V zaključnem delu trilogije Irene Svetek Črni princ imamo seveda ponovno opravka z državnim tožilcem Miom Aurellijem, ki skupaj s svojo ekipo skuša ugotoviti, kdo je umoril žensko, tokrat ne več najstnico, pač pa žensko srednjih let. Mio je še vedno iskren v zanimanju za druge, morda manj pogreznjen v igre na srečo, čeprav tudi to ne izostane, še vedno razpet med različnimi ženskami, in še vedno zaznamovan z izgubo otroka, predvsem pa lociran v Ljubljani in potem v Trstu, kjer je preživljal otroška leta. Prostorsko se zdaj roman razširi v Sadinjo vas, kjer je bilo v stari zapuščeni hiši najdeno truplo, še prej smo na Siciliji, v Trstu, pa potem v Firencah ter nekoliko kasneje v Trbovljah. Vidimo, kako previdno in premišljeno pisateljica razpira in povezuje prostore ter gradi zgodbo, ki jo lahko beremo kot samostojni roman, čeprav Črni princ, zaključni roman trilogije, lovi tudi vzporednice s prvim romanom Rdeča kapica. Lovljenje vzporednic s prvim delom trilogije pomeni predvsem odnos med Miom in njegovo sestro Avionko, odsotno-prisotnim likom, če smem izdati, da sta odraščala v razbiti družini, predvsem z odsotno materjo, in sta zato skoraj samorastnika. Recimo, da je tovrstna sestrsko-bratska naveza nekakšno jedro Črnega princa, utemeljena tudi v knjigi, pravljici konkretno, poimenovani Il principe nero. Iz tega rastejo psihološke utemeljitve likov, predvsem pa ugibanje, kdo je dejansko črni princ v romanu.
Če je roman Beli volk pripovedoval o strasti in ljubosumju oziroma če smo hoteli situacijo psihoanalitično interpretirati, o seksualnem ljubosumju, pa tudi o nemoči in razgreti krvi, kar lahko vodi do pošastnih dejanj, se v Rdeči kapici srečujemo z različnimi determinizmi, psihološkimi ozadji, celo obredjem, vse to preneseno na mladoletne osebe. V Črnem princu je nasilje stopnjevano in tako preneseno na čisto novo raven, kar pomeni, in sploh če roman beremo v soodvisnosti likov in njihovih dejanj, po eni strani večjo osredotočenost na zlorabo (ženskega) telesa in po drugi strani na večjo Miovo ranljivost in izpostavljenost, saj je tokrat vpletena njegova sestra Avionka. Ko preiskovalci pridejo na kraj zločina, pomislijo, da videni prizor spominja na tistega iz grozljivke, nahajamo se toliko kot sredi klavnice: »Žrtev je ležala v kotu sobe v mlaki krvi, videti je bila kot brezoblična gmota mesa.« Eden od likov – Patrik Valbureto, patolog pri šestdesetih, tik pred upokojitvijo, celo pomisli, da česa takega še ni videl, pa vendarle ne gre spregledati, da je razmesarjenje opisano precej tehnično. Ker zaupamo pisateljici, da ve, kaj dela, skupaj z njo razpletamo gosto mrežo in se identificiramo z liki, ki so bolj ali manj znani že iz prejšnjih dveh romanov, le da se tokrat, in tudi glede na drugačne situacije, kažejo v drugačni luči. Tisti, ki so na strani zakona, seveda zasledujejo svoj cilj, medtem ko je na drugi strani ali pa niti ne na drugi strani, pač pa v vsakdanjem življenju, kar nekaj ženskih likov, ki se osredotočajo na državnega tožilca.
Irena Svetek z vidika zakona kot tudi z vidika prostorske ureditve, ki je tokrat še bolj razpršena kot v prejšnjih dveh romanih, predvsem pa Trbovlje in tudi Sadinja vas pripeljeta v zgodbo temačnost, ki jima doda določen šarm in podlago z metalskimi komadi, počasi napreduje. Da je Aurelli tokrat osebno vpleten v primer, ki ga raziskuje, in da bi zaradi te njegove vpletenosti primer lahko tudi padel, pomeni, da se gibljemo po robu. Za Aurellija in za roman to pomeni, da začnemo spremljati njegova vračanja v tržaško preteklost, spominske prizore iz njegovega otroštva, kar deluje tudi kot zgodba v zgodbi. Ti lirični utrinki, ki so sicer v romanu razpršeni ali pa napaberkovani, državnega tožilca psihološko poglobijo, čeprav samo v očeh bralca oziroma bralke, medtem ko ženske okoli njega, posebej tiste, ki so mu naklonjene, njegovo vedenje razumejo kot samodestruktivno. Dodatna Aurellijeva dimenzija je, da prihaja iz Trsta in da je tudi identitetno raztreščen, čeprav to zanj predstavlja predvsem prednost. Roman je tako posejan z italijanskimi izrazi, junaki komunicirajo tako v slovenščini kot v italijanščini, in to deluje povsem naravno. S tem se Aurelli, sploh če pomislimo, da je ranljiv in potem v nekem trenutku celo zlomljen, pa vseeno ohranja pozornost in lucidnost, kaže kot izrazito svetovljanski lik.
S tem ko je Aurelli pasiven in potem spet hiperaktiven, deluje človeško in vsakdanje. In ko nase prevzame še krivdo ali pa občutek slabe vesti, ker ni poskrbel za sestro Avionko, ki je sicer ni videl trideset let, se zdi, da postaja celo tragičen lik; bistvo te tragedije je občutek praznine, ki ga nadvladuje in zaradi katere ni zmožen vzpostavljati odnosov. Načeloma vemo, da naj bi pripadal redu vidnega, zanesljivega, in da naj bi kontriral temeljnemu človeškemu nasilju, toda hkrati je jasno, da Aurelli tudi zaradi prej omenjenega občutka osamljenosti ne bo tisti, ki bi red lahko tudi vzpostavil; sodelavec Vidmar, vodja oddelka za krvne in seksualne delikte kriminalističnega urada, ki je Aurelliju precej blizu, celo pomisli, da se bo z njim nekaj zgodilo. Toda tudi Vidmar nima celotne slike. Pisateljica, ki je vsevedna in mestoma svojemu junaku priskoči na pomoč, posebej pri opisih Ljubljane oziroma Tavčarjeve, Cigaletove in potem tudi stavbe okrožnega sodišča v Ljubljani, zgodbe predvsem plasti in ustvarja suspenz. Ko svojega junaka pozorno motri in mu celo diha za ovratnik, si mislimo, da gre v Črnem princu več kot samo za sopostavljanje moškega in ženskega principa. Aurellijeva nekdanja partnerica je tokrat predvsem jadralka in morda je bolj od nje zanimiva Leja Breznik, ki kasneje ponikne in ni čisto do konca izpeljana, čeprav je po drugi strani mogoče razumeti, da je pri kriminalki bistvena predvsem struktura in da liki vznikajo in ponikajo glede na to.
Različne zgodbe in perspektive torej tečejo in se povezujejo ter tudi prekinjajo na različnih nivojih, kar pomeni, da je pisateljica iz scenaristike prinesla v literaturo znanje o doziranju informacij v pravem trenutku. Tako imamo na eni strani razteznost, celo občutek, da je Črni princ pisan v različnih kosih, ki so sicer precej spretno skomponirani skupaj, po drugi pa imamo izrazito ekonomičnost – določeni prizori so podani kot slike. Pisateljica s hitrimi potezami ustvari situacijo, potem pa prizor pusti obstati ravno tam, kjer je najbolj zanimivo in napeto. Na ta način praktično vsak od likov tako doživi svoj zapik, svojo dramo, ki ni nič manjša od Aurellijeve, toda vse je ves čas podrejeno že omenjeni strukturi, ki je zaradi mnoštva likov in ne samo zaradi hitre menjave geografskih dolžin in širin, gibljiv; vse možnosti, in to se tiče tako tistih, ki naj bi bili na strani zakonov, kot onih onkraj, so odprte. Tudi v Črnem princu imamo seveda nekaj mitoloških ali še bolje, pravljičnih zapikov, vendar vsekakor manj kot na primer v Belem volku ali v Rdeči kapici. Tokrat bolj v ospredje stopijo različni determinizmi, ki so predihani z osebno noto in s tem povezanim odklonskim vedenjem. Posebej zanimive so matere in seveda odsotni očetje.
Nekatere matere prevzamejo nase krivdo, spet druge odživijo svoja življenja, ne vedoč, da so za seboj pustile pogorišče (takšen primer je Aurellijeva mama). Kar v tem romanu ostane zamolčano, je torej tisto, kar je tudi najbolj zanimivo in pušča prostor za ugibanje. Poleg glavne zgodbene linije, torej kriminalistične preiskave, se plete še cela vrsta drugih zgodb. Aurelli si prizadeva priti na sled morilcu, ki je, podobno kot v prejšnjih dveh romanih, ves tu in zdaj, skoraj ves čas prisoten in viden. Morda je ravno zaradi te agende, in ne glede na menjavo kadrov in pripovednih perspektiv, ko se zdi, da je roman nekakšna sestavljanka, v kateri pisateljica premišljuje o splošnem družbenem stanju kot glede svojih junakov in junakinj, zgodba koherentna, Aurelli pa, kljub nekaterim napakam, ki jih naredi, dosleden. V drugem delu romana, ko intenzivnost ne toliko popusti, kot zgodba dobi nek drug ritem, se pisateljica osredotoči na razkritje ozadja in izlivanje delte (trilogije). Ne gre več za to, da bi v ospredje postavljala potencialne povzročitelje zločina, ti so že pokazali svoje motive, pač pa gre nenadoma za reševanje situacije, ki je onstran Aurellijevega dosega in meji na usodnost. Irena Svetek v izteku še dodatno poudari, da realnosti nadeva videz izmišljenega, čeprav še vedno ostajamo v polju grajenja družinske freske. Zgodba, ki poteka v več časovnih linijah, se potem nekje stakne in doživi logičen zaključek.
V Črnega princa je pisateljica zagotovo vložila velikansko količino energije in truda. Po drugi strani je Črni princ od prejšnjih dveh romanov drugačen, ker tudi storilec, katerega sadomazohistična dejanja so psihološko utemeljena, pride do glasu. To se kaže skozi malodane lirične utrinke – nekajkrat zaslišimo nežni osebnoizpovedni glas; presežna vrednost romana naj bi se na ta način ustvarjala tudi skozi metaforo (modrih) metuljevih kril. Gre za to, da razumemo storilca, vendar brez apologetstva. Fascinantna pa je tudi pozicija žrtev, ki so resda ženskega spola, vendar si pisateljica izmisli subverzivni obrat, ki ga na tem mestu seveda ne smemo izdati. Subverzivnost glede ženskih žrtev se kasneje prenese tudi v drugo polovico romana, kjer postane jasno, da je tretji ženski lik v življenju Mia Aurellija insceniral določeno situacijo. Igranje z Miovo trdoživostjo, tudi erotizmom in ambivalentnostjo, vse zaznamovano z njegovim tržaškim otroštvom, relativizira celotno stvarnost. Aurelli je resda še vedno lik iz noir filmov (iz štiridesetih in petdesetih let prejšnjega stoletja), toda odkar se je pisateljica zakopala v odkrivanje trboveljskega podzemlja, so zadeve postale mnogo bolj resne in zato tudi brutalne. V skladu s tem Mio postaja čedalje ranljivejši, še bolj načet, kar inscenira tudi spoznanje, ki je bilo prisotno že v Belem volku – kriminalno dejanje ob koncu je rešeno, kriminal pa ostaja; pa ne gre toliko za to, da pisateljica ne bi želela obračunati s storilci, kot bolj za to, da je Miova ranljivost privedena do skrajnosti.
Vprašanje, ali Mio ob koncu doživi pomiritev, ostaja odprto in prav tako, ali bo dobil drugo možnost. Ideja, da je zlo, pa naj si bo na način metalskih glasov ali pa bibličnih citatov, vseprisotno in celo, da je vse že zapisano in zato nespremenljivo in nepremakljivo, toliko kot arhetipsko, je vsekakor nekaj, kar daje zaključnemu romanu trilogije grenak prizvok, toda ravno zaradi raziskovanja človeških globin Črnega princa ne moremo brati kot klasično, pač pa kot psihološko kriminalko, ki se meša s kritiko življenja (in sistema). Pasuse, ko pisateljica mimogrede ošvrka medije ali pa tudi preiskovalce, ki niso preverili določenih zadev in so s tem obsodili napačnega človeka, lahko preskočimo, ne moremo pa preskočiti iskanja in spraševanja tistega, kar pravzaprav poganja Mia Aurellija. Državni tožilec, ki je svojevrstno utelešenje samosvojosti, individualizma, tudi uporništva, ostaja zavezan ideji dobrega in verjetno tudi določenim moralnim načelom, vendar za to v svoji bližini potrebuje tudi dobršno mero človeške topline in ljubezni, ki mu jo lahko da le ena točno določena oseba, morda nekoč umrla hči, ki se zdaj reinkarnira v drugi obliki (kar je, tudi glede na freske razpadajočih družin, nanizane v romanu, precej drzna misel). Da imamo v Črnem princu opravka tudi s preživelci in ne samo z umrlimi, je zagotovo močno sporočilo, ne glede na to, da Aurellija ne bomo imeli več možnost spremljati, razen na televizijskih ekranih, seveda.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.