Skoraj dvajset let je preteklo, odkar je pri založbi Beletrina izšla zadnja Pikalova pesniška zbirka. Letos se pesnik vrača s svojim najnovejšim delom, zbirko Rekla si, da hočeš, ki prinaša – glede na to, da je nastajala v obdobju teh zadnjih dvajsetih let – malo bolj in tudi malo manj sveže pesmi.
Če je prvi del knjige jug, je drugi del sever. Če je prvi del morje, je drugi sneg. Dobesedno. Pikalova zbirka je formalno zelo jasno razdeljena na dva dela, ki se tudi vsebinsko poskušata čim bolj držati naslovov: npr. Oči morja in Sneg do nižin. Bralec pa vendarle hitro ugotovi, da sta nekoliko neenakovredna. V pesmih prvega dela nikakor ne moremo spregledati vseprisotne morske motivike in pogoste navezave na Odisejevo popotovanje (četudi so kdaj zgolj stranskega pomena), medtem ko je drugi vsebinsko veliko svobodnejši in bolj razgiban – takole na prvi pogled bi lahko rekli, da veliko bolj zajema iz stvarnega življenja, Slovenije in njenih zasneženih planin, še zlasti pa Ljubljane, »‘najlepšega mesta na svetu’, / katerega ime s strahospoštovanjem / izgovarjam že od takrat, ko sem bil / še pamž in sploh še nisem živel v njej«. Bralec bo med drugim naletel tudi na Žižka, Kolosej, Petkovškovo nabrežje, Majdo Vrhovnik, hostel Celico na Metelkovi, Križanke in še na mnoga druga poznana imena.
Da pesmi ne bi zapadle v bodisi že prežvečeno modernistično držo (govorim o rabi Odisejevega mita, pa tudi mita kralja Matjaža) ali pa preveliko prozaičnost (Pikalov verz je načeloma zelo pripoveden), do določene mere poskrbi lahkoten humor, ki je zame osebno tudi ena največjih odlik zbirke. Tako denimo pri pesmi Odisejeva vrnitev zabavajo anahronistični preobrati: »Spodaj na morju sem zagledal čoln, / pripravljen na izkrcanje. Skril sem se / v votlino in se pritajil. Ni bilo dolgo, ko / je prihrumela skupina turistov. Njihov / vodič je rekel, da jim bo v votlini prikazal / Odisejev, to je moj boj s Polifemom. Zgrozil / sem se ob misli, da sem postal turistična / atrakcija, in se pritisnil k steni.« Pikalo lahkotno vzdušje ustvarja tudi s povsem formalnimi sredstvi, na primer s postavitvijo glagola na zadnje mesto ter občasnimi rimami in asonancami, kar nekoliko spominja na igrive ljudske pesmi: »Aloha zdaj, / amigo, se vidiva na poti, po kateri sem krenil / smelo, ko v mokasinih mojih prehodil miljo / boš, veselo, s slamico v ustih. Na koncu videl / zvezdo v morje pasti boš, čarovnijo celo«. Da ne govorim o splošnem zabavljivem tonu nekaterih nadvse duhovitih pesmi, kakršni sta denimo Pesnitev o Diegu Armandu Maradoni in Kolosej.
Na oblikovni ravni Pikalo poljubno izmenjuje verz, kjer upošteva vsa ločila, in tistega, ki je čisto brez, pri obeh pa gre – kot je bilo že omenjeno – za dolg pripovedni stavek. Pesmi, kjer gre v glavnem zgolj za orisovanje neke splošne atmosfere ali opis dogajanja in kjer je pogosto še subjekt potisnjen v ozadje, postanejo tako preveč razvlečene, opisne in kar nekoliko dolgočasne, v njih pa umanjka zgoščenost izraza. Takšna se mi recimo zdi pesem Zeleni pravokotnik: »Ob tirih / avto stoji z zarošenimi šipami, v njem / dve goli telesi ležita in se prepletata / kakor beli kači. Iz zvočnikov nekega / drugega avta, ki se odkotali mimo, / butanje muzike se čuje. Helikopter / na nebu zlovešče zrak mlati (kot da išče par / v avtu), oglušujoče zapiska lokomotiva, / spustijo se zapornice in vsujejo kletvice / voznikov, ujetih v past.« Neenakovrednost obeh delov pesniške zbirke sem že omenila – in pesmi, podobnih Zelenemu pravokotniku, je precej več v drugem kot v prvem delu.
Njihovo nasprotje predstavlja Pikalova ljubezenska poezija (v pričujoči zbirki je je sicer bolj malo), kjer se sentiment lepo preplete z mirnim pripovednim valovanjem dolgih in umirjenih, že skorajda proznih verzov. Kakšen bolj liričen slog bi na tem mestu zagotovo deloval prenabuhlo. Tako da konec koncev pesniška knjiga Rekla si, da hočeš ponuja precej dobrega, zanimivega in izvirnega materiala. Ker pa, kot večina zbirk, vsebuje tudi nekatere izrazno šibkejše pesmi, se tiste boljše med njimi velikokrat kar malce izgubijo.
Matjaž Pikalo: Rekla si, da hočeš. Ljubljana: Beletrina, 2016. 21 €, 118 strani.