V zadnjih dveh desetletjih ugotavljam, da se je tudi v Mariboru izoblikovala skupina pesnikov mlajše generacije (rojene po letu sedemdeset), ki je izredno aktivna tako znotraj mesta kot tudi v širšem prostoru. Pri tem besednih zvez mlajši pesniki ali celo mladi pesniki ne bom zasledoval na način, kot je to v navadi v nekaterih tiskanih prispevkih in medijih, ko taka besedna zveza kaj hitro pristane v polju nekega drugega pomena, namreč: biti (še) zelen v pisanju/biti začetnik/pesniti z nedodelano, še iščočo poetiko itd. Našteti pomeni seveda niso omejeni zgolj na mlajše mariborske pesnike, pač pa se pojavljajo kar za celotno generacijo. O tej problematiki je razmisleka vreden članek Oblast skriva pesnike (Večer, 30. 12. 2010) napisal tudi pisatelj in upokojeni novinar Zdenko Kodrič, ki je ugotovil, kako malokrat so ti avtorji zastopani, kadar gre za vprašanja velikih literarnih nagrad. Kje je vzrok, da si dana generacija (še) ni utrdila svojega položaja v širši slovenski družbi – vsega verjetno res ne gre pripisati zgolj njihovi »mladosti« –, je že neko drugo vprašanje.
Nas namreč zanimajo mlajši, a že zelo suvereni pesniški glasovi, ki so tako ali drugače povezani z Mariborom, njihove poetike pa so dovolj aktualne, vznemirljive, raznovrstne in inovativne, da se jih splača pogledati bliže in globlje. Delovanje teh pesnikov je gotovo neposredno povezano z literarnimi delavnicami, ki so potekale v okviru Šouma in kasneje založbe Litera. Sprva je tako literarno delavnico s študenti vodila Nataša Švikart Žumer, kasneje sem to prevzel avtor tega prispevka sam, za menoj sta jo vodila še Borut Gombač in Robert Titan Felix. Delavnice niso imele zgolj povezovalne in družabne funkcije, pač pa so radovedne in ustvarjalne študente seznanjale s temelji pesniškega (literarnega) ustvarjanja, pogosto pa so se udeleženci prav v okviru delavnic predstavljali tudi širši javnosti – z raznimi performansi, literarnimi večeri in javnimi branji. V tem kontekstu je pomembna tudi zborniška izdaja Stopi na stol, ki je izšla leta 2001, saj je v njej ob tistih, ki so pesništvo (vsaj javno!) praviloma povsem opustili, nekaj takih pesnikov, ki so se v pesniških tokovih pojavljali tudi kasneje – ali se še vedno pojavljajo.
Seveda pa je treba ločiti med takrat še študentskimi pesniki, ki jim je to pomenilo zgolj ljubiteljsko pisanje ali je bila to zanje le določena življenjska faza, in tistimi, ki so pesništvo vzeli za svojega življenjskega sopotnika. Večino slednjih najdemo med zmagovalci natečaja Šoum, ki je bil organiziran vsako leto, nekaj teh je kasneje pri založbi Litera izdalo tudi samostojna pesniška dela, mnogi med njimi pa so dela objavljali in izdajali tudi v drugih vseslovenskih publikacijah. Pravzaprav je sintagma »mariborski pesniki« utemeljena le na ravni središča njihovega delovanja, čeprav najdemo njihove sledi tudi v mnogo širšem kulturnem prostoru.
Še pomembnejši prispevek na zborniški ravni pa ima delo Nova kolekcija, zbornik, ki je izšel leta 2007 in ga je uredil Nino Flisar. Če je bil Stopi na stol bolj »delavniške« narave, gre tukaj za več poetično že zelo izdelanih avtorjev. V ta zbornik so tako zajeta pesniška dela naslednjih avtorjev: Tomaža Čeliga, Simone Kopinšek, Jana Šmarčana, Tomislava Kiša, Lučke Zorko, Gregorja Kosija, Eve Kovač, Vesne Spreitzer, Petre Bauman, Sebastiana Korena, Nevenke Miklič, Kristine Kočan in Marka Samca. Dinamična trinajstica lepo ponazarja nekatere najsodobnejše »mariborske« pesniške tokove, ki dopolnjujejo vseslovensko pesniško dogajanje, v nadaljevanju pa se bom dotaknil nekaj tistih, ki bodisi zaradi vsebinskih bodisi zaradi stilnih prvin posebej izstopajo.
Poezija Tomaža Čeliga se je polno uresničila v dveh pesniških zbirkah: Lutke (2004) in Fetiš (2007). V obeh primerih gre za obravnavo hladnega sveta, v katerem zmanjkuje dovolj močnega, ekspresivnega jezika – besede in ljudje smo kot lutke, ki jih vodi nekdo ali nekaj več, v drugi pesniški zbirki pa se osrednji lirski fokus prenese še k deviantnim spolnim praksam in poudarjenemu fetišizmu. Črka v poeziji postane tanka in nadvse občutljiva, kot kakšna ženska nogavica, s katero je treba ravnati ravno dovolj nežno in ravno dovolj grobo.
Pesmi Jana Šmarčana, ki je izdal samostojno pesniško zbirko Njej (2007), so nekje v območju pesmi v prozi, mestoma celo učinkujejo kot drobni fragmentarni pripovedni in ne pesniški zapisi. A je v njih dovolj takih elementov, da se tehtnica lahko nagne v smer poezije. Poetika le-te praviloma temelji na estetiki grdega, veliko je sinestetičnih učinkov vonja in okusa, ki vzbujajo pri bralcu obilje gnusa. Prav v tem je tudi temeljni Šmarčanov pesniški naklon, ki obravnava nekatere za družbo sila neugodne teme, kot so: pedofilija, sodomija, zoofilija in druge spolne prakse, ob teh pa sta zaznavna še potencirana človeška agresija in vsesplošno nasilje. Toda v jedru lirskega subjekta se izvirno odpira obraz zavrženca, patološkega devianta – ekstremno osamljenega (v tem oziru zlasti skozi motiv psa), odtujenega, boleče perifernega in od vseh marginaliziranega.
S podobo marginalnega se srečamo tudi v poeziji Marka Samca, ki je izdal dve pesniški zbirki, in sicer Filistejec (2001) ter Pljusk (2003). V obeh je središče sveta, kako paradoksalno, prav njegova (naša) psihofizična margina. Subjekt se intenzivno približuje in oddaljuje od drugih in sebe, zato so značilni izraziti (s)prehodi – od stanja potuhnjenosti, zavitosti vase, nekakšne boleče pasivnosti, v stanje ekstremne blaznosti; slednje še zlasti skozi subjektovo omamljanje s poezijo pa tudi z nekaterimi kemičnimi substancami. Subjekt tako stoji pred ogromno neprebojno steno estetike, porajajoče se iz nekdanjih pesniških (slovenskih in tujih) poetik, jo preklinja v vsej veličini in lepoti, obenem pa se mu lastni glas vrača kot nov lirski odmev, čeprav včasih tudi v podobi brezbesedja ali očitnega, kljubovanju namenjenega molka. Tako gre tudi v tem primeru za osrednje vprašanje nove pesniške besede, ki želi biti inovativna, proč od »starih« pesniških dinamik, a še vedno dovolj blizu le-tem.
Iz igre bližin in daljav se napaja še poezija pesnikov: Tomislava Kiša (Kremenov kamen s sonca, 2008), Jana Grabnarja (Orkin spev, 2002), Petre Bauman (Januar, 2008) in Vesne Spreitzer (Razvezana tišina, 2011). Največkrat se ta odvija skozi pretanjeno pesniško besedo, izhajajočo iz subjekta, ki preizkuša svoje lastne meje ednine in prehaja v prostor dvojine. V igri približevanja in oddaljevanja s preostalimi subjekti pa nastajajo posebne zvočno-vizualne dinamike, ki jih avtorji spretno in na izrazito detajlirani ravni izpovedujejo v svet. Pogosti so motivi erotičnega brbotanja dveh teles in z njima povezani motivi. Veliko je elementarnosti in prostorskih sinestezij. To so svetovi, ki ne poznajo mlačnih reakcij, saj je doživljanje praviloma presežno – izrazito hladno ali izrazito vročično, s skrajnostmi in prebitki! Pesmi so zato posledično eruptivne in učinkujejo na mnogih zvočno-pomenskih ravneh.
Kot poezija Gregorja Kosija (Mik mik, 2007), ki se spogleduje z nekaterimi modernističnimi idejnimi usmeritvami. Človeško bitje v njegovih pesmih je skoraj docela razgrajeno; v takem dehumaniziranem ozračju pa povzroči edini osvežujoč bivanjski prepih prav pesem – nekakšno osvobojeno in sproščeno igranje z jezikovno materijo. Pri tem subjekt jezik trga na koščke, ga ponovno lepi in na novo sestavlja. Poezija t. i. puzzle-povezav je svojevrstna pesniška igra, a je tudi ostra pesniška podoba razkrojenega sveta, daljav in osamljenih trenutkov v poblaznelem neokapitalizmu.
V pesniških delih Lučke Zorko (Reciklaža kosti, 2001; Obdukcija srca: knjiga o razmladičenju, 2004; Karavana, 2006 in Vreščeče čeri, 2011) imamo opravka s subjektom, ki si dovoli popolno svobodo in neobremenjenost pri snovanju pesniškega jezika, pa tudi zunanje podobe pesmi. Njene pesmi so tako mnogokrat tudi rezultat preigravanja različnih možnosti in poti, zato ne preseneča njihova zunanjeoblikovna raznolikost. Pa tudi vsebinska! V opusu pesniške gostote (pesnica je namreč zelo produktivna!) najdemo mešanje najrazličnejših idej, nihanje iz ene v drugo lego, vsekakor pa sta med osrednjimi silnicami te poezije upor in napor. Upor zoper tišino in napor, da tega z vsakim novim verzom preseže.
Pesmi Petre Kolmančič v pesniških zbirkah Luknja (1994), Šus v glavo (1995), Slina (1999)in Uvod v poželenje (2004) prinašajo subtilno pesniško izpoved, ki se iz nežne sredice premika k robu. Taka robna logika pogosto razpira in obravnava teme margine ali pa posameznika sama potisne tja in potem brezkompromisno analizira njegove odzive v na novo nastali situaciji. Njena pesniška izpoved lovi ravnotežje med surovo govorico in omehčano, lirizirano, mestoma erotično nabito izpovedjo.
Poezija Simone Kopinšek, ki je izdala zbirko Antahkaran in drugi obrazi Lepote (2009), se obrača k enigmatični govorici, prebija mite in se staplja v specifično metafizičnost besed. A ne ostane pri čistih abstrakcijah, pač pa se vsake toliko prizemlji in popraska po koži ter površini našega sveta. V središču njenega pesniškega univerzuma je iščoč in hrepeneč lirski subjekt, ki stremi za Lepoto, karkoli to že je. Najbrž tudi zato pesnica tako vztrajno goji občutljiva ravnovesja med fabulativnim in stilnim (izraznim) delom pesmi.
Slednje je pravzaprav eden poglavitnih problemov celotne pesniške generacije, ki ji našteti pesniški glasovi pripadajo – da mora brskati po pepelu vseh mogočih pesniških rešitev, ki so se zgodile pred njimi. Toda na te ustvarjalne izzive odgovarja z ustvarjalnim revoltom. Osrednje načelo je tako revitalizacija jezika, neka srednja pot med stilno inovativnimi pristopi, z očitnim umikom od hermetičnih teženj na eni strani in pretiranih nagibov k starim pesniškim poetikam na drugi. Vmesni prostor pa ob neumornem iskanju jezikovnega bogastva omogoča tudi vstopanje v računalniško-spletno jezikovno okolje, v prostore jezikovne virtualnosti in očitnih psihičnih paralel med strukturo, dinamiko pesmi ter delovanjem računalniškega okolja. V obeh primerih gre namreč za impulze in preboje, za niz ponavljajočih se dražljajev in formiranje vedno novih in novih situacij.
Vsekakor lahko rečemo, da je mariborski pesniški prostor živ in da je njegov pesniško-kulturni prispevek v vseslovenskem prostoru še kako pomemben. Ali če povzamem misel nekoga, ki sem jo slišal oni dan na kavi: »Mariborski luft diši po poeziji!«
