V času, ko so pogovori o lezbijkah postali kliše, celo najbolj banalne vrste, in ko se zdi, da o njih, ki zavračajo pomembne nacionalne nagrade ali pa tičijo v lezbični knjižnici, s polnim pepelnikom čikov pred seboj, že vse vemo, je smotrno, da se še enkrat predihamo skozi njihove knjige. Pa ne toliko zato, da bi s tem porušili lastno fantazmo, tega najbrž nikoli ne bo mogoče storiti, vsaj takšen je občutek po branju nove pesniške zbirke Nataše Velikonja Ostani, temveč da bi se navlekli določenega sarkazma, distance do sveta in če smo dovolj drzni, celo preživetvenih strategij.
Nataša Velikonja namreč mimo vseh binarnih delitev sveta, v katerem prebivajo tisti, ki hodijo v službe, se udinjajo v svoji socialni brezskrbnosti, ter tisti drugi, ki izgorevamo po stanovanjih in spričo mizernih drobtin, ki padajo z državniških miz, režemo hrbte drug drugemu (menda se nam reče »prekarci«), piše o obstajanju na vetru. Po več pesniških zbirkah (prva Abonma je izšla 1994) in esejističnih knjigah Nataša Velikonja ve o čem govori; nenazadnje se je, predvsem zaradi njenega aktivizma na lezbični sceni, drži status stare mačke. Toda tudi brez njene izrecnosti, s katero razkrinkava tako imenovano srednjeslojno brutalnost, ki sistematično uči izkoriščanje človeka po človeku, bi dojeli, da je na vrhu hierarhične lestvice pesniške zbirke Ostani svoboda. Pri tem zariše vse stopnje zaobseganja svobode; najprej se, tako kot njena prijateljica nina, ki je ob urški in izrekajoči se pesnici ena izmed protagonist knjige, umikaš pred homofobijo perifernega okolja, iz katerega si izšel, nato daš možnost zunanjemu svetu, vendar se izkaže, da se ti zgodijo samo še hujše poškodbe. Cikel se, vsaj za nino, zaključi v razvitju netolerance »do vsega, kar jo lahko poškoduje«. Naseli se vase, kot pravi Velikonja, in nenadoma kot umetnica, kot ustvarjalka glasbe postane »motnja vaših varnih mest«.
Nasploh so pesmi, ki izstopijo iz specifično brutalnih situacij in zalebdijo v univerzalnost ali pa mestoma celo v umetniškost, v procesiranje umetnosti, ki je pri Velikonji vedno vezana na kategorije, kot so spol, razred, rasa, najboljše. Vse tri akterke v knjigi nina, urška in sama pesnica, spominjajo na gurujke; dvignjene nad banalnost vsakdana, pa vseeno vržene vanj. V pesmi knjižnica jih vidimo, kako sedijo v lezbični knjižnici in čakajo, da pride iz tiskarne lesbo. Pogovarjajo se, ali imajo kakšne težave. Nina prizna, kako je zanjo »zunanji svet izginil in kako pristopa do ljudi z enakega izhodišča, torej, kot da so idioti. Pravi, da sploh ne pričakuje, da bi tam kaj našla.«
Toda naj se zdi ta individualizem še tako skrajen, ves čas potrebuje zaledje. V pesniški zbirki Nataše Velikonja je socialna raven oziroma žensko mreženje vsaj trostopenjsko. Eno je zunanji svet, do katerega se opredeljuje nina, drugo je lezbična scena in tretje intimni prostor, ki si ga delijo izrekajoče se protagonistke. Verjetno ravno zaradi njihovega neposrednega govora zbirka, kljub deklariranosti, deluje živo, zavezano neposredni doživljajskosti. In navsezadnje se tudi cinizem o lezbični sceni zadira neposredno v srce. Velikonja namreč ne popušča, zanjo je vsaka zaplata bivanjskega vredna razkrinkavanja: »včasih se katera zdi nežna in sladka, potem pa je v postelji cela pizdarija,« pravi o plejerkah, lezbijkah, ki fejkajo orgazme in ne vedo, kaj bi s sabo in lastnimi telesi; toda do lezbijk, ki so popredmetile svoja telesa in iz njih naredile menjalna sredstva, ki so dopustile, da se po njihovi krvi pretaka mešanica kapitalizma in meščanske dostojnosti, je pesnica kritična z dobršno mero vehemce. Distanca do lezbične scene je potrebna predvsem, da se obdrži lastna kondicija, totalen odmik pa bi bil smrtonosen.
Svojevrsten preplet zasebnega in javnega, ko ne eno ne drugo ne more obstajati več v najčistejši obliki, se lepo personificira preko dojemanja telesa. V pesmi ne dovoli, ki je urškin monolog, beremo o tem, da se »razredna pripadnost kaže v tem, kako se uprizarjajo paritveni obredi«. Slutimo, da se urška pri svojem premisleku nanaša na specifičen teoretičen diskurz, toda zaradi načina, kako je ta ponotranjen, in seveda žargonskega jezika, nam v obraz še enkrat vrže (podtalno) resnico: napako se dela, ko se misli, da je osvobojeno telo seksualizirano. »ni seksualizirano, ampak zgolj uprizarja nek scenarij.« Ljubimke, ki privlačijo tako urško kot pesnico, ne uprizarjajo ničesar, so osvobojene, predvsem pa nočejo »uporabljat podedovanega nasilja svoje kaste«.
Naj zaradi različnih glasov lezbijk, ki vstopajo v posamezne pesmi, zaradi skoraj prozaičnega jezika in miselne koncentracije ter s tem razkrinkavanja mehanizmov kapitalističnih brutalnosti kot glavnega dramaturškega kolesja pesmi Nataše Velikonja delujejo kot družbeni komentar, razrešen intimnosti, po drugi strani zaradi neprilaščanja telesa drugega ali pa recimo neizgubljenega občutka za drugega, zmožnosti določanja, kaj je užitek in želja, v podtalju te zbirke ves čas teče ljubezenska izpoved. Urška na primer nataši svetuje, naj ne prikriva, da je revna, temveč naj raje razkrije mehanizme, »po katerih lezbična intelektualka ostane popolnoma izolirana in preživetveno ustrahovana,« ker jo ima rada. Hkrati Velikonja kritično piše o tistih, ki na mednarodni dan proti homofobiji razobešajo mavrične zastave na balkonu ameriške ambasade ne zato, da bi jih zmlela med zobmi, temveč da bi jim pomagala spregledati. Razširiti prostor njihove percepcije.
Nataša Velikonja sicer ne goji posebne želje po razsvetljevanju širšega občestva, ne glede lezbične scene, ne glede drugih družbenih situacij. Njena vloga je vloga pripovedovalke zgodb, kronistke: »ona ne participira v dejanjih, ampak jih opisuje, ona ni in noče biti akterka zgodb, in tako torej hodi sama po nočnem mestu, samota je manj nevarna kot ljudje …«
Malenkostni bralci bodo zagnali vik in krik, češ Velikonja kasneje v zbirki ta svoj kod prekrši. Toda Nataši Velikonja ne gre za drobnjakarski dokumentarizem. S svojo fizično prezenco in fizično prezenco svojih duhovnih tovarišic daje svetel zgled, kako se praksa in teorija smeta in zmoreta pomešati. Če zbirka Ostani že ima kakšno tezno ambicijo, poleg tiste, kako ostati v poziciji nezavetrja in med vrsticami razpiranja prostora »ženskega« (s čimer je mišljeno, da dopušča obstoj raznovrstnih tipov žensk, agresivnih, sovražnih, inteligentnih), potem je to, kako mesto, kot je Ljubljana, potegniti iz njegove perifernosti. Pesnica je poselila mesto s svojim telesom, zanj izumila jezik, želi si le, da bi ji ob boku stalo več tistih, ki še naprej iščejo in se ne vračajo v izhodišče, v vasi in male kraje. Čeprav ti lezbični migracijski tokovi pesnice ne skrbijo toliko, kot jo skrbi zapiranje javnih prostorov: kavarna evropa, kjer je urški povedala, da ji je všeč, je zaprta že deset let, kavarno union zaprejo ob petih popoldne in »potem zaključene skupine plešejo latinske plese.«
Trditi, da so se javni prostori ukinili ob istem času, kot je bila uvedena prepoved kajenja, bi bilo preveč enostavno. Urška na primer ne mara socialnih omrežij, ker bi bilo vklopiti se vanje, kot če bi se vrnila v »zadušno celje«. Vsa ta stanovanja, ki si jih pesnica ogleduje med nočnimi sprehodi, izražajo nekaj toksičnega. »V njih je nek mlad napičkan folk, stoje žrejo, obrnjeni stran od ostalih /…/ in četudi obstajajo skupni prostori, počnejo vse v svojih sobah,« beremo v pesmi tam smo se spoznavale. »Obrnjeni stran od drugih, zaprti, zapakirani, zabetonirani v samoobrambnih držah,« očitno sporočajo, da javna komunikacija ni več mogoča, mogoča je le zasebna. Ostane torej le še »premikanje po tem poscanem mestu«, razmišljanje, da bi, odkar je bilo potepuštvo izgnano, iz njega odšle.
Ne glede na frustracijo, nevrozo, občutek nepripadanja družbi, ki ji ni uspelo interiorizirati enakosti, pesnica in njene ljubimke ter neljubimke seveda ne bodo odšle. Ostale bodo in preživele. Tako kot že vsa leta doslej. V tej zbirki je nanizanih kar nekaj praktičnih napotkov, kako glavo obdržati nad gladino, in celo, kako si spričo vsesplošnega scanja ali v slabšem primeru, pokroviteljskega odnosa do tistih, ki smo se varnost odločili zamenjati za bivanje na prepihu, prihraniti dostojanstvo. Zbirko Ostani bi zaradi njene jasnosti, konciznosti, zmožnosti definiranja stvari v njihovem bistvu, ki kar kliče po identifikaciji, lezbičnost gor ali dol (navsezadnje je vse v razredu in rasi, mar ne?), lahko brali tudi kot manifest. Seveda o ljubezni.
Nataša Velikonja: Ostani. Ljubljana: Škuc (Zbirka Vizibilija), 2014. 89 str. 18 €.
