AirBeletrina - MDMA
Panorama 23. 12. 2014

MDMA

Objavljamo zmagovalno zgodbo AirBeletrininega natečaja za kratko zgodbo 2014. 

Ana Schnabl na podelitvi nagrade. (Foto: Matej Pušnik)

Vsakokrat nekoliko zapeče. Vsakokrat sunkovito vstanem in obrvi dvignem visoko v čelo. Zamižim. Sluznica se vda in moj obraz predela v nasmeh. Takšen, ki ne kaže zob, temveč ustnice tišči tesno skupaj. Tako tesno, da grobo nagubana lica pričnejo trzati, čutim, kako rijejo čez oči. Na desni strani obraza je huje kot na levi, nadležna asimetrija. Zanima me, kako sem videti, ko se takole smejim, bojim se, da sem videti trdosrčna ali zategnjena ali grda ali vse troje. Kmalu me Jan, ki še ni prekaljen, zmoti: »Oh, kako hudo pa to peče.« In takoj zatem doda: »Oh, kako hudo sem jaz zadet.« Vsakokrat, ko se cikel uporabe zaključi, se naslonimo na stene stranišča ali pa eden na drugega. Najprej je obvezno biti malo tiho, da lahko nedostojno vedenje nad straniščnim pokrovom in mešetarjenje s plačilnimi karticami postane zgodovina. To, kar je, ni umetno izzvano, to je vse res. Ko izčrpamo tišino, se namenimo odpreti vrata. Pojdimo ven na cigareto, pojdimo plesat, pojdimo postavat nekam drugam, to stranišče je zares odvratno, pa vsakdo nas lahko sliši, mogoče potrebujemo vodo, mogoče viski, mogoče malo zraka. Koža je še malo prevelika, ne prilega se nam še kot ulita, tam okoli pleksusa še malo visi, prsni koš je še rahlo neroden, mogoče pa bi vzeli še čisto malo več, da bi se koža prisesala kot polip. Spustimo kljuko razmajanih vrat in se zopet razvrstimo okoli svetišča školjke, v dlaneh hitro zašumijo vrečice in papirčki.

Javor prične pojasnjevati, kako običajno ne bi pripovedoval o stvareh, o katerih bo pripovedoval čez nekaj trenutkov. Precej privaten človek je, toda hkrati čuti, da nam lahko povsem zaupa. Vsi smo res v redu. Opravičuje se za izpoved, še posebej pozorno se opraviči Janu, ki ima za izpovedi manj posluha kot drugi. Verjetno bi moral poiskati prave besede, pa se mu v resnici ne ljubi. Nestrpen postaja, ker se še z nikomer ni pogovoril o tem, pravi. Ne ve, kaj vse skupaj pomeni. Veke se mu leno spuščajo čez oči, viskozna tekočina čez porcelan: »Z Ajdo ne seksava več. Nazadnje sva skupaj spala oktobra. Nočem biti sebičen, ampak pet mesecev je veliko. Vem, da je imela težave tam spodaj, ampak od tega je zdaj že skoraj eno leto. Kadarkoli se je dotaknem malo bolj pohotno, se zavije v prvo stvar, ki jo najde. Pulover. Odejo. Kopalni plašč. Zadnjič sva si ogledala film in takoj, ko sta se junaka dala dol, je odhitela v kopalnico. Lulat, baje. Mogoče sem paranoičen, mogoče jo je res tiščalo.« Njegovi ščetinasti temni lasje se lepijo na belo steno. Opazujem kontrast. To bi morali fotografirati. Nosferatu nočnega kluba. Lep moški je in škoda, da ne seksa. Ne vidim razloga, da bi lagala.

»Javor, glej …« dlan mu položim na lice, prinašam slabe novice, »nekoč sem bila Ajda in vem, kako ji je. No, do potankosti ne morem vedeti, ampak obrise … Obrise pa že lahko poznam.«

Na drugi strani vrat se mažejo glasovi deklet, med njimi sem in tja moški bas, ki snubi v stranišče. Prostor med nami se oži in, ker je čedalje manjši in manjši in ker je ledeno prosojen, se slišimo bolje. Tičimo v zadnjem krogu bližine in moje besede postajajo steklo, vidim skoznje in oni se vidijo v njih: »Javor, verjetno te Ajda noče več. Mislim, da je tako preprosto. Nekaterih reči ne moreš reševati z besedami. Žalostno je to, seveda. Ampak ko se telo zapre, se zapre. Navadno ima telo veliko znanja. Bližina človeka, ki ga menda ljubiš, naj bi se čutila mehko, ne pa kot hladen, nevaren poseg. Ne vem, kako ti to povedati tako, da se ne bi počutil ponižanega. Najbrž se že počutiš ponižanega. Res mi je žal, Javor.« Spogledamo se. Kar sem povedala jaz, bi lahko povedal vsak od njih, tudi Javor. Tudi Javor ve, čemu je izročeno vsako bitje. Da smo v tem skupaj, čutimo v grlu in za očmi. Objamemo se, Javor naj pije od našega sočutja, bil je pobit, zdaj pa bo z nami ponovno vstal. Na hrbtu čutim njegovo vlažno roko, boža me, manevrira med mojimi kožnimi znamenji, ve, kje so in kako občutljiva so, tako dolgo me že pozna. »Joj, tako rad te imam. Tako rad vas imam. Hvala, da me poslušate. Z Ajdo morava …« sope nekam globoko v naše lobanje, »morava se pogovoriti, morava do nečesa prispeti. Če bo to konec, bo konec. Samo govoriti morava.« Tudi njemu se zdi preprosto.

Jan in Elija stisk istočasno popustita, stopita iz kroga, se zopet naslonita na steno in si kot usklajen duet na šovu talentov drgneta nosove. Od bližine in pripadnosti je moj organizem pretresen, mirovati je težko, dlani mi uhajata v vse smeri, koleni se krotovičita eno proti drugemu. Hrkam in si skušam z robov nosnic odluščiti zasušene ostanke. Popravljam si obleko, ki mi je od bližine in pripadnosti zlezla visoko gor in se zanikrno nabrala okoli pasu; kakovostna ni, ta obleka. Vprašam, če sem videti čudno, in če je obleka tudi zadaj lepo poravnana. Elija jo prime za robove in potegne navzdol: »Zdaj je, ljubica.« Pogladi me po laseh, čelo pritisne ob čelo in zapiska kratek »joj«. Jan stresa s trupom, odziva se na udušeni drget glasbe, ki se s plesišča plazi nad nas.

»Veste, kaj,« reče in miži, »dajmo, dajmo še eno, pa gremo potlej plesat, a? Tole bo še noro. A slišite ta gruv, a slišite, kako ga privija?« Videti je, da trpi njegov kardio-vaskularni sistem, zariplo vzhičen postaja. Skloni se nad razgrnjene letake in iz zadnjega žepa potegne plastično kartico, s subvencionirano vožnjo z mestnim avtobusom nad amfetamine – hudomušen prizor. Tapka in drobi, drugi pa postopek zgolj opazujemo. Vsem po vrsti zmanjkuje besedila, pa sploh ni važno. Na varnem smo, in ko smo ljudje na varnem, lahko malo potihnemo; ko smo si ljudje zares človeški, je jezik barbarski, ni res? Občutek predanosti je orjaški. Raztopili in razmazali bi se v čutno površino, vsi vektorji nas silijo nekam navzdol in navznoter. Samo misliti ne.

*

Ura je pol osmih zjutraj, polnokrvno se je zdanilo. Izlizali smo se iz kluba, zgrbljeni stojimo ob čudaškem rdečem spomeniku sredi parka. Tja smo prispeli v iskanju boljšega jutra. Stojimo blizu skupaj, vendar se ne gledamo. Dobro vem, kaj se slika na naših obrazih, dobro vem, da kapitulacije ne moreš skriti pod kapuco, pod ogromen plašč, za kakšen dovtip ali dva, dobro vem, da hočemo samo domov, a ne moremo samo domov, ker moramo še malo hlastati, tako smo narejeni in tako smo se zadeli, da je onstran vrhunca sama žalost. Hrup se hoče poleči v tišino, zaliva nas nasilno kot atlantska plima.

Elija nam ponudi cigarete, ravno štiri še ima, iz škatlice huškne vonj po tekočem gnojilu za rože, po detergentu, po nečem boleče neumestnem. Čudno je kaditi te cigarete, ugotavljamo.

»Še bolj čudno bo priti domov k Ajdi. Kot bi presekal dve galaksiji in ju poskušal zašvasati skupaj. Ona bo vsa sveža in spočita, jaz pa noro povožen. Jaz sem govoril o njej z vami, ona pa najbrž ni govorila z nikomer.«

»Ja, najbrž res,« uspe Eliji.

»Lajf pa to,« izdahnem in se zazrem nekam v krošnje dreves, ki se zdijo primrznjene na februarsko nebo. Po vejah skačejo ptice in pojejo, v njihovem petju doni naša noč. Nemirne so, glavo obračajo gor–dol–levo–desno, poskakujejo levo–desno, vseskozi se motijo in motnja so tudi same. Podobne so nam.

»Je kdo lačen? Lahko bi šli kaj pojest, recimo. To pomaga.«

Strinjamo se, da ima Jan prav. Potrebujemo novo nalogo, premikati se moramo skozi vreme. Do prve odprte stojnice s hrano moramo skozi mesto. Hodimo vsak zase, z rokami v žepih, v begavem in neusklajenem ritmu. Luč nad nami je kar naenkrat premočna za udobje.

Hočem, da je kriva samo luč. Toda vem, da je kriv pristanek. Odklenkalo je. Nič izrečenega, nič izraženega se ne more obdržati. Mi sami se nikoli ne obdržimo. Ura je pol osmih zjutraj in že je vse drugače.