Saj veste, kako so se začenjali uvodi prejšnjih lestvic? Nesrečno. Ker imate to radi, dragi bralci. Z največjo slastjo ste planili na tisto lestvico, ki je za vas izbrala deset najnesrečnejših literarnih likov. Oh, nesrečna bit narodova! Ker vemo, kaj hočete, vam to dajemo. Že na začetku, da nam potem jeste iz roke. A ker je pomlad čas za nove začetke, vas milo prosimo, da obrnete svoje nesrečne poglede k soncu ter začnete znova, srečno.
Za lažji start vam ponujamo nekaj začetkov, ki jih je uredništvo izglasovalo za najboljše. Najboljši začetki za vaše nove začetke.
1. Franz Kafka: Preobrazba
»Ko se je Gregor Samsa neko jutro prebudil iz nemirnih sanj, je spoznal, da se je v svoji postelji spremenil v pošastno žuželko.«
Prvo mesto na tokratni lestvici je pač moralo pripasti nespornemu geniju književnosti, Franzu Kafki. AirBeletrinino uredništvo je imelo pri tem le toliko svobodne volje kot liki njegove proze. Tako je bilo pravzaprav edino pravo vprašanje, ki smo si ga mogli zastaviti: Kateri začetek? Izbrali smo tega, ker je bil za marsikoga od nas to eden prvih Kafkovih stavkov, kar smo jih prebrali, če ne prej, pa v srednješolskem berilu med poukom slovenščine. In vsi vemo, da po tem nič ni bilo več kot prej – povedi imajo neke nikoli prav pojasnjene veze z gravitacijo in maso. Če je bil M. Night Shyamalan nekoč, ko je še imel kariero, drugo ime za končni preobrat v filmski zgodbi, Kafkove zgodbe s preobratom štartajo. In če ima končni tvist v Shyamalanovih filmih za posledico, da vsi koščki sestavljanke nazadnje le pridejo skupaj, pri Franzu uvodni staccato odpre vrata v labirint realnosti, ki je bila samo videti kot nekaj vsakdanjega in normalnega. Nenazadnje pa smo začetek Preobrazbe izbrali tudi zato, ker se lahko v ponedeljek zjutraj z Gregorjem Samso najbrž marsikdo poistoveti.
2. Albert Camus: Tujec
»Danes je umrla mama.«
Ker se hudič skriva v podrobnostih, eden najkrajših in najudarnejših prvih stavkov, kar jih pozna literatura, prevajalcem že desetletja sivi lase in guba lica. Glede na to da različni jeziki nudijo različne sintakse in včasih mama umre danes, spet drugič pa danes umre mama in glede na to da včasih umre mama, včasih mati, vsake toliko pa tudi kakšna mami, vsakogar, ki se na novo loteva prevoda Camusove kratke biblije absurda, upravičeno obliva hladen znoj pred nemogočo nalogo v svojem jeziku izreči natanko tisto, kar je izrekel avtor sam. Vsake toliko se zgodi celo, da v prevajalskem cehu izbruhne burna polemika glede vprašanja, kako različni poudarki vplivajo na celotno karakterizacijo glavnega lika, domnevno pišmevritičnega Meursaulta, in vsake toliko so se učeni možje še vedno pripravljeni spraševati, kaj točno je brezbrižni mladi mož čutil do ženske, ki ga je rodila. Vendar ne glede na vse mahinacije z detajli prvi stavek Tujca v večini svojih različic ostaja eden izmed najbolj učinkovitih prvih stavkov vseh časov.
3.Vitomil Zupan: Menuet za kitaro: na petindvajset strelov
»Zelo važno je priti na grič.«
Prvi stavek enega najpomembnejših slovenskih romanov po drugi svetovni vojni (in o drugi svetovni vojni) je kleč tega celotnega, na avtobiografiji utemeljenega vojnega in protivojnega, pikaresknega in nostalgičnega, kritičnega in modernega dela. Tega se je zavedal tudi Vitomil Zupan, ki je roman najprej nameraval nasloviti kar Važno je priti na grič. Potem se je sicer raje odločil za nekaj malo bolj muzikaličnega, izmuzljivega, čeprav se je vmes nuja priti na grič še povečala. Začetek, ki pove vse o tem, kakšno bo nadaljevanje: intelektualec, ki se v vojno zapelje s tramvajem in v po meri krojeni obleki ter z lakiranimi nohti, hajke po neprehodnih gozdovih, neznano kam in večkrat tudi neznano kje, skoraj vedno pa neznano čemu, nenehna prisotnost smrti, ki se ji puška lahko sproži tudi ponesreči, slepo izpolnjevanje ukazov, ki se ne ozirajo toliko na vojno taktiko in trenutno situacijo kot na zemljevid ideologije in utopično prihodnost. Vse to pod nenehnim pritiskom nuje: nuje boja proti okupatorju, nuje boja proti domačim izdajalcem in na koncu tudi nuje boja proti dvomljivcem in cinikom, ki se skušajo zmeraj zoperstaviti nuji. Ne, lažemo, čisto na koncu je še neka druga nuja: nuja preživeti.
4. E. T. A. Hoffmann: Življenjski nazori mačka Murra
»Boječe – s trepetajočim srcem izročam svetu nekaj listov življenja, trpljenja, upanja, hrepenenja, ki so pritekli v sladkih urah brezdelja in pesniškega navdušenja iz mojega najbolj skritega bitja.«
Ste že slišali tisti trač, da je najboljša dela Sartrovega opusa napisala Simone de Beauvoir? To seveda ni res. Ne verjamete? Poglejte, kdo Sartra spremlja na največ slikah? Kot vse velike ljudi tudi njega maček. Podobno je bilo tudi s kapelnikom Johannesom Kreislerjem. Na drugi strani njegove biografije (genialnega glasbenika) svoje življenjske nazore piše maček Murr, ki pozna vse zakonitosti pravega bildungsromana in zna – kot nobeno drugo živo bitje, razen morda Goethe – svoje življenje spremeniti v umetnost. Ter obratno. Maček Murr je kanoniziran dokaz, da gre mačkam, pa če jim gre še tako slabo, vedno bolje kakor ljudem. Da o tem, da nobena umetnost ni bolj vzvišena od enega samega mačjega pogleda, sploh ne govorimo.
Ste zavili z očmi? Brez Murra, ljubljenca E. T. A. Hoffmanna, tudi knjige ne bi bilo. In ko je Murr v četrtem letu svojega življenja za vedno zaprl svoje mačje oči, je tudi Hoffmann prenehal s pisanjem velikega romana. Veliki romantični roman je tako ostal fragment v dveh delih, tretji del pa je v svoj prezgodnji grob odnesel Murr. Kar je E. T. A. še zmogel, je bila osmrtnica svojemu ljubemu prijatelju.
5. Italo Calvino: Če neke zimske noči popotnik
»Začenjaš brati novi roman Itala Calvina Če neke zimske noči popotnik. Sprosti se. Zberi se. Znebi se vseh drugih misli. Pusti, da svet, ki te obkroža, izpuhti v nerazločnost. Vrata je najbolje zapreti: za njimi je zmerom prižgan televizor.«
Ne glede na to, kaj vam pomeni postmodernizem, boste bržkone morali priznati, da je Če neke zimske noči popotnik prvovrstna manipulacija avtorja z bralcem in prefinjena študija bralnega procesa, ki jo avtor, bralčev najtesnejši prijatelj in najhujši sovražnik, imenitno uvaja že s prvim stavkom. Calvino oziroma avtor oziroma pripovedovalec oziroma kdorkoli pač že pripoveduje postmodernistične pripovedke, nas s terapevtskim tonom počasi pospremi skozi predor jezika v zagonetno bivališče pripovedi in nam svetuje, naj vrata za sabo trdno zapremo. On (uboga, s svojo efemerno zgodovinsko situacijo pogojena, para) sicer meni, da je za njimi zmerom prižgan televizor, mi (moderni ljudje) pa vemo, da za njimi vedno preži Facebook.
6. Jane Austen: Prevzetnost in pristranost
»Vsesplošno priznana resnica je, da samski moški s čednim premoženjem nujno potrebuje ženo.«
Če se je na našo lestvico prebila samo ena pisateljica, je že prav, da je to Jane Austen. Njeni romani, ki imajo – najbrž bolj po zaslugi ekranizacij – nezasluženo oznako »čtiva za babe«, so razgaljali, pa tudi smešili rituale in zapovedi, ki so se spletali okrog odnosov med moškimi in ženskami, okrog poroke ter s tem povezanimi spodobnostjo, moralo in vzgojo v angleški plemiški družbi 19. stoletja. Uvodna poved Prevzetnosti in pristranosti bi lahko resda stala tudi na začetku kateregakoli drugega njenega romana, saj v glavnem povzame zgodbe vseh; po drugi strani pa je simptomatična tudi še povsem drugače. Ta lakonično trezna in samozavestna ugotovitev namreč natančno zadene čas in prostor, ko sta bili od dobro premišljene oženitve odvisni premoženje in sreča vsakega moškega. Univerzalni čas in prostor torej; čeprav je danes obredov in družbenih pravil neprimerno manj ali pa so precej bolje prikriti.
7. J. D. Salinger: Varuh v rži
»Če vas to res zanima, boste najbrž hoteli najprej vedeti, kje sem bil rojen in kako sem preživel klavrno otroštvo in kako sta se starša prebijala skozi življenje, preden sta me dobila in to, in vse tisto davidcopperfieldovsko sranje, ampak če naj vam po pravici povem, meni se vse to ne ljubi.«
Holden Caulfield nas je imel na svoji strani že s prvim stavkom. Najstnice so popadale na kolena in najstniki so si zavistno grizli nohte. Holden je vse povedal namesto nas ter skupaj z nami preziral starše, malomeščane, sošolce in učitelje, same pezdete. Razmišljal je o vojni in sanjal o seksu. Blodil je po svetu in ni potreboval cilja, da bi upravičil svoj beg. Cilj je nepomemben, pomembno je le, da bežiš. Ubežati vsemu, najprej pa davidcopperfieldovskemu sranju. Salinger je napisal najboljši začetek za vse razbrazdane piflarsko uporniške gimnazijske duše. Začetek za vse čase. Dokler bodo gimnazijci, bo Varuh v rži.
8. Izidor Cankar: S poti
»Težko si je misliti večjo razliko, nego je med ljubljanskim septembrskim jutrom in benečanskim septembrskim večerom. Zrak se mi vtihotaplja v sobo kakor lepa godba v srce, kadar sem obupal nad samim seboj in se povprašujem, čemu sem na svetu.«
Hja, dragi bralci, pa vas imamo! Ste mislili, da zdržimo brez družine Cankar? Priznamo, kakor najbolj zagrizene učiteljice slovenščine smo iskali en sam dober Ivanov začetek, pa kaj dober, soliden, pa ni šlo. Začetki niso njegova stvar. Marsikaj ni njegova stvar. Ampak ker imamo v mili nam domovini vsi družine, smo pomislili na Izidorja. Zakaj pa ne, smo si mislili, saj sta v žlahti!
Pa vam poklanjamo začetek zgodbe, ki ji je morda najbolje uspelo ujeti evropskega duha svojega časa. Izidor ni tekel za vozom, temveč je suvereno skočil na francosko-nemški vlak. Ter nam ušel.
Sicer pa del uredništva v času pisanja teh besed tudi sam vdihuje italijanski večerni zrak, ki je razkadil vprašanje o tem, zakaj je na svetu. Še vedno deluje.
9. Hunter Thompson: Strah in groza v Las Vegasu
»Bila sva nekje okrog Barstowa, na robu puščave, ko me je zadelo.«
Kljub odličnemu Dolenčevemu prevodu domači uvod Thompsonovega Strahu in groze nikoli ne more doseči tiste ikonične, tesnobne razdrapanosti, ki v ameriškem izvirniku oznanja pričetek potovanja v »srce ameriških sanj«. Kako drugače, razen zadet kot mamba, se je novinarski princ dekadence tja lahko podal? In kaj drugega kot dvojno porcijo razočaranja (nad sanjami samimi in nad odgovori nanje) je utemeljitelj »gonza« tam lahko našel? Uvodno poved psihedelične, in konec koncev tragične Thompsonove ekskurzije, ki mojstrsko nakazuje na ti dve, v romanu bistveni, retorični vprašanji, je v višave obče legendarnosti še dodatno fiksiral istoimenski film Terryja Gilliama.
Nauk? Kids, (don’t) do drugs.
10. Kurt Vonnegut: Klavnica pet
»Vse to se je bolj ali manj zgodilo.«
Najbrž nikjer drugje Vonnegutu, doktorju ironične literarne lapidarnosti, omenjeni začetni stavek ne bi deloval. Ali pa vsaj ne bi deloval tako kot deluje v Klavnici pet. Se pravi, genialno.
Kar dajte, predstavljajte si Jane Austen, kako poskuša. Predstavljajte si Izidorja Cankarja. Herezija. Polom. Ne gre. Pustite metafikcijsko komponento Klavnice, Vonnegut zmaga.
Da smo najboljše prihranili za na konec pravite? Res je.
Vse to se je bolj ali manj zgodilo.
LITERATURA:
Franz Kafka: Preobrazba (Preobrazba in druge zgodbe. Prevedel Štefan Vevar, Študentska založba, 2008)
Albert Camus: Tujec (Tujec, Kuga. Prevedel Jože Javoršek, Cankarjeva založba, 1965)
Vitomil Zupan: Menuet za kitaro: na petindvajset strelov (Pomurska založba, 1980)
E. T. A. Hoffmann: Življenjski nazori mačka Murra (Prevedel Jože Udovič, Cankarjeva založba, 1972)
Italo Calvino: Če neke zimske noči popotnik (Prevedel Jaša L. Zlobec, Cankarjeva založba, 1993)
Jane Austen: Prevzetnost in pristranost (Prevedla Majda Stanovnik, Cankarjeva založba, 2008)
J. D. Salinger: Varuh v rži (Prevedel Boris Jukić, Mladinska knjiga, 2002)
Izidor Cankar: S poti (Mladinska knjiga, 1960)
Hunter Thompson: Strah in groza v Las Vegasu (Prevedel Mate Dolenc, DZS, 1999)
Kurt Vonnegut: Klavnica pet (Prevedel Branko Gradišnik, Delo, 2004)