Marko Pogačar, 1984 (Split), najvidnejši predstavnik mlajše generacije hrvaških pesnikov in ena izmed zvezd letošnje Medane. Nase je opozoril s prvencem Pijavice nad Santa Cruzom (Trombe nad Santa Cruzom), 2006, za katerega je dobil nagrado založbe AGM in Vijenca za najboljši poetični rokopis ter nagrado kvirin za najboljšo zbirko poezije avtorjev, starih do 35 let. Zaradi svežine, ki jo Pogačar vnaša v pisanje, predvsem pa vpetosti v današnji čas in generacijo, bi za zbirko lahko trdili, da postaja na Hrvaškem (če ne bo tudi drugod z morebitnimi prevodi) kultna.
Pogačar objavlja v številnih uveljavljenih in underground publikacijah, urednikuje reviji Ka/Os, ter igra bobne v post-pank bendu Death Disco.
Kaj je tisto, kar te motivira, kaj je tvoj ‘drive’, če se lahko tako izrazim, v poeziji oz. v življenju, v primeru, če se lahko med enim in drugim postavi enačaj.
Seveda, to sta dve prepleteni stvari. Ampak … saj veš, da je to težko vprašanje. Po eni strani me motivira sam jezik, nekakšen šum jezika, slap jezika. Toda slap vsakodnevnega jezika, ne iščem nekih eksotičnih izvorov.
Iščeš neobičajno v običajnem?
Točno tako, to je zelo dobra formulacija, zanima me neobičajno v običajnem. V običajnem, vsakodnevnem jeziku skušam najti nekaj, kar mi je zanimivo in novo, v najširšem smislu. Neke stvari, skozi katere trenutno gremo, želim narediti ponovno vidne.
Toda med poezijo in življenjem izbiram življenje, seveda.
Sedaj sva povedala nekaj o jeziku, toda – kaj pa tematsko, kaj te najbolj fascinira?
Mislim, da se ne bom zmotil, če rečem, da je večini pesnikov osrednja tema smrt. Najlepše v zvezi s to temo je to, da so možnosti pisanja o njej neizčrpne. Zato mislim, da je to ta ‘drive’, nagon poezije, da piše o lastnem izginjanju in da teži k nekemu stanju, ki ga jaz ne morem razumeti niti sprejeti – k neki vrsti budistične filozofije, ki implicira stanje nirvane in hkrati užitek, toda užitek v izginjanju, minevanju. Užitek v permanentni, fundamentalni smrti. Smrti kot takšni, ne smrti nekakšne krščanske, monoteistične ekstenzije. To je ta trop, mogoče ravno budistična verzija smrti, ki je pravzaprav ne preneseš in se zato z njo boriš.
Eliot pravi, da kadar pesnik razlaga svojo poezijo, postavlja samega sebe ‘na manj’, ker z besedami ne more razložiti tistega, kar je zapisal v pesmi.
To povsem drži, zato jaz sedaj tudi ne razlagam svojih pesmi, nikoli ne bom tega počel, pač pa razlagam princip nastajanja pesmi. Lahko se na primer pogovarjaš o formi vica, toda povsem nesmiselno bi bilo nekomu razlagati, zakaj je smešen.
Se ti dogaja, da napišeš več kot si mislil, te presenečajo lastne pesmi?
To je po definiciji lastnost poezije, vedno poveš več, kot si mislil. To je zelo dobro in tudi zelo zgodaj formuliral Eco – katerikoli napisan tekst pove več, kot pričakuje, da bo povedal. Z vsakim novim kontekstom prihaja do novih pomenov, novim pomenom pa se po eni strani ne moremo izogniti, po drugi strani pa so novi pomeni tisto, po čemur moramo hrepeneti. Totalitarni pomen je enosmerna vozovnica v fašizem. Totalitarni pomen je najbrž fundamentalni konec. Reciva takole: če bo nek pomen postal poslednji, poslednja instanca, in če bo ta instanca dovolj močna, bo to verjetno konec.
Konec česa? Poezije? Sveta, kot ga poznamo?
Konec pravice do razlik, in to je samo po sebi, se mi zdi, dovolj zastrašujoče.
Imaš kot študent primerjalne književnosti kdaj težave s pisanjem zaradi vpletenosti v vse te tekste, vse te teorije?
Ja, absolutno imam težave, ker poznam kanone, poznam tradicijo in reciva – neke teoretike. Tako se mi pogosto dogaja, da ko kaj napišem, vem, da je to slabo, toda ne morem si pomagati, da tega ne bi objavil. To je najslabša stvar, ki se pesniku lahko zgodi. Da se zaveda, da je napisano slabo, pa ga kljub temu nekaj žene, da to natisne.
Še enkrat – kaj te žene?
To bo verjetno ostala permanentna skrivnost. Kljub temu, da se zavedaš, da napisano po nekih zakonih ni dobro … Toda, to je dvorezni meč. Morda bodo pesmi čez kakšnih 20 let nekaj genialnega, po drugi strani pa bodo morda vedno nekaj brezzveznega in slabega. To je ta dvorezni meč.
Študij ti torej vcepi potrebo po konstantni refleksiji lastnih ‘literarnih potez’? Zdi se, kot bi primerjalna književnost pri pesnikih, ki so jo študirali, opravljala funkcijo vesti, slabe vesti, kot glas mame, ki ti ostane v glavi za zmeraj.
Jasno, hehe, to je neka vrsta pesniškega ‘nad jaz-a’. Toda zdi se mi, da ni potrebe, da bi samega sebe s tem preveč utrujal. Če bi vse to razumel preveč resno, ne bi nikoli ničesar objavil …
Kakšen pa je sicer tvoj odnos do objave oz. do publike? Potrebuje pesnik publiko?
Potrebuje in ne potrebuje. Ne vem … ko berem pred publiko, sem navadno zmeden, ponavadi ne vem kaj berem, ne vem, kje se motim, samo skozi tekst grem. Verjetno bi precej bolje bral brez publike. Toda umetnost ne more obstajati v predalu, kakršnakoli umetnost je umetnost pred publiko. Umetnost po definiciji potrebuje publiko.
Pravzaprav komunikacijo?
Niti ne nujno eksplicitno komunikacijo, ampak gre bolj zato, da mora umetnost najti pot od ustvarjalca do recipienta, ki je pravzaprav fundamentalna pot umetnosti, pot, ki označuje umetnost samo. Vsi mi imamo lahko deset genialnih pesmi ali romanov v predalu, toda če nihče ne ve za njih, enostavno ne obstajajo.
To je pravzaprav blizu tistemu večnemu filozofskemu vprašanju – se je drevo v gozdu res zrušilo, če tega nihče ni slišal?
V osnovi se zadeva res lahko reducira na to vprašanje. Drevo je fizična stvar, če bo padlo, fizično padlo in presahnilo kot živo bitje, bo tudi zgnilo in iz tega se bo povsem gotovo rodilo novo življenje. Toda pesem, roman, glasba, umetniški eksponat, ki nima publike, zagotovo ne rodi nekaj novega, to je eksistenca brez esence, bit brez obstajanja. To je tudi filozofsko dvomljiva kategorija obstajanja. Je to sploh bit? Kajti fizično obstaja, a ne obstaja kot emanacija sebe. Umetnost mora biti umetniška, toda to postane šele s publiko.
Kakšno je tvoje mnenje o lastni generaciji? Coetzee denimo v nekem romanu zapiše, da je to ‘postpolitična, postzgodovinska, postpismena generacija’*. Si kot urednik Ka/Os-a, predvsem pa kot razmišljujoči pripadnik generacije rojene po letu 80, tudi sam opazil kakšne podobne značajske poteze?
Začeti moram pri sebi. Samega sebe dojemam kot postpismenega. V standard se ne vključujem najbolje. Vzgojen sem na programih za avtomatsko popravljanje tekstov in lektorjih. V tem smislu sem res postpismen. Toda bolj me skrbi ta postpolitičnost, kajti to je v resnici precej bolj nevarno. Drugo vprašanje je seveda, kakšno vezo ima to s samo umetnostjo. Toda postpolitičnost sama po sebi je lahko dandanes zelo nevarna.
Katera področja so dandanes tista, za katera bi se bilo treba angažirati?
Področja nekakšnega aktivnega angažmaja so, v skladu z današnjo ‘družbo sistema’, številna in pogojena z lastno notranjo logiko, toda tudi medsebojno prežemajoča in nerazdružljivo prepletena. Zdi se mi, da je še vedno zelo močno izražena potreba po odmikanju od ‘velike celote’; gre za neko vrsto adornovske negativne dialektike, katere glavni postulat je razlika, glavni pogon pa prepoznavanje. Tudi Žižek bi rekel – ne toleranca, temveč postavljanje enačaja med lastno pozicijo in pozicijo absolutno drugega. Razlika nikakor ne bi smela (p)ostati samo deklarativna.
Ko smo v Ljubljani gostili hrvaške pisce, nas je eden izmed njih vprašal, kje vidimo našo generacijo čez dvajset let. Jaz bi tebi postavila isto vprašanje, samo da se nanaša na hrvaško mlado generacijo, seveda.
Moja generacija pravzaprav obstaja samo pogojno. Ker je v moji generaciji samo še ena pesnica, Marija Andrijašević, zelo dobra pesnica, toda edina. Kajti drugi pesniki, ki objavljajo na Hrvaškem, so najmanj pet let starejši od naju.
Oprosti, v bistvu sem te hotela vprašati o generaciji nasploh, ne o literarni generaciji.
Aha, ampak kako odgovoriti na takšno vprašanje? Ne vem kaj točno misliš – a kaj pričakovati od te generacije?
Tudi jaz nisem vedela, kako odgovoriti na to splošno zastavljeno vprašanje in sem rekla, da mora naša generacija najprej ugotoviti, kje sploh je, da bi vedela, kje bo čez 10, 20 let.
Ne samo, da mora ugotoviti, kje je sedaj, temveč tudi kaj je sedaj. Vse je tako razpršeno, nobena totalna tema ne obstaja več. Ni več neke osrednje zgodovinske pozicije, ki bi nam govorila ‘sedaj so stvari takšne’. Ali, ki bi nam govorila ‘skupaj’, ali ‘vsak zase’, ali ‘demokracija’, ali ‘fašizem’, ali sploh karkoli, ‘sovraži’, ‘ljubi’, karkoli.
Ni več jasne točke proti kateri ali s katero bi lahko šli.
Ni točke fokusa. In to je, pogojno rečeno, dobro. Bistvena je spet tista pravica do različnosti, o kateri sem malo prej govoril, s tem, da bi tudi ta pravica do različnosti, seveda, morala biti podrejena ukoreninjeni definiciji osebne svobode, ki je pogojena s spoštovanjem svobode drugih. Tukaj se pojavlja tudi tisto staro vprašanje o možnostih prehoda ‘onstran dobrega in zlega’, o vzorcih in, najpomembneje, konsekvencah enakega.
V post-pank bendu igraš bobne. Kaj pa pomeni post-pank?
Post-pank je pank, ki je izšel iz svoje kože, ki je nastal na podlagi novih glasbenih vplivov, ki skuša tudi zbežati od etike, lažne etike. To je pank, ki skuša zbežati od pank konteksta. Morda je najboljši prevod tega sodobni pank.
Kaj je po tvojem mnenju v Medani boljše – vino ali poezija?
Kolikor sem bral in poslušal pesnike, je poezija zelo dobra. Kar pa se vina tiče, nisem preveč kompetenten. Vedno sem pil poceni vina.
Študentske variante? (smeh)
Ja. Ko so mi v Medani na degustaciji natočili vino, sem pomislil, da jaz v resnici nikoli nisem pil vina. Vinar, ki nas je vodil po teh degustacijah – klicali smo ga vinski guru oz. vinski Mojzes – nam je ogromno povedal o tem, tako da sem prvič spoznal vino kot koncept. Prej je bila zame to samo poceni tekočina, nekaj pri čemer je kvantiteta pomembnejša od kvalitete. V Medani sem vino prvič spoznal kot pijačo, v kateri je treba uživati.
_______________
* Kasneje sem ugotovila, da sem ‘postpolitičnost’ dodala sama. Coetzee v svojem romanu Sramota k postzgodovinskosti in postpismenosti kot lastnostim mlajše generacije, v resnici dodaja postkrščanskost.
