Za nami je materinski dan. Vsako leto mi vzbudi nelagodje. Otrok nimam. Moja mama, ki bi jo lahko ob tem dnevu obdarila z rožami ali, še raje, jo peljala na kavo in tortico, kot sva to včasih počeli, pa je žal že pokojna. Zato se vsako leto 25. marca, če se le da, v velikem loku izogibam družbenim omrežjem, saj dobro vem, da jih bodo spet preplavili zapisi o materinstvu kot pomembnem poslanstvu, verzi iz pesmi Toneta Pavčka, ljudje bodo na svojem zidu objavljali fotografije svojih mam ali pa voščilnice svojih otrok. Tudi letos je bilo tako, med vsesplošno evforijo praznovanja tega dne pa je bilo opaziti komaj kak prispevek, ki je ostal prizemljen ali je pozornost usmeril še v kak drug vidik materinstva poleg tistega, ki je v družbi vsesplošno prisoten, tj. materinstvo kot ideal in prepričanje, da smo ženske rojene za vlogo matere.
»Sprašujem se, koliko žensk sploh hoče imeti otroke in koliko je takih, ki so celo življenje poslušale, da je imeti otroke nekaj, kar ženske pač počnejo.«
»Živim življenje, ki si ga želim, in počutim se dobro v svojem telesu, pa čeprav mi nekateri ljudje še vedno govorijo, da bom obžalovala svojo odločitev [ne imeti otrok].«
»Zdaj sem v svojih šestdesetih in tako vesela sem, da sem pri dvajsetih spoznala, da otroci niso zame. Nikoli nisem obžalovala svoje odločitve.«
Med vsesplošno evforijo praznovanja tega dne je bilo opaziti komaj kak prispevek, ki je ostal prizemljen ali je pozornost usmeril še v kak drug vidik materinstva poleg tistega, ki je v družbi vsesplošno prisoten.
To je le nekaj zapisov, ki so jih posameznice objavile na strani @wearechildfree na Instagramu. Gre za skupnost ljudi, ki slavijo življenje brez otrok in kjer se ženske, ki z drugimi delijo svoje izkušnje, vzajemno podpirajo pri tej odločitvi. In čeprav je obstoj te in podobnih skupin seveda nekaj pozitivnega ter lahko deluje na posameznico ohrabrujoče, je hkrati že to, da morajo ženske tako ali drugače ves čas razlagati lastno odločitev, zakaj ne bodo imele otrok, več kot očiten znak, da je v naši družbi pritisk še vedno prisoten. Ženske moramo vedno razlagati, pa naj gre za to, zakaj ne bomo imele otrok, ali pa za to, zakaj si jih želimo štiri, pet, šest …, skratka več, kot je v današnjih družinah običajno. Vse, kar »štrli« ven, je po prepričanju nekaterih treba »popraviti«. In ne glede na to, katero odločitev sprejmemo oziroma katero pot izberemo, nas bodo na njej spremljali neumestni komentarji, in to ne le moških, temveč tudi – žensk.
Med spremljanjem novic sem nehote prebrala precej objav ob dnevu materinstva. A nisem zasledila nobene o tistih ženskah, ki nimajo otrok, a ne po lastni odločitvi. Nimajo jih, bodisi ker niso nikoli našle pravega partnerja bodisi ker jih ne morejo imeti iz zdravstvenih razlogov. V ta praznik niso vključene. Tako kot niso niti ženske, ki so otroka izgubile ali so doživele spontani splav. Za te ženske je ideološki pogled na materinstvo, češ da je to najpomembnejše poslanstvo vsake ženske, še posebej škodljiv, saj jim vzbuja občutek krivde, sramu in manjvrednosti.
Med spremljanjem novic sem nehote prebrala precej objav ob dnevu materinstva. A nisem zasledila nobene o tistih ženskah, ki nimajo otrok, a ne po lastni odločitvi.
Katja Gorečan v Materinski knjižici (LUD Literatura, 2022):
»tako jo je bilo sram tega, kar se ji je zgodilo, ker je / neprestano mislila, da je nečesa kriva.«
»zagotovo sem nečesa kriva – to je / znak, da ne smem biti mama – slab človek sem – nobene / moči nimam – nobene kontrole nimam nad svojim / telesom – sram me je tega […]«
Materinski dan je zato izključujoč praznik. Predstavljen je kot dan, ki ga tako ali drugače lahko praznujemo vsi, kajti vsak ima gotovo mamo (tudi o tem je seveda mogoče debatirati, vendar je to tema za kak drug prispevek). Vendar v resnici ni dan, ki ga lahko praznujemo vsi.
Ko sem pred časom v neki knjižnici predstavljala svoj roman Pričakovanja, se je iz občinstva oglasil moški, ki ga ni toliko zanimalo, ali je moj roman namenjen samo ženskam, kar me moški na takih predstavitvah včasih sprašujejo (seveda ne vsi!), temveč kako se roman zaključi – ali protagonistki na koncu uspe dobiti otroka ali ne. Romana očitno ni prebral in moj pogovor z moderatorjem, ki ga je moški označil kot »kroženje okoli vrele kaše«, je v njem očitno vzbudil nestrpnost. Ker sem mu rekla, da odgovor na to vprašanje ni bistven za moj roman, poleg tega pa nočem pokvariti bralnega užitka komu drugemu v občinstvu, ki romana še ni prebral, je z očitnim nezadovoljstvom na obrazu poslušal pogovor naprej, na koncu večera pa ponovno dvignil roko in rekel, da ga – ker mu že nisem hotela razkriti konca romana – zanima, ali imam sama otroke.
Pozneje mi je moderator povedal, da se ta oseba pogosto pojavlja na takih večerih prav z namenom, da postavlja »provokativna« vprašanja. Osebno se mi njegovo vprašanje ni zdelo provokativno, temveč prej očiten znak njegove ozkoglednosti pa tudi nepozornosti. Če bi zares poslušal pogovor (ali prebral knjigo), tega vprašanja namreč nikoli ne bi postavil, saj bi sprevidel, da srž mojega romana ni v tem, ali Jana na koncu zanosi ali ne, temveč drugje. V žalovanju in sprejemanju, ki pride za njim, pa tudi v odločitvi, da boš kljub vsemu živela polno življenje. Kajti lahko živiš polno življenje, če nimaš otrok. Lahko se počutiš dobro v svojem telesu, če nimaš otrok. In lahko se počutiš, da si dovolj, tudi če nimaš otrok.
Moj zapis nikakor noče ničesar odvzeti tistim, ki otroke imajo ali jih bodo še imele. Biti mama je gotovo lahko ena izmed najlepših izkušenj, vendar ni samo to.
Moj zapis nikakor noče ničesar odvzeti tistim, ki otroke imajo ali jih bodo še imele. Biti mama je gotovo lahko ena izmed najlepših izkušenj, vendar ni samo to. »Kajti materinstvo je služba nenehnega prilagajanja, iz katerega se duša, pa naj se še tako izvija, ne bo osvobodila, razen z nasiljem. Nosečnost pa je pripravni tabor zanjo.« Tako razmišlja britansko-kanadska pisateljica Rachel Cusk v knjigi Življenjsko delo, katere odlomek je prevedla Mirjam Drev in mu lahko prisluhnete na Programu Ars.
Avtorica v knjigi, ki sicer še ni prevedena v slovenščino, iskreno piše o izkušnji nosečnosti, poroda in zgodnjega materinstva, in ravno ker ničesar ne olepšuje, so nekateri knjigo sprejeli z zgražanjem. Še vedno namreč vlada prepričanje, da je treba o materinstvu govoriti le v presežnikih. Kar je enako zgrešeno kot fraza, da je uresničitev materinstva povezana s tem, koliko si tega zares želiš. Menim, da bi vsem, vključno z ženskami, ki otroke imajo, veliko bolj kot idealiziranje materinstva pomagal prizemljen pogled na to, kaj vse materinstvo sploh pomeni, vključujoč tako svetle kot temne plati. Šele takrat bi si morda lahko ženske brez slabe vesti in občutka krivde upale povedati, da jim je včasih težko biti mama, ne da bi bile zaradi tega obsojane, in bi morda posledično tudi zaprosile za pomoč, ko bi jo potrebovale. Ženskam brez otrok pa se ne bi bilo treba opravičevati, zakaj otrok (še) nimajo, predvsem pa se jim zaradi tega ne bi bilo treba počutiti kakorkoli manjvredne.
Živel 8. marec!
