»Sprva se B počuti hvaležnega, polaskanega. Zatem začuti grozo. Nenadoma dojame, da je nemogoče, da bi A prebral knjigo v času med dnem, ko jo je založba poslala kritikom, in dnem, ko je izšla recenzija v časopisu: knjiga, poslana v četrtek, glede na to, kako deluje pošta v Španiji, v najboljšem primeru prispe v ponedeljek. Prva možnost, ki se je B domisli, je, da je A napisal recenzijo, ne da bi prebral knjigo, vendar to misel hitro zavrže. A, to je nezanikljivo, je njegovo knjigo zagotovo prebral, in to zelo natančno prebral. Druga možnost je bolj verjetna: da je A knjigo dobil direktno od založbe.«
In natanko tako se je zgodilo.
V našem primeru – če iz fikcije prestopimo v založniško in recenzentsko resničnost – B ne bi bil nihče drug kot čilski pisatelj Roberto Bolaño (1953–2003), neizpodbitno, nesporno, nedvomno eden najsijajnejših prozaistov v španskem jeziku druge polovice preteklega stoletja. Avtobiografskim indicem navkljub pa Roberto Bolaño v začetnem delu Telefonskih klicev, ki so kot njegova prva zbirka kratke proze izšli leta 1997 v Španiji, slovenski prevod pa je čisto svež, v ospredje ne postavlja literarne produkcije, temveč njeno vsakdanjost. Pokaže, da so povprečni in slabi pisatelji nujna referenca (dobrega) pisatelja, ki se nevsiljivo spogleduje z metafikcijo in iz vsega, kar sodi h književnosti, izgradi včasih dokaj banalen »biotop«, tako imenovani »literarni svet«, ki je »strašen in smešen obenem,« kot zapiše. Nebroj referenc, ki nas pripeljejo do njega samega, Bolaño preprosto vpenja v naključen, a resničen obstoj avtorja, ki vsaj na primerih svojih likov težko skrije, da ga izmišljeni pisatelji zanimajo bistveno bolj kot njihova izmišljena literarna dela; ravno obratno kot pri Borgesu, ki je bil Bolañu gotovo za zgled, ki pa je resnične in izmišljene stanovske kolege rad zamolčal že zato, ker se je polaščal njihovih citatov oziroma jim jih je lažno pripisoval.
Knjiga vsebuje štirinajst zgodb, razdeljenih v tri sklope, ki so vsak zase zaključeni, čeprav se smiselno postavljajo drug drugemu ob bok, ker povzemajo tematske in pripovedne značilnosti Bolañevega pisanja. Prvi, kot že omenjeno, literarni, nas seznani z mladim pisateljem, ki emigrira v Barcelono in tam naveže korespondentske stike z uspešnim argentinskim avtorjem Sensinijem, ta pa mu iz lastnih izkušenj svetuje čim več sodelovati na literarnih natečajih. Naslednji je Henri Simon Leprince, faliran francoski literat, ki se med drugo svetovno vojno pridruži uporniškemu gibanju. Za njim pesnik Enrique Martín, ki mnenje o svoji poeziji skuša izsiliti od prijatelja, pripovedovalca zgodbe, Bolañevega priljubljenega alter ega Artura Belana, sicer protagonista Divjih detektivov (Študentska založba, 2012); ta meni, da »pesnik lahko prenese vse.«Zgodbi o pisatelju B, o kritiku A in o ljubezenskem razmerju z X zaokrožita prvi del ter kot zgoščeno površen pastiche nouveau romana pustita v nadaljevanju prostor še dvema bistvenima tematikama Bolañevega opusa, čeprav pri njem nikoli zares ne prerasteta v žanr: na prvem mestu detektivka, ki kot ohlapna oznaka in tudi kot metafora povezuje zgodbe drugega dela, potem pa tisto, kar bi nas zamikalo brati kot ljubezensko, mestoma erotično ali pornografsko, a je, vsaj v tretjem delu zbirke, le pripovedovalčevo korenito, surovo in pronicljivo ubesedovanje protagonistk ter v večini primerov kakopak tudi občevanje z njimi.
Daljnosežno najzanimivejši je najbrž drugi, detektivski del, ki nas opomni, da Bolaño izgrajuje temeljevzporednega sveta. Ta je alegoričen, temačno mističen, monumentalno grotesken, a v pripovedi zaobjet s premišljenim, nič manj kot mimetičnim realizmom človeka, ki je slogovnim izboljšavam ter preizkusom učinkov kopičenja, posnetkov vsakdanjosti, vulgarnosti in dokumentarnih detajlov namenjal več časa, kot se morda zdi. (Podobno Jack Kerouac, čigar na videz surov in nebrzdano hiter slog je v kultnem romanu Na cesti, kot je iz njegovih zapiskov pred nedavnim dognala literarna zgodovina, plod prej kot ne pretehtanega pisanja.) Poleg oseb, ki po zgledu romanesknega cikla prosto prehajajo med Bolañovimi romani in zgodbami, je v Telefonskih klicih pomembna omemba prostora: ravno v okolici mesta Santa Teresa v mehiški zvezni državi Sonora, kamor nas postavlja zgodba William Burns, bo na dobrih tisoč straneh avtorjevega življenjskega dela, romana 2666, okrutno umorjenih na stotine deklet. Tako kot v Nacistični literaturi v Ameriki (Študentska založba, 2011) ali v romanih El Tercer Reich (Tretji rajh) in Estrella distante(Zvezda v daljavi), pa v Telefonskih klicih zasledimo tematske obrise nacizma, za sociološke in zgodovinske literarne študije dragocene, četudi popolnoma literarizirane primerke dokumentarnosti strokovnjaka za področje Nemčije v prvi polovici 20. stoletja.
Morebiti gre tudi tej razpoznavni bližini srednje- in vzhodnoevropskega prostora, ki sem ter tja postane kar slogovna poteza (Robert Musil in Günter Grass bi bila čisto legitimni primerjavi), pripisati precejšnjo priljubljenost in zanimanje za Roberta Bolaña med slovensko publiko. Študentska založba je oktobra lani organizirala silno uspešen simpozij o avtorju. Ob nastajanju predstave Črna žival žalost v režiji Ivice Buljana so igralci Mestnega gledališča ljubljanskega prebirali odlomke Bolañeve mojstrovine 2666. In ker skoraj vsako leto izide kak prevod, morda še bolj preseneča, da je Roberto pri nas kljub hvaležnemu bralstvu tudi širše gledano vstopil v manj hvaležno prevodno in uredniško zgodbo. Sicer zvest in premišljen prevod bi izboljšalo nekaj skrajno osnovnih obrtniških posegov, denimo kategorična odstranitev velike večine iz španščine podedovanih (povratnih) svojilnih zaimkov ter deležnikov, ki jih sicer ne gre po vsej sili razvezovati, a so v danem primeru, sploh v tolikšnem številu, neutemeljeni in hudo moteči. Da so, na primer, »prihodki prihajali« in da se je »fotografiral v fotografski kabini« in imel »dopisovalskega prijatelja« ter poleg njih še nemalo preprosto slovnično vprašljivih, in včasih kar nerazumljivih formulacij, pa bi bili morali opaziti ali lektor ali korektor ali urednik, od katerih vsak prevajalec po logiki stvari pričakuje (natančno) branje.
Telefonski klici so dragoceno izhodišče za seznanitev z Robertom Bolañem, saj jih lahko beremo ne le kot tesno prepleten nabor zgodb, temveč tudi kot kratkoprozni prerez njegovega opusa. Poznavalci del čilskega literata, bralci katerega od obsežnejših romanov, predvsem Divjih detektivov in seveda 2666, ki ga v slovenščini še nimamo, pa bodo v tej zbirki prepoznali nekakšne – vaje v slogu.
Roberto Bolaño: Telefonski klici. Študentska založba, zbirka Beletrina, Ljubljana 2013, 230 str, 22,10€.
