V začetku leta sem na Facebooku zasledila objavo Jelke Stergel, nekdanje direktorice Slovenskega filmskega sklada, Festivala slovenskega filma v Portorožu in direktorice Liffa, ki je opazila, da je v slovenskih kriminalkah, ki so predvajane na televiziji, več morilk. Njena izjava: »Če je med stvarnostjo in fikcijo kakršna koli povezava, ki priča o psihološkem dojemanju ženske v neki družbi, je ta izkrivljena slika žensk v slovenski popularni literaturi in posledično v krimi serijah vzrok, da se globoko zamislimo nad sabo in nad tem, kako to, da smo si gledalci zaslužili ravno ta izbor serijskih presežkov. Zadeva namreč sploh ne bi bila tako resna, če bi imeli nacionalno televizijo s kapaciteto producirati vsaj štiri ali pet nadaljevank na leto in bi bila ena od teh kriminalka osnovana na narodnih mitih in bajkah o ženskah. Tako pa smo pristali na letnem programu, ki premore eno samo lastno produkcijo. Eno. In ta nam znova in znova pripoveduje, da smo krive ženske. Žalostno.«
Zanimalo me je, ali je to res – vendar se nisem osredotočila na televizijo, temveč na kriminalne romane, ki v Sloveniji postajajo vse bolj popularni in aktualni. Kontaktirala sem slovenske pisatelje in pisateljice ter jih povprašala o njih: zanimalo me je, če je dejansko več morilk v njihovih knjigah, če sami opažajo v (slovenskih) kriminalnih romanih več morilk kot morilcev, in pa tudi glede njihovega pisanja, ali zavedno izberejo spol morilca. V nadaljevanju sem pogledala čez državne meje in ugotavljala, ali je v tujini podobno, nato pa za komentar prosila še Primoža Mlačnika, ki se na akademskem področju aktivno ukvarja s slovenskimi kriminalkami.
Ali je v slovenskih kriminalkah več morilk?
Irena Svetek: »Nikoli se mi ni zdelo, da bi bilo v kriminalnih romanih več ženskih morilk, bolj se mi zdi, da moški prednjačijo, tako kot v resničnem življenju, kjer je zagotovo več moških morilcev kot žensk. To, da ženska mori, je bolj redkost, seveda pa imamo tudi takšne primere.«
Tadej Golob: »Verjetno je morilk res več, kot bi ustrezalo realnemu življenju, tudi v mojih knjigah, a tega ne bi pripisal kakšnemu posebnemu ženskomrzništvu med pisci kriminalk (vsaj pri meni ne), pač pa enemu od temeljnih pravil, ki jih mora izpolnjevati vsaka kriminalka – to je, da je bralec na koncu vendarle presenečen. Če je storilka ženska, je to lažje doseči.«
Avgust Demšar: »Čeprav preberem in pogledam kar nekaj detektivskih romanov in serij, se mi ne zdi, da bi po spolu izstopale morilke. Resda tega nisem nikoli načrtno spremljal, obenem moje zanimanje velja v glavnem ne-slovenski produkciji (te tako ni kaj obilo), ampak, če bi storilci drastično prevladovali, bi to najverjetneje zaznal.«
Mojca Širok: »Statističnih podatkov nimam, a moj občutek kot dolgoletne in strastne bralke kriminalnih romanov je, da to ne drži. Če so že negativke, so ženske spletkarke, morilec, tisti, ki si nazadnje umaže roke, pa moški, ki so ga one napeljale k umoru. Morda je to tudi potrditev veljavnosti najbolj klasičnega stereotipa o moških in ženskah.«
Mirt Komel: »Nasploh bi dejal, da ne drži, da je veliko morilk v kriminalkah, kdor je to komentiral, je verjetno imel v mislih zgolj Goloba in Demšarja, kjer pa so ženske morilke precej pogoste (da ne rečem kar pravilo). Čemu? Mislim, da zelo preprosto zaradi tega, ker jih je lažje ‘skriti’ na seznamu osumljencev, in to prav zato, ker praviloma niso pravilo.«
Vid Legradič: »Ne, da je več morilk, nisem zaznal. Bi se pa pri tem odgovoru dotaknil tistih moško-ženskih stereotipov, ki trdijo, da so moški bolj neposredni in direktni, ženske pa bolj preračunljive, indirektne. Merim v trditev, ki pravi – na primer na temo politike –, da prihaja do vojn, ker so politiki večinoma moški. Če pa bile politiki ženske, vojn sicer ne bi bilo, bi pa bilo več atentatov. Iz tega primera stereotipa lahko izhajamo, da je s stališča pisatelja kriminalk bolj zanimiva ženska morilka.«
Kako pišete: ali najprej določite spol morilca oziroma druge karakteristike morilca? Se vam zdi pomemben spol morilca? So v kriminalkah stereotipi bolj poudarjeni – katere lastnosti so kvazi ženske, katere kvazi moške?
Irena Svetek: »Najprej dobim idejo, o čem bom pisala, zato se najprej ukvarjam z dramaturgijo zgodbe, potem pa začnem sestavljati like in glede na zgodbo določim morilca, se pravi, mi je že od začetka jasno, kdo bo stopil v njegove čevlje. Mislim, da so veljale ženske morilke za tiste bolj nore, sploh če se jim je utrgalo zaradi ljubezni oziroma ljubosumja. Eden velikih stereotipov se mi zdi tudi ta, to lahko večkrat vidimo tudi v filmih ali nadaljevankah, kako je morilec, dokler nihče ne ve, da gre zanj, nekako normalen, ko pa je razkrinkan, postane v trenutku nekakšen blaznež.«
Tadej Golob: »Najprej dobim idejo za zaplet, se pravi za zločin, in takrat je vsak storilec nedoločljivega srednjega spola, potem mu pa glede na karakter zločina določim spol. Tudi po posvetu s strokovnimi sodelavci, ki sem si jih nabral v teh letih, kriminalisti in doktorji z drugih področij. Ker pa gre vendarle za fikcijo, se njihovih priporočil ne držim zmeraj. Stereotipom se kot pisatelj poskušam čim bolj izogibati. Stereotip se namreč pove v enem stavku, jaz jih pa potrebujem kar nekaj (stavkov) za 500 strani debelo zgodbo.«
Avgust Demšar: »O spolu morilca v svojih delih nikoli ne razmišljam vnaprej in ločeno od kriminalnega zapleta, prav tako si ne vodim statistike o tem. K snovanju vsake nove kriminalke nikoli ne pristopim programsko, da bi na primer pogledal nazaj in se odločil ali je čas za žensko ali moškega. Kdo v mojih delih mori po spolu, sem načrtno pogledal šele zdaj na podlagi vaših vprašanj in ugotovil, da imam v svojih 12 kriminalkah (tudi zadnji, ki je napisana, ne pa še izdana) 8 morilcev in 5 morilk. To je 13, ker pač v enem primeru morita oba, ne glede na to, kdo dejansko izvede samo dejanje. Podobno nezanimanje za spol se mi dogaja trenutno, ko v glavi počasi oblikujem snov za naslednjo knjigo. Vem, v katerem okolju se bo dogajala, slutim, kaj bo gonilo morilca, počasi bom izoblikoval vsebinski lok, spol morilca pa se bo spontano pojavil nekje vmes. Mislim, da je določena stopnja prisotnosti stereotipov vpeta v pravila kriminalno-detektivskega literarnega žanra. Glavni junakinja kriminalke mora imeti nekaj, kar ga dela superiornega, s čimer bralcu_ki nudi možnost pozitivne identifikacije. Ta seveda ni spolno vezana po pravilu bralec se identificira z junakom, bralka z junakinjo. Omenjeno pravilo je po moje časovno univerzalno, velja tako za Miss Marple kot za Lisbeth Salander. O tem, katere lastnosti oziroma spolni stereotipi so v kriminalkah bolj ženski in kateri moški, ne bi želel ugibati, se jih pa v svojem delu poskušam izogibati. Obenem bi želel poudariti, da so eno klišeji oziroma pravila, ki narekujejo zgradbo žanra, drugo pa družbeni stereotipi, še posebej spolni. V dobri krimi literaturi jih skorajda ne boste našli, v potrošni plažni produkciji pa bo teh mrgolelo. V bistvu je to eden od kriterijev, po katerih lahko ločujemo literarno dober detektivski/kriminalni roman od slabega.
Obstaja pa nekaj drugega. Opažam, da se pri svojem pisanju za spol morilca odločim takrat, ko izoblikujem motivacijo za umore. Kot da bi v sebi nosil notranji kriterij, kaj je tisto, zaradi česar bi morila ženska, in kaj tisto, zaradi česar bi moril moški. Ali se to dogaja na podlagi mojega psihološkega občutka za razlike v vrednotah, ki jih pripisujemo klasičnima spoloma, ali pa gre le za stereotipni pogled nanju, ne vem, upam pa, da gre bolj za prvo.
Ženske v mojih romanih ne morijo toliko zaradi pohlepa (razen v dveh primerih, ki pa sta specifična z drugih vidikov) in ne morijo spontano, v afektu. V zločin jih pahne močno in/ali dolgotrajno čustveno neravnovesje, globoko zakoreninjene travme in podobno. Zločin, ko ga storijo, je premišljeno dejanje, z že vnaprej upoštevajočimi in sprejetimi posledicami. Moški lažje stori dejanje v afektu, ne misleč na posledice, bolj pogosto od ženske storilke je moški tisti, ki se po umoru drži za glavo. Povedano je na primer tematizirano v mojem zadnjem izdanem romanu z naslovom Tajkun, velja pa vse povedano izključno za moje delo in ni poskus posplošitve na krimi žanr.
Morda še to: čeprav se v svojih kriminalkah o spolu morilcev ali storilcev nisem nikoli načrtno in vnaprej razmišljal, se to zadnjih recimo desetih letih vedno pogosteje pojavlja kot vprašanje v intervjujih in med komentarji bralcev na literarnih večerih. Sem nenazadnje sodijo tudi vaša.«
Mojca Širok: »Moji romani niso klasične ‘whodunnit’ kriminalke, ampak bolj politično-kriminalni romani, v njih so umori vedno ‘nadaljevanje politike z drugimi sredstvi’. Rdeča nit mojih romanov izhaja iz mojega novinarskega dela, pri katerem sem ugotovila, da prava oblast nima obraza. Se pravi, da politiki z obrazom, torej nosilci funkcij, ne štejejo veliko, so lutke, maske, ki skrivajo prava ozadja moči. V mojih romanih so moški tisti politiki z obrazom in ne ženske. Ženske bodisi razkrivajo bodisi igrajo svojo igro. Ampak razlik med spoloma pri meni ni, vsaj zavestno ne. Gre za dinamiko naracije, dinamiko med junaki. Nikoli ne vem, kam se bo obrnila zgodba. In če se mi sredi pisanja zazdi, da nekdo ni tisto, za kar sem ga imela, pri tem ne gledam na to, ali je moški ali ženska.«
Jure Godler: »Kot ljubitelj predvsem kriminalk Agathe Christie, ki je predstavnica nekega drugega časa, lahko rečem, da že pri njej ne zaznam veliko stereotipov. Gre za motive, kot so denar, ljubosumje ali maščevanje, a so vedno uravnoteženo porazdeljeni med spola. V novodobnih kriminalkah, ki se več ne dogajajo v angleških podeželskih graščinah, pa se mi zdijo ti stereotipi še bolj odsotni. Priznam, da me v kriminalkah najprej prevzamejo kreativni načini umora, motivi in razlogi, ne glede na to, ali je morilec moški ali ženska. Mogoče je pa res, da so pri ženskah včasih umori nekoliko bolj ustvarjalni oziroma izvirni kot pri moških. Ko razmišljam o zgodbi in ko pišem, se izbira spola morilca zgodi organsko in ni posledica premišljevanja o tem, ali bo morilec moški ali ženska. Tudi preveč pomembno se mi ne zdi. Bolj se osredotočam na res izvirno metodo, ki mora vedno izvirati iz situacije in konteksta in v tem primeru je izbor spola zgolj posledica tega.«
Vito Komac: »Vloga ženske v življenju je seveda drugačna kot vloga moškega, ne glede na spolno enakopravnost. Moški smo nagnjeni k temu, da ženskam bolj zaupamo, ker nezavedno v njih vidimo materin lik. In bolj smo razočarani nad njimi kot nad moškimi, od katerih pričakujemo rivalstvo in izdajo. V mojem pestrem poslovnem življenju so me najbolj presenetile načrtovane, usodne prevare sladkobnih žensk, celo bližnjih kolegic. Čeprav sem bil s strani moških večkrat prevaran, pa tudi več jih je bilo v poslovnih odnosih z mano. Zakaj potem ženska ne bi mogla biti tudi morilka? V afektu? Dolgoročno? V mojem prvencu obravnavam tako morilko (gre za resnični lik), ki jo je v proces dolgoročnega umora napeljal starejši par. In je žrtev hinavsko spravila s sveta, celo pogreb je plačala in žalni venček je naročila (sem shranil lento z napisom …). Moški so bolj impulzivni, velikokrat pod vplivom alkohola ali opojnih substanc, in takrat bolj nepremišljeni v odločitvah. Ženske niso manj pogumne od moških, le bolj premišljeno se lotijo maščevanja ali umora iz koristoljubja.«
Vid Legradič: »Dobra kriminalka vsebuje preobrate, ki zahtevajo pisateljeve sprotne odločitve in zato spol ni pomemben. V mojih knjigah morilca ne določim jaz, temveč okoliščine. Zaradi tega lahko rečem, da sta v enaki meri zastopana tako moški kot ženski spol (tudi protagonist/-ka lahko ubija za preživetje). So pa v kriminalkah stereotipi zagotovo bolj poudarjeni. Pri moških so to zagotovo moč, želja po moči in oblasti, moškost. Pri ženskah sta to nežnost in materinski čut. Te stereotipne lastnosti so v kriminalkah potencirane, v primeru mojega romana Sence gorskega cvetja protagonistka (ki ni mogla imeti otrok) reši in posvoji s strani kriminalne združbe ugrabljenega otroka. Pri tem ne samo, da se mora boriti za svoje življenje, ampak zaradi materinskega čuta še bolj goreče ščiti tudi posvojenca. Seveda bi vse to lahko izvedel tudi moški, a sem se kot pisatelj v tem primeru odločil za žensko, ker naj bi bil ta čut (iz stereotipnega zornega kota) pri ženski močnejši kot pri moških.«
Darja Korez: »Glede stereotipov se mi zdi, da tako moški kot ženske nekoga ubijejo bolj ali manj v afektu, torej ko se ne zmorejo več obvladovati, včasih najbrž gre tudi za silobran, a res težko sodim, ker so okoliščine pri vsakem umoru zelo različne, o tem bi gotovo največ vedeli povedati sodniki, ki razsojajo v primeru krvnih deliktov, pa seveda kriminalisti.«
Boris Karlovšek: »Za odločanje, kdo je morilec v knjigi, je pomembno samo to, kakšna je osnova zgodbe, kaj je zaplet in kaj želim kot pisatelj povedati. Torej če gre za ljubezensko prevaro, pa imamo zelo razočarano žensko, ki se ji je podrl svet, ko jo je mož prevaral ali dalj časa varal, potem je logično, da bo morilka ženska. Če gre za kakšno gospodarsko zadevo, v kateri se prepletajo politika, mafija in veliko denarja, potem bo verjetno kandidat za morilca moški. Sicer pa stereotipi v moji knjigi niso poudarjeni in rad igram drugače, kot je običajno. Ženske ali moške lastnosti ne obstajajo. Zgled so mi filmske nadaljevanke o Vikingih. Tam so ženske spretne z orožjem in sodelujejo v bitkah.«
Ali je več morilk v tujih knjigah?
Po pregledu tuje literature in člankov o omenjeni temi je stanje v tujini zelo podobno. Ker stereotipi igrajo pomembno vlogo v kriminalnih romanih, ni več ženskih morilk. Predvsem pa ženske tudi v tujih knjigah morijo iz maščevanja, ne pa zaradi drugih razlogov, sploh pa ne »kar tako«. Je to res tudi v resničnosti ali je to še en zastarel predsodek, pa bi morali raziskati v prihodnosti. Vsekakor pa je uspeh serije Killing Eve, v kateri glavna protagonistka mori brezčutno, hladnokrvno in redkokdaj maščevalno, verjetno tudi v tem, da je nekaj novega, nepredstavljivega, fascinantnega.
Za zaključek: misli dr. Primoža Mlačnika
»Mislim, da o splošnih značilnostih slovenskih kriminalk ni najbolj smotrno razmišljati z enostavnimi analogijami ali selektivnimi branji, ker nam omogočajo, da moraliziramo, kjerkoli zapiha veter ogorčenja. V luči feminističnega realizma bi bili enako ali še bolj nezadovoljni, če bi bile ženske v slovenskih kriminalkah namesto morilk upodobljene kot pasivne žrtve, kot trupla in enigmatični objekti, ki fascinirajo moške detektive, verjetno pa nam bi bilo všeč, če bi bilo več ženskih kriminalistk. Reprezentacije ženskih morilk v slovenskih kriminalkah so vseeno ambivalentne. Ena ubija, ker jo je moški prevaral in ne more postati mati, druga ubija, ker jo moški zapostavljajo, tretja ubija zaradi homofobije, četrta ubija, da bi zaščitila sina … Morda bi lahko zagovarjali tezo, da so ženske v slovenskih kriminalkah večinoma v funkciji moških likov in da so predstavljene bolj patološko od moških, npr. da so na koncu zgodbe pogosto predstavljene kot nore, čeprav imajo za umore čisto ‘legitimne’ razloge, ampak … Koliko kriminalk bi obsegal ta korpus? Za tiste, ki jih gledamo po televiziji, vse to morda drži.
Mednarodne kulturne in literarne študije kriminalke kažejo, da se v zadnjih štiridesetih letih po vsem svetu množijo podobe ženskih detektivk (tudi detektivk z neheteronormativnimi identitetami) in morilk. Globalno se povečuje tudi število hendikepiranih, temnopoltih, kulturno hibridnih, marginaliziranih in gejevskih detektivov. Večje število ženskih morilk se s perspektive feministične kritike včasih interpretira kot korak k večji enakopravnosti žensk, vsaj v žanru, češ, končno so pisateljice in pisatelji tudi nam omogočili, da smo aktivne v naši zlobi, da lahko izgubimo potrpljenje, vzamemo stvari v naše roke in pobijemo vse cepce, ki si to zaslužijo, v kar nas sicer silita patriarhat in kapitalizem. Pri razmišljanju o odnosu med psihološkimi učinki in žanrom, v katerem je zaželeno prikazovati, kar je v resničnem življenju prepovedano, so ženske morilke torej lahko mesto subverzivne identifikacije, če predpostavimo, da bralke in bralci med branjem niso nedolžni lepodušneži.«
