – na tiskovni konferenci predstavil svoj novi film, dokumentarec Ghost Elephants, v katerem nas popelje v Angolo, skozi prostrano divjino, po zelo zabrisanih, le obsesivnim raziskovalcem vidnih sledeh. So gigantski sloni resničnost ali zgolj privid? Je to znanost ali blaznost?
Več o novem Herzogovem filmu v eni naslednjih reportaž. Zdaj pa k državi, ki je bila na današnji tiskovni konferenci imenovana skoraj tolikokrat kot Angola. Slovenija, moja dežela … in zadnje čase vsaj malo tudi Wernerjeva (še zmeraj govorimo o režiserju).
Doslej je o njegovem nedavnem snemanju pri nas, v Postojnski jami, v javnost pricurljalo komaj kaj. Pa sem ga kot poročevalec AirBeletrine in Beletrine Digital pobaral, ali lahko pove kaj več. Pa kak vtis je nanj naredila Slovenija? In ali je pri nas našel, kar je iskal?
Herzog se je že med vprašanji nasmihal in prikimaval, potem pa se odkrehnil in odgovor pričel z »all right«. V redu, razumemo, sledi nekolikanj daljši niz vtisov: »V zadnjih dveh letih sem posnel dva filma, ki bosta oba premierno predvajana v naslednjih dneh. Poleg tega o slonih še igrani film, v katerem igrata sestri Kate in Rooney Mara. Večino filma smo aprila posneli na Irskem. Na koncu pa smo morali posneti še povsem drugačne prizore, saj se film dogaja tudi v veliki, skrivnostni, čarobni jami. In iskanje ustreznega prizorišča nas je pripeljalo do najčudovitejše jame na svetu … Med snemanjem pri vas smo se pritajili, nismo zbujali pozornosti, ne jaz ne moja ekipa. V vaši deželi sem izjemno užival. Je neopisljivo čudovita. Tako lepa, da ti vzame dih. Ljudje pa zelo gostoljubni, ustrežljivi.«
K besedi je povabil še svojega producenta, saj sodeluje pri obeh filmih, tako pri Ghost Elephants kakor pri malo tudi slovenskem Bucking Fastard. Ariel Leon Isacovitch mu je pritegnil: »Res je, za vse nas je bilo snemanje v Sloveniji krasna izkušnja. Dvomim, da bi nam kje drugje na svetu tako uspelo. Postojna je bila do nas zelo odprta. V jami smo dobili vse, kar smo potrebovali, oskrbovali so nas tudi ponoči … In to v zelo turističnem kraju!«
Da bi tudi sam rad nekaj pristavil, se je za omizjem oglasil še glavni »igralec« v filmu o slonih, dr. Steve Boyes, raziskovalec in strokovnjak za izumirajoče živalske vrste: »Potrjujem, kar sta povedala. Še nikoli nisem bil v Sloveniji, a medtem ko smo ustvarjali naš film, so mi prek video povezave kazali pokrajino v Sloveniji, zelene valujoče hribe … Krasno!«
Nič, bo treba ob prvi priložnosti v Slovenijo, prvi drugič, drugi prvič, so v smehu prikimavali. No, so tako hvalili Postojno, da se nisem mogel zadržati, pa sem na hitro navrgel še, da sem se rodil samo kilometer stran od tiste prečudovite jame, v tamkajšnji porodnišnici seveda.
»Čestitam!« je s širokim nasmehom pribil Werner Hercog. »Ste velik srečnež.«
Ah, da, še to! Že dolga desetletja ga gledamo, zadnje čase pa ga v naši prečudoviti deželi tudi beremo. V zadnjih letih sta pri založbi UMco izšli dve njegovi knjigi, leta 2021 najprej O hoji v ledu: München-Pariz, 23. november–14. december 1974. V neobičajnem potopisu, ki ga je prevedla Miram Drev, se režiser spominja, kako je novembra 1974 izvedel, da je njegova mentorica Lotte Eisner, pisateljica, filmska kritičarka in kuratorka, v Parizu na smrt bolna. Od Münchna do nje je krenil peš, trdno prepričan, da bo ostala pri življenju, če do nje pripešači. Med naporno hojo si je beležil sila raznolika doživetja in občutke.
Letos je sledil še Somračni svet. V prav tako edinstveni knjigi, ki jo je prevedel Samo Kuščer, nam Herzog pripoveduje o srečanju s Hirom Onodo, japonskim vojakom, ki je bil še desetletja po koncu druge svetovne vojne prepričan, da ta še vedno ni končana.
In če smo že pri knjigah … Med pisanjem tega članka sem si privoščil krajši sprehod po festivalskem prizorišču. In koga ti uzrem za mizico na terasi hotela Excelsior? Evo ga, Werner Hercog prikima, da ga smem zmotiti, potem ko opravim avdicijo s pojasnilom, da sem tisti, ki je na tiskovki vanj vrtal za vtisi o Sloveniji. Že mi spet razlaga, kako prekrasna je naša dežela, ko mu vljudno povem, da imam zanj dar, ki mi ga po tiskovki ni uspelo izročiti – knjigo slovenskega pesnika Srečka Kosovela, njegove pesmi v nemškem prevodu. Na kratko mu odpredavam o kraškem poetu, njegovi mnogo prerani smrti pred skoraj stotimi leti, izjemni zapuščini, ki jo še prebiramo in odkrivamo …
»Lahko, knjigo z veseljem vzamem, ampak mora biti majhna, dam jo lahko samo v žep,« pravi Herzog. Seveda, prikimam, pri sežanskem društvu Konstruktivist so pomislili tudi na to. Že slovenska izdaja Odprto in angleška Open sta drobni, takšne so tudi naslednje, evo, mu že izročim nemško Offen.02, ki bo – mu zagotovim – segla globoko vanj, grem stavit. Ko sem jo angleško Open izročil Patti Smith, se je takoj navdušila, še kar otresam …
Werner Herzog tiho posluša. In tam, za mizico sredi festivalskega vrveža, že lista po Kosovelovih pesmih in mislih, ki jih je prevedel Ludwig Hartinger. Pa mu povejo, da bo treba iti. Knjižico položi v žep – kot ulita!
Pomaham in ju gledam, kako skupaj zakorakata skozi drsna vrata, Srečko in Werner.
***
Vabimo vas, da si na multimedijski platformi Beletrina Digital ogledate dokumentarec Glej in se čudi: sanjarjenje o povezanem svetu (2016). V njem Werner Herzog raziskuje svet sodobne »povezanosti« prek digitalne tehnologije: