Mario Vargas Llosa (1936–2025), hvala, se vidimo na Zabavi pri Kozlu!

Obmolknil je mogočen literarni glas: pri 89 letih se je poslovil perujski pisatelj Mario Vargas Llosa (1936–2025). Leta 2010 je za svojo »kartografijo struktur moči in izostrene podobe odpora, upora in poraza posameznika« prejel Nobelovo nagrado za književnost.

***

Jorge Mario Pedro Vargas Llosa, 28. marca 1936 rojen v Arequipi v Peruju, je zaslovel z romanesknim prvencem Mesto in ščeneta (La ciudad y los perros, 1961), enim najodličnejših del južnoameriške literature, v katerem je opisal lastne izkušnje šolanja na vojaški gimnaziji v Limi, s katerim je modernizmu odprl vrata v domači književnosti … in ki smo ga leta 1968 pri Mladinski knjigi dobili tudi Slovenci, prevedel ga je Niko Košir.

Zatem so v slovenščini zazveneli še drugi mojstrovi romani: Zelena hiša, Pantaleon in tolažnice, Pogovor v Katedrali, Kdo je ubil Palomina Molera?, Hvalnica mačehi, Pripovedovalec: kenkicatacirir, Vragolije porednega dekleta, Zapiski don Rigoberta, Keltove sanje, Prikriti junak … In letos bo pri Beletrini v prevodu Ferdinanda Miklavca izšla še Zabava pri Kozlu (La fiesta del Chivo, 2000) slikovita in bogata pripoved o burnem zgodovinskem dogajanju. Je »roman z diktatorjem« in obenem »roman o diktatorju«. Teče skozi poglavja, v katerih so v ospredju različni protagonisti in dogodki. V nekaterih je diktator s svojo osebnostjo in hotenji ter dejanji osrednji lik, v drugih pa ostaja v ozadju kot težka senca, ki lebdi nad vsem življenjem dežele. V dinamičnem kalejdoskopskem mozaiku vse dogajanje temelji na usodah resničnih ljudi.

»Že dolgo me ni noben roman tako pozitivno presenetil kakor v Dominikansko republiko postavljena Zabava pri Kozlu, ki se dogaja v času brutalne vladavine Rafaela Trujilla,« pravi urednica knjige Mateja Arnež. »Avtor v tem napetem zgodovinsko-političnem romanu mojstrsko prepleta resnične dogodke in fikcijo, prek treh zgodbenih niti pa razkriva dvoje; kakšni so bili mehanizmi strahu in manipulacije ter kako so zaradi njih ljudje živeli v nenehnem krču, tudi ko jih je bilo že davno konec. Priporočam tako ljubiteljem napetih romanov kot tudi tistim, ki hrepenijo po novi slogovni poslastici. Ta vas bo brez dvoma navdušila, za kar ima zagotovo zasluge tudi Ferdinand Miklavc, ki je poskrbel za izvrsten prevod.«

Med čakanjem na izid danes roman okusimo ob izbranem odlomku. Ne ker je pisatelj umrl – ker njegovo delo živi naprej!

***

»Ne boste šli k njemu gor?« končno vpraša negovalka.

Urania ve, da to vprašanje muči žensko ves čas, kar je prišla v hišico na Ulici Césarja Nicolása Pensona in je ni zaprosila, naj jo odpelje v sobo h gospodu Cabralu, pač pa je šla v kuhinjo in si pripravila kavo. Po drobnih požirkih jo okuša že deset minut.

»Najprej bom pozajtrkovala,« odgovori brez nasmeška in negovalka zbegano pobesi pogled. »Zbiram moči, da se povzpnem po stopnicah.«

»Saj vem, da sta se oddaljila drug od drugega, slišala sem o tem,« se opraviči ženska, ki ne ve, kam bi z rokami. »Samo vprašala sem. Gospodu sem že dala zajtrk in ga obrila. Prebuja se zelo zgodaj.«

Urania pokima. Zdaj je mirna in samozavestna. Ponovno se ozre po znamenjih propada okrog sebe. Mimo tega, da je zbledela barva sten, se tudi vse drugo, mizna plošča, kuhinjsko korito, omara, zdi manjše in neresnično. Je pohištvo isto? Ničesar ne prepozna.

»Ga prihaja kdo obiskovat? Se oglasi kdo od sorodnikov?«

»Prihajata hčerki gospe Adeline, gospodična Lucindita in gospa Manolita, okrog poldneva.« Ženska, visokorasla, ne več mlada, pod belo haljo uniforme nosi hlače, stoji na pragu kuhinje in ne skriva nelagodja. »Vaša teta je prihajala vsak dan, odkar pa si je zlomila kolk, ne hodi več od doma.«

Teta Adelina je bila precej mlajša od njenega očeta, imela bi lahko največ petinsedemdeset let. Torej si je zlomila kolk. Je še vedno tako pobožna? Takrat je vsak dan hodila k obhajilu.

»Je v svoji spalnici?« Urania spije poslednji požirek kave. »No, kje naj bi sicer bil. Ne, ne hodite z menoj.«

Povzpne se po stopnišču z obledelo ograjo, na kateri so, kot se spominja, viseli cvetlični lonci, še vedno ima občutek, da se je hiša skrčila. Ko pride v nadstropje, opazi, da so ploščice obrabljene, nekatere odlepljene. To je bila moderna hišica, prijazna, opremljena z okusom; zdaj je propadla, v primerjavi s hišami in vilami, ki jih je videla na Belli Visti, je kot kak brlog. Ob prvih vratih postoji – to je bila njena soba – in, preden vstopi, nekajkrat potrka.

Preseneti jo močna svetloba, ki lije skoz na stežaj odprto okno. Za nekaj trenutkov jo oslepi; nato se prikažejo postelja, prekrita s sivo odejo, starinska omara z ovalnim zrcalom, fotografije na stenah – kako je prišel do njene fotografije s podelitve diplom na Harvardu? – in, končno, v starem usnjenem naslanjaču s širokim naslonilom starec v modri pižami in s copati. Zdi se kot izgubljen v stolu. Zgrbančil se je in se pomanjšal, tako kot hiša. Zbega jo bela reč ob očetovih nogah: nočna posoda, napol polna urina.

Takrat je imel črne lase, na sencih le nekaj elegantne sivine, zdaj so redki prameni na goli lobanji rumenkasti, umazani. Njegove oči so bile velike, samozavestne, oči gospodarja sveta (kadar ni bil v Šefovi bližini); toda ti reži, ki strmita vanjo, sta drobni, mišji in prestrašeni. Imel je zobe, zdaj je brezzob, vzeli so mu umetno zobovje iz ust (pred nekaj leti je plačala račun), da ima ugreznjene ustnice in tako udrta lica, da se skoraj stikajo. Skrčil se je, njegove noge se komaj dotikajo tal. Kadar se je takrat ozrla vanj, je morala pogledati navzgor, iztegniti vrat, zdaj bi ji, če bi vstal, segel do ramen.

»Jaz sem Urania,« zamrmra, ko stopi proti njemu. Usede se na posteljo, meter od očeta. »Še veš, da imaš hčer?«

V starčku se nekaj vznemiri, blede koščene roke s koničastimi prsti, ki počivajo na stegnih, se zganejo. Drobne očke, ki se ne odmaknejo od Uranie, pa ostajajo brezizrazne.

»Tudi jaz te ne prepoznam,« zašepeče Urania. »Ne vem, zakaj sem prišla, kaj počnem tukaj.«

Starček je zganil z glavo, dol, gor, dol, gor. Iz njegovega grla se oglasi pridušen, rezek stok, razvlečen kakor mračen spev. Po nekaj trenutkih se umiri, z očmi ves čas uprtimi vanjo.

»Hiša je bila polna knjig.« Urania ošine gole stene. »Kaj je z njimi? Zdaj seveda ne moreš brati. Si imel takrat čas za branje? Ne spominjam se, da bi te kdaj videla brati. Bil si preveč zaposlen. Tudi sama sem zelo zaposlena, tako kot ti takrat ali pa še bolj. Deset, dvanajst ur v uradu ali pa pri strankah. Vendar si vsak dan vzamem nekaj časa za branje. Navsezgodaj, ko sonce vzhaja nad nebotičniki na Manhattnu, ali pa zvečer, ko gledam luči tistih steklenih panjev. To imam zelo rada. Ob nedeljah berem po tri, štiri ure, po Meet the Press na televiziji. Oče, to je prednost samskega stanu. Saj si vedel, mar ne? Tvoja hčerka je ostala stara teta. O kaki ženski si govoril: ‘Kakšna zguba. Ni ujela moža!’ Oče, tudi jaz ga nisem. Pravzaprav tega nisem hotela. Snubili so me. Na univerzi. Na Svetovni banki. V pravniškem podjetju. Si moreš misliti, še zdaj se kakor z jasnega prikaže snubec. Pri devetinštiridesetih! Biti samska ni tako grozno. Na primer, imam čas za branje, namesto da bi skrbela za moža, za otročke.«

Zdi se, da razume, da je tako zavzet, da si ne upa zganiti niti mišice, da je ne bi prekinil. Negiben je, njegove drobne prsi se enakomerno dvigajo in spuščajo, očke na njenih ustnicah. Po ulici kdaj pa kdaj pripelje avto, slišati je korake, glasove, odlomke pogovora, ki se približuje, postaja glasnejši, se oddaljuje in zamre v daljavi.

»Moje stanovanje na Manhattnu je polno knjig,« spet povzame Urania. »Kot ta hiša, ko sem bila majhna. Pravo, ekonomija, zgodovina. V spalnici pa imam samo Dominikance. Pričanja, eseji, spomini, mnogo zgodovinskih knjig. Uganeš, o katerem obdobju? O obdobju Trujilla, o katerem le. O najpomembnejšem, kar se nam je zgodilo v petdesetih letih. To si govoril povsem prepričano. Res je, oče. V tistih enaintridesetih letih se je izkristaliziralo vse slabo, kar smo nakopičili od konkviste. V nekaterih knjigah si omenjen tudi ti, kot osebnost. Minister, senator, predsednik Dominikanske stranke. Oče, je bil kak položaj, ki ga nisi imel? Postala sem strokovnjakinja za Trujilla. Namesto bridža, golfa, jahanja, opere je moj hobi vedeti, kaj se je dogajalo v tistih letih. Škoda, da se ne moreva pogovarjati. Koliko vsega bi mi lahko pojasnil, saj si živel ob svojem Šefu, ki je tako slabo poplačal tvojo zvestobo. Na primer, želela bi, da mi pojasniš, ali je Njegova ekscelenca spala tudi z mojo mamo.«

Opazi, da se je starec zdrznil. Drobno, krhko, izžeto telo se je zganilo v naslanjaču. Urania se skloni k njemu in ga opazuje. Se moti? Zdi se, da jo posluša, da skuša razumeti, kaj mu govori.

»Si dovolil? Si se uklonil? Si izkoristil to za svojo kariero?«

Urania globoko vdihne. Opazuje sobo. Na nočni omarici sta dve fotografiji v srebrnem okvirju. Z njenega prvega obhajila, v letu, ko je umrla mama. Morda je odšla s tega sveta s podobo hčerkice v tisti čudoviti obleki iz tila in angelskim pogledom. Na drugi fotografiji njena mati: zelo mlada, lasje počesani na prečo, obrvi negovane, oči otožne in sanjave. Stara, rumenkasta fotografija, nekoliko pomečkana. Gre k nočni omarici, jo dvigne in jo poljubi.

Sliši, da se je pred vhodom ustavil avto. Zastane ji srce; ne da bi se zganila, skozi zavese vidi bleščanje kroma, lesketavo karoserijo, odblesk razkošnega avta. Sliši korake, zven zvonca pri vratih, dvakrat ali trikrat – uročena, zgrožena, negibna – sliši, da služkinja odpira vrata. Ne da bi razumela, posluša kratek pogovor ob vznožju stopnic. Ponorelo srce se ji hoče razpočiti. Trkanje pri vratih sobe. Vrata se napol odprejo, noter pogleda mladenka, Indijanka s pečo, v uniformi, njen obraz prestrašen:

»Gospa, prišel vas je obiskat predsednik. Gospa, generalisim!«

»Recite, da obžalujem, ne morem ga sprejeti. Recite, da gospa Cabral ne sprejema obiskov, če Agustína ni doma. Pojdi. Povej mu.«

Dekletovi koraki se oddaljujejo, plašni, neodločni, po stopnišču z ograjo, polno cvetličnih loncev, žarečih od krvomočnic. Urania odloži fotografijo na nočno omarico, zopet sede na rob postelje. Oče, ugreznjen v naslanjač, vznemirjen, jo opazuje.

»To je Šef počel svojemu ministru za šolstvo v zgodnjem obdobju svoje vladavine in, oče, vse to zelo dobro veš. Učenemu mlademu možu donu Pedru Henríquezu Ureñu, odličnemu in genialnemu. Medtem ko je bil on v službi, je prišel k njegovi ženi. Bila je tako pogumna, da je dala sporočiti, da ne sprejema obiskov, kadar soproga ni doma. V začetku Ere je še bilo mogoče, da ženska Šefa ne sprejme. Ko mu je to povedala, je don Pedro odstopil, odšel in ni več stopil na ta otok. In zato je v Mehiki, Argentini in Španiji postal tako znamenit učitelj, zgodovinar, kritik in jezikoslovec. Kakšna sreča, da je hotel Šef spati z njegovo ženo. V tistih zgodnjih časih je lahko minister odstopil in ni doživel nesreče, ni padel v prepad, ni ga zabodel kak norec, niso ga požrli morski psi. Storil je prav, se ti ne zdi? To ga je rešilo, da ni postal tak kot ti. Bi ti storil enako ali bi se ozrl drugam? Tako kot se je tvoj osovraženi in dobri prijatelj, zaničevani in ljubi kolega don Froilán, naš sosed? Oče, se spominjaš?«

Starček se začne tresti in ječati tisti mračni spev. Urania počaka, da se umiri. Don Froilán! Šepetal je z očetom v sprejemnici, na terasi, na vrtu, ga po večkrat na dan obiskoval v času, ko sta bila zaveznika v notranjih bojih trujillističnih frakcij, ki jih je Dobrotnik podpihoval, da je onemogočal svoje sodelavce, jih držal v negotovosti zaradi strahu, da jim sovražnik, ki je v javnosti prijatelj, brat, somišljenik, ne bi zabodel noža v hrbet. Don Froilán je živel v hiši nasproti, kjer je zdaj na opečnati strehi kakor v položaju mirno razporejenih kakega pol ducata golobov. Urania stopi k oknu. Tudi hiša tega mogočnega gospoda se ni opazno spremenila; tudi on je bil minister, senator, upravnik, kancler, veleposlanik in vse, kar se je še dalo biti v tistih letih. V maju leta 1961, v času velikih dogodkov, je bil celo minister za zunanje zadeve.

Pročelje je še vedno belo in sivo, toda tudi ta hiša je postala pritlikava. Prizidali so krilo, široko štiri ali pet metrov, ki se bode s trikotnim preddverjem kot pri gotskem gradu, in tam je ob popoldnevih, ko se je vračala iz šole, pogosto videvala elegantno postavo soproge dona Froilána. Takoj ko jo je ženska uzrla, je zaklicala: »Urania, Uranita! Pridi sem, naj te vidim, ljuba! Dekle, kakšne oči! Uranita, ravno tako si lepa kakor tvoja mama.« S svojimi skrbno negovanimi rokami z živordečimi nohti jo je pogladila po laseh. Urania se je ob tem, ko so se prsti pomikali skoz njene lase in ji božali glavo, počutila tako zasanjano. Eugenia? Laura? Ji je bilo ime po cvetu? Magnolia? Pozabila je. Ne pa njenega obraza, snežno bele kože, blagih oči, kraljevske postave. Vedno se je zdelo, kakor da je oblečena za na zabavo. Urania jo je imela rada, ker je bila tako prijazna, ker jo je pogosto obdarila in jo vodila v Country Club, da se je kopala v bazenu, in predvsem zato, ker je bila mamina prijateljica. Predstavljala si je, da bi bila njena mama, če ne bi šla v nebesa, ravno tako lepa in gosposka kot soproga dona Froilána, ki pa ni bil nič zal. Nizkorasel, plešast, čokat, nobena ženska se ne bi zmenila zanj. Se ji je mudilo najti moža, se je z njim poročila zaradi koristi?

Tako se sprašuje, prevzeta, ko odpira škatlo s čokoladnimi bonboni, ovitimi v kovinski papir, ki ji jo je, potem ko je izstopila iz šolskega avtobusa in ob poljubu na lice, podarila gospa, ki se je pojavila pri vratih svoje hiše: »Uranita! Pridi, ljubica, presenečenje imam zate!« Urania vstopi, poljubi gospo, ki nosi modro svileno obleko, čevlje z visokimi petami, ima ogrlico in dragulje na rokah in je naličena kakor za na ples, odpre škatlo, ovito v darilni papir in prevezano z rožnatim trakom. Gleda pisane bombone in bi jih rada okusila, a si ne drzne: bi bilo to nevzgojeno? Tedaj pa zelo blizu na ulici ustavi avtomobil. Gospa se zdrzne, tako kot konj, kadar nenadoma dobi nenavaden ukaz. Prebledi in z nujo v glasu reče: »Iti moraš.« Roka na njeni rami jo stisne, jo potisne proti vratom. Ko ubogljivo dvigne torbico s knjigami in se odpravi, se vrata odprejo na stežaj: pot ji zastavi mogočna postava gospoda v temni obleki, iz rokavov gledajo beli poškrobljeni zapestniki z zlatimi zapestnimi gumbi. Gospod s temnimi očali, ki je povsod, tudi v njenem spominu. Obstane ohromljena, z odprtimi usti, strmi, strmi. Njegova ekscelenca se ji prijazno nasmehne.

»Kdo je to?«

»Uranita, hčerka Agustína Cabrala,« odgovori gospodinja. »Ravno odhaja.«

In Urania res odide in je tako prevzeta, da se niti ne poslovi. Prečka cesto, gre v hišo, se povzpne po stopnicah in iz svoje sobe skoz zavese opreza in čaka, kdaj bo Predsednik odšel iz sosednje hiše. »In tvoja hči je bila tako naivna, da se ni spraševala, po kaj je prišel Oče Domovine, ko dona Froilána ni bilo doma,« in oče, zdaj miren, jo posluša oziroma se zdi, da jo posluša, ne da bi odmaknil oči od nje. »Tako naivna, da je potem, ko si se vrnil iz kongresa, stekla k tebi, da ti pove. ‘Očka, videla sem Predsednika! Prišel je na obisk k soprogi dona Froilána.’ Oče, kakšen obraz si napravil!«

Kot da bi mu ravno sporočili, da je umrl kdo najdražji. Kakor da bi ugotovili, da ima raka. Zardel je, prebledel, zardel. In njegove oči ves čas pogledujejo po hčerkinem obrazu. Kako naj jo opozori na nevarnost, ki preti družini?

Drobne oči bolnika se hočejo na široko razpreti, se osredotočiti.

»Hčerkica, so reči, ki jih ne moreš vedeti, ki jih še ne razumeš. Zate jih moram vedeti jaz, da te lahko varujem. Tebe imam najraje na vsem svetu. Ne sprašuj me, zakaj, toda na to moraš pozabiti. Pri Froilánovih nisi bila. Nisi videla njegove gospe. Še mnogo, mnogo manj pa tistega, o katerem se ti je sanjalo. Za tvoje dobro, hčerka. In za moje. Nikoli ne spregovori o tem. Mi obljubiš? Nikoli? Nikomur? Prisežeš?«

»Prisegla sem ti,« reče Urania. »In tudi ob tem nisem ničesar posumila. Tudi potem ne, ko si zagrozil služkinjam, da bodo ob službo, če bodo govorile o izmišljijah deklice. Tako nedolžna sem bila. Ko sem ugotovila, zakaj generalisim obiskuje gospe ministrov, ti niso več mogli storiti tega, kar je Henríquez Ureña. Morali so se sprijazniti z rogovi, tako kot don Froilán. In se zato, ker ni šlo drugače, s tem okoriščati. Si se tudi ti? Je Šef obiskoval mojo mamo? Preden sem se rodila? Ko sem bila še premajhna, da bi si lahko zapomnila? To je počel, če so bile gospe lepe. Moja mama je bila lepa, mar ne? Ne spominjam se, da bi prihajal, morda pa je prej. Kaj je storila moja mama? Se je vdala v usodo? Je bila vesela, ponosna na to čast? Saj je bilo to pravilo, mar ne? Dobre Dominikanke so bile hvaležne, da jih je Šef blagovolil porivati. Se ti zdi beseda prostaška? Ta glagol je vendar uporabljal tvoj ljubljeni šef.«

Da, ta glagol. Urania to ve, saj je o tem brala v svojih mnogih knjigah o Eri. Trujillo, tako skrben, prefinjen, eleganten v govoru – prav očarljiv, kadar je tako hotel – je nenadoma, ob večerih, po nekaj kozarcih španskega konjaka Karel I., izgovarjal tudi najbolj prostaške besede, govoril tako, kot se govori po sladkornih nasadih, med pristaniškimi težaki ob Ozami, na stadionih ali po bordelih, govoril tako, kot se izražajo moški, ki hočejo biti bolj dedci, kakor pa so v resnici. Ob primernih priložnostih je bil Šef lahko surov in prostaški in je izgovarjal umazane psovke iz časa, ko je bil mlad nadzornik na posestvih v San Cristóbalu in gardist pri policiji. Njegovi spremljevalci so jih odobravali z enakim navdušenjem kot govore, ki sta mu jih pisala Ernesto Cabral in Pijani ustavnik. Celo hvalil se je o ženskah, »ki jih je porival«, in dvorjani so to ravno tako odobravali, tudi če bi se s tem morda zamerili donji Maríi Martínez, Prvi dami, in celo, če bi te ženske utegnile biti njihove soproge, sestre, matere ali hčere. Pri tem ni šlo za pretiravanje razgrete dominikanske domišljije, ki brezmejno poveličuje vrline in pregrešnosti in napihne resnične zgodbe tako, da postanejo fantastične. Pojavljale so se izmišljene zgodbe, pretirane, ki jih je začinilo to nagnjenje njegovih rojakov. Toda tista o Barahoni mora biti resnična. Urania je ni prebrala, slišala jo je (ob čemer jo je obhajala slabost), ko jo je pripovedoval nekdo, ki je bil vedno blizu, zelo blizu Dobrotniku.