AirBeletrina - Lepi in prazni
Kritika 31. 5. 2016

Lepi in prazni

Če bi po Sanjah o belem štrpedu Marjane Moškrič posneli film, bi bil soundtrack zanj sestavljen iz komadov Pankrtov. Svet romana je razdeljen na nas in na njih, na bogate in revne. Ker se dogaja v čisto majčkeno antiutopičnem svetu, čeprav bi lahko šlo, sodeč po kapitalističnem ustroju, le za neko verzijo bližnje prihodnosti našega sveta, ne moremo reči, da gre za delitev na buržuje in proletariat, vseeno pa gre za delitev na Zeleni gaj (razkošni del mesta) in Cono (razpadajoči del mesta). Perči bi s svojim raskavim glasom na tako predlogo znal odkričati marsikaj, sploh tisto o Anarhistu ali o Totalni revoluciji. Ja, vem, kako stari komadi, punk je mrtev itd., ampak ne sodite prehitro, v protagonistih romana najdemo ravno tak nor, pravičniški in mladostno naiven razjarjen naboj, kot so ga nekdaj posedovali pankerji. Pa še nekaj, da ne bo videti, kot da je analogija s Pankrti čista izmišljotina: ena izmed junakinj o Coni izjavi: »Ni več upanja, povozil ga je tank.«, nakar sledi začuden »Kaj?« in njen »Nič. Pozabi. Ena stara pesem.« Pa smo tam.

Glavni junaki so trije in skupaj sestavljajo Štrpedovo druščino, ki se na vse načine – največkrat s pestmi in zobmi – bori proti pokvarjenosti sveta. Tale čislani beli štrped ni nič drugega kot srčkano mitološko bitje, ki izhaja iz Podgorskega Krasa in Čičerije. Mladi junaki ga vzamejo za svojega zaščitnika in za simbol zmage dobrega nad slabim: »Imel je telo polha in bil je zelo majhen. Poraščen z belo ali črno dlako, namesto sprednjih tačk je imel sokolja krila in tudi oči je imel sokolje, iz ušes pa so mu poganjali jesenovi listi.« Tudi štrpeda sta dva, poleg belega še črni, ki »je prinašal nesrečo, zlo in žalost.« Liki so v zgodbo vpeljani sproti in zelo na hitro, izmenjujejo se tudi kot pripovedovalci, zato je potop v zgodbo malo počasnejši, vseeno pa nam to mnoštvo glasov ponuja dragoceno možnost, da situacije vidimo z več različnih perspektiv. Glavna trojica, Olmo, Šona/Sonja in Sine/Siniša, ki seveda prihaja iz Cone, najprej deluje precej enoplastno, kmalu pa se začnejo njihovi značaji razkrivati in razpletati skupaj z zgodbo. Ta se pospešeno približuje svojemu vrhu, ko se naenkrat odprejo karte in nam vzame sapo. Če bi identično predlogo v roke dobil kdo manj spreten, bi se lahko razpacala v telenovelistično grozoto, ker pa je pripovedni slog Marjane Moškrič tako ubran in na ravno pravih mestih ravno prav realističen ali poetičen, se Sanje o belem štrpedu razvijejo v pravo literarno simfonijo.

Gre za mladinski roman, ki pa zaradi tega prav ničesar ne olepšuje – česar tudi nikakor ne sme! Ta dikcija se vzpostavi že takoj na začetku: »Ta zgodba nima konca. Nima prihodnosti. V tem bednem, razdeljenem svetu, kjer živijo eni in drugi. Eni imajo vse, drugi nič.« in se nadaljuje skozi celoten roman: »Imeti vse. Vladati svetu. Biti med peščico izbrancev, ker vse drugo bo šlo v božjo mater, če bo šlo tako naprej.« Hladni realistični način izražanja junakov, pa tudi njihova drža, ki je sicer značilno zaletavo najstniška, a vseeno dovolj umerjena, da ni cmerava in otročja, tako slikata svet, ki mlade duši in drobi pod sabo. Svet, v katerem je kapital vse, v katerem veljaš toliko, kolikor imaš. Zveni znano? Edina pomanjkljivost tega sloga so na trenutke preveč očitni, razlagalni opisi razkola med Cono in Zelenim gajem. Tako recimo avtorica Cono opiše: »Cona je res v razsulu. Vse propada in crkava. Ljudje so zabubljeni v svoje flete. Cestna razsvetljava je fuč. Ulice so temne. Polno smeti, komaj da jih sem in tja poberejo, le toliko, da se ne utopimo v njih«, na koncu tega odstavka pa povsem nepotrebno doda še: »Res je bedno in žalostno.« Moramo pa razumeti, da take misli prihajajo s strani najstnikov, in kolikokrat človek v teh letih pomisli, kako je vse bedno in žalostno? No, prevečkrat.

Ne glede na to da imamo v romanu polno delitev, opozicij in nasprotij, mu uspe, da ni črno-bel. Za nobenega junaka, razen nekaj čisto obstranskih, ne moremo reči, da je prikazan enoznačno, da je torej »samo dober« ali »samo slab«. Da je avtorici v tako radikalno razdvojenem svetu uspelo nekaj takega, je dosežek že samo po sebi, sploh pa je pohvalno, da je uspela v roman vpisati še nekaj manj očitne družbene kritike. Dober primer tega je šovinizem, ki se dogaja na obeh straneh, čeprav je pri bogatih še bolj potenciran: »Kadar so padli v debato, so bile ženske v drugem planu. Če je katera hotela kaj pripomniti, se vključiti, so jo ignorirali, kot da je ni, ali pa je celo kdo zabrusil, naj neha kokodakati. […] V njihovem svetu ni bilo prostora za ženske.« Vse te krivice seveda jezijo glavne junake, in kako jih ne bi, ko pa se v svoji želji po »zmagi belega štrpeda« vedno bolj zavedajo, da se bojujejo z mlini na veter: »Ljudi nič ne izuči. Vse se ponavlja in eden drugemu delamo svinjarije ali pa nam je vseeno. Nočem tega!« Proti koncu zato pričakujemo sestop v temo, ki jo bo prinesel črni štrped, tu pa se avtorica izkaže še zadnjič. Pusti nam še zadnjo kapljo upanja, ki s prebujenjem uporniške množice zabrli kot migetajoča lučka kresnice in daje vedeti, da morda vse le ni bilo zaman. Po vsem napisanem torej res ni nič čudnega, da je knjiga ravnokar prejela nagrado desetnica. Dajte ji še kakšno!

 

 Marjana Moškrič: Sanje o belem štrpedu. Murska sobota: Franc-Franc, 2015. 223 strani, 20 €.