Ko mi je pred dvema letoma Andrej Fištravec, današnji župan Maribora, ob javnem branju bogokletne pesmi, v kateri sem staro gardo politikov in pesnikov pošiljala na smetišče zgodovine, s prestrašenim izrazom na licu postavil vprašanje: »Pa ste to odstranitev verjetno mislili v metaforičnem smislu?«, se mi je začelo dozdevati, da se generaciji naših staršev niti približno ne sanja, kako smo mladi razočarani. Na stolčkih – in pri tem nimam v mislih samo političnih foteljev in direktorskih naslanjačev, ampak tudi profesorske katedre, gugalnike urednikov večjih medijev in popart zofe direktorjev knjižnic in muzejev – se že desetletja nahajajo isti ljudje, ki stika z realnostjo nimajo več, saj jim je pojem rednega plačila znan tako rekoč iz plenic. V strahu pred izgubo tega privilegija pa dopuščajo razmah nepotizma, podkupovanja, laganja in pristranskega kadrovanja, tako da vsi tisti, ki smo živeli v dobri veri, da bomo s študijem nekam prilezli, že v osnovi nismo imeli nobene možnosti za uveljavitev. Za nameček so nam isti ljudje, ki so bili po možnosti mentorji ali sošolci naših staršev, slabo vest še podpihovali s komentarji, kot so: »Kako to, da si z visoko izobrazbo ne moreš najti službe? Jaz sem že pri tridesetih imel dva otroka, hišo in vikend na morju?«. Zato naj bi jim bili zdaj celo hvaležni, če nam kateri od njih napiše kakšno priporočilo ali omogoči neplačano prakso v njihovi ustanovi … In zato lahko Vesna Vuk Godina upravičeno trdi, da imajo današnje tridesetletnice več gub, kot jih bo imela ona kadarkoli, saj njej ni bilo treba delati v tovarni. Kot ji tudi ni bilo treba poslušati polemike o tamkajšnjem izkoriščanju, ki sem jo želela iz prve roke predstaviti njenim študentom.
In kakšna je današnja realnost dvajsetletnika, tridesetletnika, celo štiridesetletnika? Če nima te sreče, da ga finančno podpirajo starši ali da mu preko vez zagotovijo službo v javni upravi, je lahko prekleto zadovoljen, če ga kot sezonskega delavca sprejmejo v kakšni tovarni. Poznam tako dvajsetletnike, ki po cele noči v vreli vodi režejo gnilo zelenjavo, da lahko čez dan študirajo in plačujejo položnice svojih brezposelnih staršev; tridesetletne diplomirane veterinarje, ki prestavljajo kokoši iz tovornjakov v zabojnike tovarne; kot tudi štiridesetletne magistre znanosti, ki delajo kot čistilci v Avstriji ali kot obiralci grozdja v Franciji. To je edina prava realnost, dragi moji. Vsak izmed njih bi že zdavnaj za simboličen denar prodal ledvico ali kak drug svoj organ, če mu to ne bi predstavljalo ovire pri fizičnem delu, pri katerem mu (zaradi hude konkurence) pride prav čisto vsaka zdrava celica telesa.
Včasih se zgodi, da obiščem kakšno okroglo mizo ali konferenco na temo možnih družbenih alternativ, »zelenega preboja« in psihičnega zdravja, a vsakič znova ugotavljam, da mladi z generacijo, rojeno v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja, nimajo kaj dosti skupnega. Medtem ko si je generacija naših staršev v socializmu že pri dvajsetih utrdila svoj položaj v družbi, si zgradila hiše in izšolala otroke, marsikateri tridesetletnik v sodobnem kapitalizmu nima denarja niti za to, da bi povabil dekle na randi, kaj šele da bi privarčeval za stanovanje ali da bi si ustvaril družinsko življenje. Pa vendar pride na tovrstnih sestankih oziroma shodih obupancev, kot bi jih ustrezneje poimenovali, do izraza skupna želja po spremembah. »Starci« so se naveličali tega, da se za upokojitvijo pehajo kot mačka okrog vrele kaše, medtem ko morajo preživljati svoje brezposelne otroke, slednje pa čedalje bolj skrbi, da upokojitve ne bodo niti dočakali, če ne bodo začeli razmišljati o alternativah obstoječemu sistemu. Generacija »večno mladih hipijev«, ki v nedogled hrepeni po upokojitvi, ima torej vseeno veliko skupnega z mladimi, hrepenečimi po varnosti in notranjemu miru, ki postajata čedalje bolj nedosežna dobrina. Težave starejših so čedalje bolj pogojene in prepletene s težavami mladih.
Medtem ko iz medijev izvemo marsikaj o koristih medgeneracijske sloge, ki naj bi se kazala skozi nesebično pomoč starejšim pri učenju računalništva in neplačanemu volonterskemu delu, ki »plemeniti« človeka, ne izvemo nič o tem, koliko zaničevanja, poniževanja in jeze mora mlad človek požreti, da sploh preživi dan. In koliko poguma, zbranosti, potrpljenja in dobre volje mora zbrati, da lahko vsako jutro znova vstane in ohrani voljo do življenja. Vsake toliko časa se sicer zdrznemo ob časopisnih naslovih, kot so Staršem grozi s smrtjo, ker ne privolita v prodajo hiše, Kdo bo plačeval račune, ko bodo šli starši v penzijo?, Za najstnikom so se izgubile vse sledi itd., a se vsakič znova prepričamo, da gre prej za izjeme kot za pravilo, ki vedno bolj diktira način našega življenja. A vendar se vsi zavedamo, s kakšnimi strahovi hodimo spat. Upokojenka, ki ima sorazmerno visoko pokojnino, se boji, da jo bo njen brezposelni edinec lepega dne pospremil na drugi svet. Po drugi strani se ostareli par boji, da bodo trije brezposelni otroci za golo preživetje prisiljeni prodati hišo, ki sta jo gradila celo svoje življenje v veri, da bodo v njej živele prihodnje generacije vnukov. Še in še bi lahko naštevali … Strah starejših je pretresljivo kompatibilen s strahovi mlajših, ki (zaradi negotovih razmer na trgu dela) svoje življenje planirajo kvečjemu za kak mesec vnaprej, pri tem pa na skrivaj upajo, da bo starše doletela hitra in milostna smrt, da jim ne bo treba poleg vsega plačevati še medicinskih negovalcev in domov za ostarele. Na grob si niti pomisliti ne upajo, saj iz meseca v mesec komaj zberejo denar za najemnino stanovanja.
Tako se čedalje bolj izrisuje apokaliptični scenarij, ki bi se ga lahko domislil samo povprečen holivudski film in pred katerim si ljudje tako radi zatiskajo oči: ne samo, da bomo v zapuščenih rudniških rovih pustili nepokopane pobite po vojni, tudi lastne starše bomo tlačili tja v upanju, da jih nihče ne najde. Bodisi zato, ker bo socialna država enostavno izdihnila in ne bo denarja ne za pokojnine ne za nujno zdravstveno nego, bodisi zato, ker ne bomo mogli odtegovati od ust svojih otrok, da bi poskrbeli za grobove umrlih. Prisiljeni si bomo celo oddahniti vsakič znova, ko bo kdo od bližnjih umrl, ker bomo vedeli, da bo ostalo več živeža in prostora za tiste, ki ostajamo živi. To je naša bližnja prihodnost v primeru, da bomo vztrajali pri statusu quo v naši družbi. Kaj torej odgovoriti staršem, ko nas naslednjič vprašajo, zakaj si nismo uspeli zagotoviti službe, ali starejši sosedi, ki nonšalantno navrže, da si je naša generacija sama izbrala kapitalizem, ker ni bila zadovoljna s ponudbo blagovnih znamk v trgovinah? Nič, lahko jih kvečjemu povabimo k udejanjanju prave medgeneracijske sloge – k uporu na ulici. Le s skupnimi močmi (in ne z medsebojnim obtoževanjem in očitki) nam bo uspelo ohraniti tisto, kar nam vsak dan bolj odtegujejo – pravico do dela, lastnega stanovanja, avtohtonih semen, ustavnega odločanja in pitne vode.