Literatura v gluhih časih

Pred dnevi mi je pisateljski kolega povedal, da je vse bolj prepričan, da mora pisati z esejističnim jezikom. Objavil je že več nagrajenih pesniških zbirk, njegov zadnji roman – sicer žanrsko premešan – se brezkompromisno loteva »leve politične scene«. Ob resni analizi pa razkriva tudi določeno ranljivost, kar me je utrdilo v prepričanju, da pisatelj suvereno obvladuje vse žanre. Njegovo pomikanje proti »realnosti« in odločitev za »eksplicitni jezik« se mi tako zdi bolj izraz širšega odnosa do literature.

Seveda je vedno mogoče reči, da je literatura tista, ki redefinira svoj odnos do »gluhega časa«, kot zapiše Drago Jančar v naslovnem eseju Zakaj pisati? v istoimenski zbirki (Slovenska matica, 2024), in se sama odloči, s kakšnim ustvarjalnim zagonom se bo polotila časa, v katerem prebiva. Hkrati tudi ne mislim, da je kolega tistega popoldneva, ko se je v prostor tihotapila blaga julijska svetloba, ob odprtem oknu za njegovim hrbtom sem po dolgem in napornem obdobju spet imela občutek, da se nahajam v pravem času in prostoru, skušal povedati, da se je čas, ko je umetniško ustvarjanje v smislu družbene kritike lahko posegalo v družbeno realnost, nekako iztekel.

Kolega je eden izmed redkih prekarcev, ki piše z erosom in ki ga ustvarjalni izzivi »z estetskimi razsežnostmi« še zanimajo, le da se njegovo prepoznanje, kako živimo v ubožnih časih in tudi to, da se literatura kljub mnoštvu literarnih nagrad, ki nekatere bolj, druge manj omledno odzvanjajo v medijskem prostoru, nahaja na margini in je potisnjena na družbeno obrobje, zdi nekako razorožujoče. In da si mora, onkraj premišljevanja, vsak ustvarjalec ali ustvarjalka v življenjski krivulji odgovoriti na vprašanje, kako naprej, in predvsem, s kakšnim jezikom, da smiselno na pomoč prikliče pisateljske kolege, ki imajo v tem pogledu že dolgo kilometrino.

Drago Jančar v esejistični zbirki Zakaj pisati nikakor ne dvomi v smisel pisanja, ampak na anekdotičen način in predvsem s pogledom nazaj, na lastno besedno ustvarjanje in tudi na svoj politični angažma, ki ga je menda vedno znal ohranjati v ravnovesju, da ne bi škodoval njegovemu ustvarjanju, analizira slovensko in evropsko realnost. Predvsem iz gledišča, kako je ta vplivala na status (literarne) umetnosti.

»Prva faza družbenega preobrata iz demokracije v demokratično družbo,« zapiše, »je bila torej za literaturo in umetnost nasploh v znamenju komercializacije in obrat k marginalnim, celo trivialnim vsebinam.« Ko mi je o podobnem pripovedoval Peter Kolšek, tedaj urednik kulturne redakcije Dela, se mi je zdelo, da govori o obdobju, ki je šele pred nami, čeprav so nas sekundarne vsebine, tudi v literaturi ali pa predvsem v literaturi, tedaj že zdavnaj preplavile, ni pa bilo še očitno, da se bo ta spaktirala še s politično agitacijo.

V tem delu se strinjam z Jančarjem, ki pravi, da je »vse več tistih, ki menijo, da je umetniško ustvarjanje orodje za realizacijo direktne socialne kritike in vse bolj podvrženo politizaciji«. Da Vzhodna Evropa povzema najslabše vsebine Zahoda, naj bi se odražalo v prepisovanju ljubezenskih in poslovnih manevrov lastnega življenja, pri čemer si izposodi izraz francoskega založnika Erica Naulleauja, ki je tovrstno literaturo imenoval »literatura lastnega popka«.

Jančar kljub ošvrku nekaterih pojavov, posebej gledališča, za katero zapiše, da je ob odsotnosti literarnih predlog »usmerjeno v lastno pogubo«, literaturi prizna spreminjevalni status, vendar je treba njegovo glediščno točko vzeti z dobršno mero kritične distance.

Ko literaturo postavlja na osišče med angažirano umetnostjo, pri čemer mora ohranjati estetsko-literarno vrednost, in duhovnim poglobljenim pisanjem, ustvarja napetost. Gre torej za določeno mesto branja, ki ves čas apelira na bralca/bralko in ga s klasično esejistično formo, navadno začne z mislijo ali anekdoto, ki jo razgradi skozi zgodovinsko, kulturno in politično perspektivo ter jo zaključi z zadržano oceno ali uvidom, ves čas poziva k zavezništvu. Gre torej za osebno obarvano mišljenje, ki se naslanja na širše izkušnje Evrope ali Vzhodne Evrope v 20. in 21. stoletju.

Čeprav piše v resnem in umirjenem tonu, je Jančarjev slog prepoznaven po blagih polemikah, diskretni ironiji in jasnih vrednostnih sodbah. Ne podlega čustveni vznesenosti, vendar tudi ne skriva zaskrbljenosti nad stanjem umetnosti, celo politike, ali kulturnega spomina. Pomembno je torej poudariti, da Jančar izhaja iz specifične pozicije, predvsem pa, da njegovo zavzemanje za visoko kulturo – pri čemer literaturo vidi kot etično in estetsko prakso, ki se vrača h kanonizirani literarni formi, izhajajoč iz razsvetljenstva – literaturi ponovno skuša podeliti tematsko težo (obravnavanje zla, smrti, zgodovinske odgovornosti) ter teži k obravnavanju tem z etično in estetsko globino.

Jančar s tem brani literaturo pred poenostavljanjem in razvrednotenjem, a pri tem vzpostavi lestvico vrednot, ki pogosto izključuje sodobne, obrobne ali mešane literarne oblike. Ne gre le za vprašanje, kdo je v preteklosti odločal, kaj sodi v visoko umetnost in kdo je bil iz tega izključen, temveč za to, da je tako imenovana kanonska umetnost povezana z določenim pogledom na svet – gre za zgodovinsko utrjen sistem vrednot, ki so ga oblikovali privilegirani sloji in zahodne institucije v razmerjih moči. Zaradi tega je pogosto spregledovala drugačne glasove, drugačne jezike, spole in kulture.

To pomeni, da »vrnitev k visoki umetnosti« ni nevtralna želja, kot v svojih esejih rad poudarja Jančar, ampak ideološka pozicija, ki ohranja evrocentrični kanon, zagovarja zahodne oblike diskurza in izrinja postkolonialne, feministične, queer ali popularne glasove. Toda Jančar se, kot vidimo v nadaljevanju, na visoko umetnost ne sklicuje zato, da bi izločil tiste oblike literarnega izraza, ki prihajajo z družbenih robov, saj je ne nazadnje tudi sam kot Vzhodnoevropejec v marginaliziranem položaju. Izmenjujoči apokaliptični ton, ko trdi, da »Evropa ni videla toliko ideološke norosti in toliko strašnega nasilja«, ter svojevrstni optimizem, češ da bo iz ekonomske in družbene krize zraslo nekaj novega, neki novi družbeni sporazum, v katerem bo literatura še zmeraj imela svoj bistveni pomen, pripoveduje o refleksivni distanci vzhodnjaškega pisatelja.

Reči, da je literatura za Jančarja orodje, oblika odpora, bi bilo vendarle pretirano, vsekakor pa gre za legitimno kulturno stališče, ki ga je smiselno presojati v kritični luči. Ali Jančar v svojih esejih odpira prostor drugim robnim glasovom? Ali pa reafirmira staro pojmovanje globine, ki izključuje vsako drugačnost kot plitkost?

Jančarjeva vera v visoko umetnost se skozi celotno zbirko izkazuje kot vera v globoko, etično in estetsko odgovorno umetnost, ki presega spektakel in populizem. Globina naj ne bi bila definirana le po starih merilih (evropocentrično, maskulino, elitarno), pač pa bi bilo smiselno govoriti o literarni kompleksnosti in eksistencialni teži in slogovni izmojstrenosti tudi v kontekstu avtorjev in avtoric, ki ne prihajajo iz evropskega ali zahodnega literarnega miljeja. Njim se Jančar, razen omembe Chinue Achebeja na enem mestu, ne posveti, zato pa naredi nekaj drugega. V zbirko je namreč premišljeno umeščen esej O človeku, ki je pozabil samega sebe.

Esej pred tem, eden najboljših v zbirki, nosi naslov Blagohotnost, V spomin Jožetu Trontlju, pa tudi v čast zdravniškemu poklicu, ki ga je opravljal, je hommage prijatelju Jožetu Trontlju, ki ga opredeli kot blagohotnega človeka. »Od blizu sem spoznal njegovo široko dušo, v kateri ni bilo prostora za jezo ali maščevalnost, pač pa za ustvarjanje tolerantnega družbenega ozračja in upanja, da se nam takšna strašna spozaba nad človekovim življenjem in dostojanstvom, kakršna se je zgodila najprej v povojnih pobojih, pozneje pa v zlorabah prava, nikoli več ne bi ponovila,« zapiše pisatelj.

Esej, ki sledi eseju o »begunski temi«, nosi naslov Lingua franca. V njem se Jančar sprašuje, čemu sploh še potrebujemo prevajanje, če imamo jezik, v katerem se vsi sporazumevamo. Zaključi z mislijo, da »prevajati pomeni razumeti človeka z drugačno kulturno in človeško izkušnjo, pomeni slediti človekovi imaginaciji in njegovemu življenjskemu utripu«.

Blagohotnost, ki jo Jančar opredeli kot »posebno, višjo obliko pravičnosti« in presega vprašanja o »naprednem in konservativnem«, pokaže tudi na praktičnem primeru. V eseju, v katerem tematizira problematiko begunstva, z neko posebno pisateljsko spretnostjo in tudi ekonomičnostjo v izrazu pokaže, da umetnost razume kot izraz, ki misli svet v vsej njegovi kompleksnosti – pa naj pride s središča ali z roba. Prav na primeru obiska Azilnega doma vidimo, da Jančarjevo »vračanje« ni kulturni retradicionalizem, ampak širjenje oblik literarnega izraza. Tema, ki je v slovenski literaturi pogosto spregledana, je nenadoma kontekstualizirana. Vse tisto, kar je bilo obravnavano v prvi polovici zbirke esejev – na primer ali ima »človek, ki je napisal deset knjig, v informacijski džungli enako težo kot nekdo, ki deset knjig niti prebral ni« – zaživi v novi luči.

Jančarjevo branjenje resne umetnosti, ker verjame, da trivializacija vodi v propad mišljenja, se združi z načelno mislijo o pluralnosti umetnosti, ki verjame, da izključevanje pelje v hegemonijo. Ideja umetnosti nenadoma ni več nekaj, k čemur se »vračamo«, ampak nekaj, kar moramo nenehno preizpraševati, odpirati in demokratizirati.

Jančar se s tem, ko samoiniciativno izkaže pisateljsko zvedavost in predre prepono medijskih prezentacij ljudi od drugod, pri čemer nam ne uide ostra puščica, da so prav mediji pogosto tisti, ki rasizirajo in hierarhizirajo, ter si zastavi vprašanje: »Kdo si človek, ki prehodiš velikanske razdalje pod vročim soncem /…/, in tvegaš, da bi utonil v Sredozemskem morju? Zakaj?« izkaže kot pisatelj, ki literaturo dojema kot sredstvo razumevanja sveta. Avtor v tem eseju natančneje opredeli obrat od termina begunec k migrantu in pokaže, kako se je zgodil preobrat od empatije do strahu. Ob prizorih iz leta 2015, ko je bila še v obtoku formulacija begunska kriza in so televizijski posnetki prikazovali strašljive podobe ruševin in obupanih ljudi v Siriji, pri čemer spomni na s Pulitzerjevo nagrado ovenčanega slovenskega fotografa Srdjana Živulovića, katerega fotografije množic, ki pešačijo skozi Slovenijo, je kasneje uporabil evroskeptični UKIP v svoji referendumski kampanji za brexit, se je nenadoma začelo govoriti o migrantski krizi.

Vprašanje »Koliko migrantov je mogoče sprejeti?« je izrečeno nevtralno, kot da pisatelj prevzema glas slehernika. Tudi vprašanje, ki mu sledi – »Ali se bodo ljudje s kulturnim izročilom islama lahko prilagodili laičnim in liberalnim principom evropskega življenja?« – je izrečeno s precej vehemence. Ne nazadnje brez islama ni mogoče misliti evropske modernosti, prav tako se današnja Evropa ni oblikovala zgolj skozi evropske civilizacijske leče, temveč kot konglomerat vsaj treh religij. Kljub temu pa je Jančar na dobri poti, da prejme odgovor – zakaj so se ti mladi fantje sploh podali v Evropo. V še bolj poglobljenem eseju in z manj ideološke tonalitete, kjer bi bila izhodiščna ideja eseja morda zasnovana okoli misli, da imajo vsi pravico do prestopanja mej – sploh, če Evropa še temelji na ideji enakosti in pravičnosti – bi bil tudi odgovor mladega Nigerijca, povzet v naslovu tega eseja, verjetno drugačen, manj deprimirajoč. A korak, ki ga je naredil Jančar, vsekakor deluje v smeri humanosti in medčloveškega srečanja.

Zbirka esejev Zakaj pisati kasneje izzveni v smer, kjer postane očitno, da Jančar svoj kulturni kanon razume kot nekaj univerzalnega – kot prostor resne umetnosti, ki presega dnevne ideološke spore. V eseju Pisateljevi ugovori zoper politično korektnost vztraja, da mora pisatelj ohraniti avtorsko svobodo, tudi kadar ta pomeni prestop politične korektnosti. Zagovarja idejo, da »sam po sebi očiščen jezik ne more odpravljati diskriminacije«.

Zbirka se torej zaključi odprto, Jančarjeva pisateljska izkušnja pa ostaja zaznamovana z izkušnjo socialistične periferije. Pri tem zagovarja »visoko umetnost« in svobodo izražanja, pogosto v smislu razumevanja literature kot notranjega, univerzalnega polja. Njegov univerzalizem, ki je sočasno kritičen in nostalgičen, izhaja iz globoke zgodovinske izkušnje in premišljene estetske drže.

Četudi skušamo oporekati, da noben kulturni kanon ni zunaj zgodovine in ideologije – ravno nasprotno, literarni izrazi, oblike in vrednote, ki jih privilegiramo, so vedno že vpisani v razmerja moči – ali pa, če bi skušali opominjati, da globina brez pluralnosti hitro postane privilegij, kar je precej inteligentno rešeno z esejem o azilantih, branje Jančarjeve zbirke zato ne bo nič manj napeto.