Obstaja razširjen konzervativni topos, da so revolucionarnost, uporništvo in nasploh levičarstvo prej kot iskreno in uresničljivo stremljenje k odpravi nepravičnosti zgolj izraz mladostniške energije, idealizma, impulzivnosti oz. kratkomalo naivnosti. N’être pas republicain à vingt ans est preuve d’un manque de coeur; l’être après trente ans est preuve d’un manque de tête – tej elegantni formulaciji lahko menda sledimo do Françoisa Guizota, četudi se zdi, da je sentiment tako pomemben za moderno dobo, da se podobnih krilatic (»republikanec« se da zamenjati z »liberalec« ali »socialist«) kar ni nehalo ponavljati ali jih pripisovati aktualnejši avtorjem, pri čemer je Churchill zadnji popularen kandidat. Tu drži oboje: ta in podobne izjave so, upoštevajoč mesto izjavljanja, vedno cinično-pokroviteljske, toda lik mladostnega, posebej študentskega upornika ali protestnika je v zadnjih petdesetih letih – in nemara posebej v zadnjih petih – preveč razširjen, da takim opazkam ne bi bilo treba priznati vsaj zrna resnice.
Drži namreč, da uporna, kritična drža empirično najpogosteje (in pojmovno nujno) ne izhaja iz umeščenosti v svet, iz pazljive diagnoze nepravičnosti v njem, temveč, nasprotno, iz subjekta samega v njegovi ločenosti od sveta. Natančneje, splošna kritična drža je neki način razreševanja nujne napetosti med subjektom in svetom. Radikalna kritika sveta – četudi se mu v tem kontekstu danes najpogosteje reče »sistem« – razreši to napetost tako, da subjektu pusti kar največ. Se vpisuje v svet, vzpostavlja neki odnos do njega – ker ga pač kritizira. Obenem pa se s vse bolj celostno kritiko sveta rešuje bremena, podrediti se mu, vstopiti na določeno mesto vanj. Težko je namreč preveč poudariti, kako logično nasilen proces je za posameznika – kot subjekta –, da se postavi na neko posebno, določeno mesto v svetu. Moderni subjekt je bistveno postavljen naproti svetu in to ne velja samo (oz. sploh primarno ne) za kartezijansko »mislim, torej sem« mislečo substanco, temveč še bolj za pojmovanje subjekta, kakor se je izčistilo v razvoju nemške klasične filozofije, ki je res cogitans izvotlila v »noč sveta«, tj. edinstveno točko negativnosti, sicer neločljivo od sveta, vendar na način, da mu je protipostavljena v celoti, da torej na nobeno mesto v njem ne sodi bolj kot na drugo.
Oziroma – če prehitevajoče in s škandalozno zanemarjajočim poenotenjem govorimo o subjektu v nemški klasični filozofij na splošno – znamenita kritičnost Kantove filozofije je sicer nekaj dovolj različnega od vsakdanjega, empiričnega pojma kritike, vseeno pa vzpostavlja strukturo iz ozadja, ki kritičnost v vsakdanjem smislu omogoča oziroma jo celo naredi za default naravnanost subjektivnosti; s spustom k pogojem možnosti izkustva naredi enostaven in neposreden obstoj vsega empirično obstoječega sumljiv, obstoj vsakega nekaj sedaj postane problematičen, in pojasnitev te problematičnosti je nerazločljiva od kritike in konec koncev izničenja tega nekaj – tu pa šele pridemo do problema, da mora biti naposled nek tak nekaj v svetu tudi subjekt sam.
Slednji problem pomeni premik od teoretične k praktični filozofiji, katere osnovne poteze prav tako lahko najdemo pri Kantu in njegovem problemu moralnega delovanja, s težko spravljivo zahtevo po čisti občosti delovanja iz dolžnosti in vselejšno partikularno umeščenostjo in pogojenostjo subjekta v svetu; nemška klasična filozofija vzpostavi pojmovni okvir, v katerem je v vsakem dejanju, že zato, ker je končno, določeno in posebno, sled zločinskosti. Posebej Heglovo filozofijo, kot najbolj postromantično iz te nkf serije, se da opisati kot napor, kako prenesti, vzeti nase to nujno zlo delovanja. Od tod njegova znana obravnava figure lepe duše – instinkta subjektivnosti, po katerem je edini način ohranitve lastne čistosti in moralnosti ta, da se odpove delovanju – v poglavju »Moralnost« v Fenomenologiji duha, ki se zaključi s soočenjem dveh načinov razrešitve tega neskladja: nasproti si stojita delujoča zavest (lahko bi rekli tudi: ironična), ki si zna sprostiti kriterije delovanja in si lahko privošči marsikaj, ne da bi se v delovanju izgubila, ter presojajoča zavest (lahko bi rekli tudi: cinična), ki te kriterije okrepi vse do točke, ko se obsodi na ne-delovanje, zato pa predstavlja paradigmo figure kritika, ki delujoči zavesti vselej izpodbija njeno upravičevanje občosti lastnih dejanj, in kaže na egoistične, partikularne, pritlehne motive za njimi, skratka: izvaja kritiko ideologije.
Heglov cilj v nadaljevanju izpeljave je pokazati, da je takšno pasivno presojanje sámo zlo, in preko tega se vzpostavi situacija vzajemnega odpuščanja/pripoznanja. Nam pa bo predvsem pomemben poudarek, kako globoko je vgrajena kritična zavest v strukturo moderne subjektivnosti, tj. da je ena od dveh osnovnih modusov njenega obstoja. In če je do tod Hegel zvenel precej v soglasju z našim izhodiščnim konzervatizmom (na drugih mestih v resnici tudi eksplicitno omenja in kritizira za mladost značilno neposredno pretenzijo po občosti, ki je vzvišena nad sprijaznjenostjo s posebnim, določenim življenjem), pa se da te razmisleke vendarle zasukati v manj reakcionarno smer. To danes značilno podobo mladostne, nedoločene kritičnosti, popularizirane z gibanjem Occupy, se sicer vedno da diskvalificirati kot nepripravljenost na dejansko, konkretno delovanje, po drugi strani pa jo lahko razumemo tudi kot simptom, izraz zapore možnosti drugačnega, bolj določenega, v svet vključenega delovanja. Kdo, subjekt ali svet, uspe tu zavzeti »It’s not me, it’s you« pozicijo, je pač vedno vprašanje boja, toda vsekakor se zdi, da kapitalizem zadnjih let postaja vedno bolj učinkovit v proizvajanju praznine in nevključenosti.
»Great moments in Leftism«
Najprej določen odvod: abstraktno strukturo levičarstva se da namreč raziskati še bolj podrobno. Ne podcenjujemo epistemološke vrednosti humorja in tu pride prav razmeroma obskurna facebook stran Great moments in leftism, ki vsake toliko objavlja kratke ironične (samoironične?) stripe z motivi iz vsakdana marginalnih levičarskih gibanj (absurdno precenjevanje lastnega mesta izjavljanja, denunciacija vsega mogočega, izmenjujoče se ostro sektaštvo ter notranje discipliniranje disidentskih glasov ipd.). Toda zadeva postane zares pojmovno zanimiva šele zaradi nadaljnjega razvitja: kot v odziv (prav lahko si je predstavljati nekoga, ki se je v zadevi preveč prepoznal, da bi zares cenil šalo) je nastala še stran Great moments in ultra-leftism and right opportunism. Sam sem šele ob tem prvič zavedel, da ultralevičarstvo in desni oportunizem nista preprosto relacijsko opredeljeni deviaciji od neke predpostavljene prave smeri, ki bi imeli smisel zgolj v notranjih razčiščevanjih na levici, temveč da gre za dve konceptualno izrazito različni (med seboj in do levičarstva) politični drži.
Kar opredeljuje vse tri pozicije, je, ponovno, problem razrešitve prepada med načeli, idejami, zamišljenimi projekti na eni strani ter interveniranjem v obstoječi svet na drugi, ko slednje vedno zahteva tudi soočenje in do neke mere sprijaznjenje z obstoječimi razmerji in omejenostjo lastne moči. Ultralevičarstvo in desni oportunizem v grobem ustrezata zgornji opoziciji med presojajočo in delujočo, cinično in ironično zavestjo. Ultralevičarstvo – poleg kakih anarhističnih grupacij tipično tudi za samotarske intelektualce in publiciste – pomeni vnaprejšnjo skepso do kakršnegakoli režima moči, vztrajanje pri načelih (celo ne nujno zares izrečenih), glede na katere so konkretni projekti neizogibno razočaranje. Oportunizem pa je drža, ki si lahko lastno delovanje vedno upraviči, češ da tista načela, ki kljub najboljšemu trudu niso nikamor peljala, pač niso bila dovolj prava načela.
Če damo tej konstelaciji kar najbolj oprijemljivo ilustracijo ob zadnji veliki konfliktni izkušnji levega projekta: ultralevičar bi bil tisti, ki je bil do grške Sirize skeptičen že pred poletjem 2015, oportunisti tisti, ki so ji ostali privrženi tudi po poletju 2015 (seveda tu kot primer političnega dejanja štejemo že oddaljen izraz podpore – pač ne moremo biti izbirčni). Ostane še levičarstvo v ožjem pomenu besede – to ni preprosto kompromisna oz. vmesna opcija med prej omenjenima, temveč pozicija, ki si na nobeni točki ne dopusti niti lažnega niti neangažiranega stališča, ne dopusti si niti ne-soočenja z realnostjo niti popuščanja realnosti; njen odnos do realnosti je vedno zaceljen, za kar pa mora žrtvovati lastno konsistentnost. Pravi levičar je torej Sirizo do lanskega poletja navijaško podpiral in jo potem enako navijaško obsojal, ne da bi ga pretirano skrbelo, da poletna diskontinuiteta nemara le ni bila tako ostra (če obsojamo kapitulacijo, se je dalo njene znake razbrati že prej, če pozdravljamo dobronamerni pragmatizem v nenaklonjenih okoliščinah, ta tudi kasneje ni izginil).
Dobra in slaba novica je, da se ta metaanaliza giblje na presplošni ravni, da bi lahko pretendirala na kakšne razsodbe, katera drža ima tu prav in katera ne; lahko zgolj razjasni, da določene regularnosti v konfliktih na levici niso naključne, saj so osnovane na večno veljavnih abstraktnih antinomijah. (Če bi bilo to splošneje znano, bi se nemara lahko vsaj izognili temu, da bi tak levičarski antinomičen ping pong lahko služil kot nadomestek konkretne vsebinske razprave. Najpomembnejši nauk, ki ga pridobimo od preučevanja abstrakcij, je v prvi vrsti pač zavedanje, da gre za abstrakcije). Ultralevičarstvo je tako načeloma najbolj inteligentna/konsistentna pozicija, ampak se strukturno nujno v resnici težko odlepi od gole kritike. Argument nasprotnega pola, da je predvsem pomembno nekaj narediti, je truizem, ki pa lahko naposled upraviči karkoli, tudi popolno kolaboracijo, zaostri se lahko celo do fatalističnega stališča, da je pomemben predvsem dober namen. Levičarstvo, ki združuje načelnost in gotovost akcije, je sicer seveda res edina možna pravilna drža, če hočemo velika in prelomna dejanja in se mu na abstraktni ravni ne da očitati ničesar – razen vseh dejanj in projektov, ki se ne posrečijo.
Demokracija kritike proti kritiki demokracije
Vrnimo se na linijo razmisleka o vlogi in smotrnosti kritike v aktualnih družbeno-političnih konfliktih. Zgoraj je bilo nekaj povedano o tem, da je kritičnost bistveno povezana z neko situacijo odmaknjenosti, odpetosti iz reda delovanja. Toda če si predstavljamo neko konkretno, zamejeno kritiko, ta še vedno obenem predpostavlja določeno vpetost v sfero delovanja, ki se kritizira. Vendar današnjo politično stvarnost očitno zaznamujejo primeri, ko prav ta možnost izginja: alieniranost politične sfere je zaenkrat neverjetno odporna na kakršnokoli kritično prisvojitev. Tudi politični projekti vstopa svežih kritičnih sil ponavljajoče stopajo na temno stran; zdi se, da politično sfero od njene zunanjosti vedno bolj razločuje komunikacijski blok, preko katerega se prebijejo le ekstremi patologij političnega diskurza: disciplinirana dolgočasnost ali – vedno pogosteje – načrtna šokantnost.
Od tod nekoliko nenadejana poteza politične sodobnosti: zaznati je rahljanje hegemonije poltično-medijskega aparata (ne pa nujno tudi njegove moči), kar je v zadnjih letih kar naenkrat demokracijo spet naredilo za opazen – in to pomeni: mestoma tudi disruptiven – fenomen. Zdi se, da današnjost postopoma pošilja v irelevantnost dobršen del tem kritične teorije poznega dvajsetega stoletja – ideologija, hegemonija, proizvodnja pristanka, tj. vse mogoče analize mehanizmov, ki blokirajo upor in konflikt kljub razmeram neenakosti in nepravičnosti. Danes, očitno, ni nekakšen mentalen nadzor ljudstva tisto, na čemer se primarno utemeljuje oblast. Kajti glede na naraščajoče število političnih premikov (ali vsaj poizkusov), ki se zgodijo mimo sredinskega konsenza množičnih medijev ali proti njemu, je očitno vsaj to, da ljudje niso nehali razmišljati s svojo glavo; četudi to ne pomeni, da s svojo glavo tudi delujejo.
Zadnji primer takšnega dogodka je seveda Brexit referendum; obstaja standardna oznaka, ki načeloma služi soočanju z neljubimi demokratičnimi izidi, namreč »zmanipulirano ljudstvo«. Toda tokrat celo težko iskreno rečemo, da je šlo za to: manipulatorjem gre ob uspehu ponavadi bolje. Ko sta se po Cameronu – kljub temu, da sta iz referenduma izšla kot zmagovalca – umaknila še Boris Johnson in Nigel Farage, ter upoštevajoč še paničen notranji obračun, v katerega so se spustili laburisti, je morda prej treba reči, da je tokrat ljudstvo tisto, ki je vsaj za nekaj momentov zmanipuliralo politični razred v nekaj precej avtodestruktivnih dejanj. Skratka, redkokdaj smo priča tako odprto brezciljni politični situaciji: oblast se je znašla soočena z izrazom volje ljudstva, ki ga kar naenkrat nihče ni hotel vzeti nase, tj. volja, ki je ni nihče bil pripravljen izvršiti – ali jo pravzaprav sploh dobro znal. Ali drugače, britansko ljudstvo se je znašlo soočeno z lastno voljo, katere celotna vsebina je bila kratka in jedrnata kritika lastnega reprezentacijskega mehanizma oblasti.
Dodatno zanimivo pa je, da se konflikt z zelo sorodno strukturo v Britaniji ponavlja tudi znotraj strank. V nasprotju s Torijci, ki so se dovolj dobro ogradili od volilne baze (njihov problem je bil populistična pretendentska stranka UKIP, ki pa je bila, se zdaj zdi, s tem statusom golega pretendenta kar zadovoljna), so Laburisti pred slabim letom doživeli vdor volilne baze v stranko z izvolitvijo obrobnega kandidata s skrajne levice stranke – Jeremyja Corbyna – za predsednika z rekordno podporo »navadnega članstva«; nenadejan učinek strankarske demokracije, s katero se strankarski establišment, dovolj dobro vkopan v blairovsko tretjo pot, ni zares sprijaznil. Poraz na referendumu je vrh stranke izkoristil za sprožitev – po vseh znakih dolgo načrtovanega – puča. (Tu je bil na delu dvomljiv argument, da je bil Corbynov zagovor obstanka v EU nekam mlačen; kar gotovo drži, kolikor pod to mlačnostjo razumemo določeno pripoznanje upravičenosti evroskeptičnih pomislekov, seveda pa argument deluje zgolj ob predpostavki, da je ljudstvo tu le zato, da se mu govori, in ne zato, da se ga posluša.). Konflikt najprej opredeljuje ostrina delitve – averzija do Corbyna je očitno skupna skorajda celotnemu parlamentarnemu delu stranke, kljub temu, da ta del sicer ni posebej enoten (in je imel nekaj težav z odločanjem o alternativnem vodji) – obenem pa njena precej revna artikuliranost; argumenti proti Corbynu se najpogosteje osredotočajo okoli označevalca »incompetent« – in nič bistveno bolj določenega. Težak očitek, ki pa je v zadnji instanci prazen oz. samonanašajoč, pove le to, da Corbynu in njegovemu uvozu common sense levičarstva v stranko manjka spretnost, izhajajoča iz vpeljanosti v utečene mehanizme delovanja – ravno tisti, proti katerim se postavlja. Manjka mu neopredeljiv, neizrekljiv habitus, ki ga je privzela postblairovska laburisitična stranka (habitus poudarjeno temelječ na dobri orientaciji v svetu medijev in PR agencij).
A če je lahko simpatizirati s poživljajočim spopadom underdoga z elito stranke, ki slednje že dolgo ne zna potegniti iz krize, pa se je vendarle treba vprašati: kako to, da je odpor stranke proti določeni spodbudi s strani volilne baze tako stabilen, vztrajen in močan? Ali niso leve stranke že dolgo v iskanju svoje izginule baze, in ko se ta naenkrat množično in očitno pojavi, je naenkrat raje ne bi videle? Leve analize tega fenomena pričnejo na tej točki tipično moralizirati in okrivijo veliko socialdemokratsko izdajo, kar pa ne zadošča, da bi se nehala ponavljati – nekaj zelo podobnega takšnemu stand offu strankarske elite in raje (zdi se da predvsem zato, ker sta elita in raja) se je konec koncev izjemno hitro ponovilo na lokalni levi sceni, ki pa je glasno nesocialdemokratska.
Odgovor nemara nakazuje neko zares težavno potezo sodobnih političnih konfliktov. Procesi zadnjih desetletij, ki se jih poskuša zagrabiti pod imenom »neoliberalni obrat«, niso proizvedli samo radikalne redistribucije bogastva, temveč so, nemara še pomembneje, proizvedli privatizacijo in ožanje družbenih mest delovanja. Vedno več političnih konfliktov se torej odvija okoli ločnice med znotraj in zunaj, med ljudmi, ki znajo delovati (ne po kakšni notranji genialnosti, temveč ker prostor institucij, vpetost v katere daje kontekst in s tem zmožnost delovanja, postaja ožji in netransparenten) in tistimi, ki jim ostane samo kritika in še to ne posebno pretanjena, v limiti zvedena na abstraktno zavračanje česarkoli režimskega. Drugače rečeno, ljudje, ki jim je sistematično onemogočena zmožnost delovanja, tudi v političnem smislu ne bodo lahki sogovorniki in sodelavci oz. verjetno bodo res precej nesposobni. To je lahko vir določene skušnjave, in predstavljam si, da že kar razširjene: ali ne bi bilo nemara v politiki lažje priti do česa z nekoliko bolj zrahljano zavezanostjo demokraciji. Za drugo možnost, da namreč vzamemo demokracijo resno, se zdi, da vključuje soočenje z nenadejano divjino cringea, teren, ki pa ga desnica zaenkrat bistveno spretneje zaseda.
Besedilo je izšlo v zadnjih Razpotjih, posvečenih kritiki. Svoj brezplačni izvod lahko naročite tu. Če zmorete, revijo lahko tudi finančno podprete.
