Vsem, ki smo v zadnjih letih obiskovali predavanja Matevža Kosa ali vsaj na hitro zavili v Malo Dramo, Maja Haderlap, avtorica romana Angel pozabe, nikakor ni tuja. Če je šlo pri romanu za sicer precej lirično ubesedovanje vpliva druge svetovne vojne na prebivalce avstrijske Koroške, med katere sodi tudi sama, se s svojo četrto pesniško zbirko z naslovom Dolgo prehajanje zabubi med verze in poskuša za trenutek odmisliti realnost, če že ne v celoti, pa vsaj njene bolj krute dimenzije. Zbirka je izvirno izšla v nemškem jeziku, za prevod pa je poskrbel Štefan Vevar, vendar lahko njeno poezijo brez pomislekov štejemo tudi za slovensko. V njenih pesmih se namreč, še bolj simbolno kot v romanu, izraža stanje med dvema jezikoma, narodoma, kulturama, nenehno zavedanje subjekta, da stoji na robu, na meji, če hočete.
Zato je Dolgo prehajanje hkrati boleča in mehka zbirka, ki se razprostira med obema svetovoma Maje Haderlap; skozi same pesmi na simbolni ravni, skozi prevod pa še na dejanski. Je tudi zbirka, ki poskuša iz tega razkola ustvariti nekaj več, kot le vzpostaviti delitev na eno in drugo, na domače in tuje, na tukaj in tam. Ne gre za nek klišejski dialog ali načrtno iskanje kompromisa, ampak za notranji pogum, ki si v pesmi drzne vpisati negotovost, razpetost, zaskrbljenost: »to sem jaz in spet nisem. / dežela vmes, nerazdružena,« zapiše v pesmi laguna pri gradežu, v pesmi prevajanje pa: »se jezik / zna oprijeti drugega jezika ali ga / le pahniti od sebe? lahko beseda, / vsaka, tvegano prestopi na drugo stran /…/?«. Avtorica se nekje poistoveti z mestom več imen, Trstom (pesem trieste trst triest), drugje pa se celo zanika: »samo na ime pozabi, ime ne pomeni nje«. Tudi ko dežuje, dežuje »na eni strani hiše«, saj sta svetova vedno dva, znotraj nje – to nakazuje tudi ilustracija na naslovnici, na kateri dve človeški silhueti vsaka na eni strani držita hišo. Tako je prehajanje iz naslova mogoče razumeti kot prehajanje iz jezika v jezik, njegovo trajanje pa je sicer označeno kot dolgo, morda pa je celo nenehno.
Čeprav je zbirka torej napisana v nemščini, nas že njen prvi del z naslovom skoraj domov pelje v bližnje kraje, v Piran, Komen, pa potem še v Trst, Benetke. Tako se pesmi že s prvim stikom zasidrajo v naš kulturni prostor, kar se stopnjuje do vrha zbirke, dela z naslovom karantanija, v katerem se pesnica vrne v čas Samove države in se s ciničnostjo, ki ni zajedljiva ali škodoželjna, ampak bolj zabavno dobronamerna, loteva ultimativnega simbola slovanstva. Ta drža se izpolni predvsem v tretji pesmi cikla: »siti kraljev, vendar neomajni / so slovenci ujeli matjaža korvina / in ga zaklenili v goro, za boljše čase, / ko bo sila«. Kralj Matjaž se vrne v zadnjem delu zbirke, a po videnem »je kralj pomahal v slovo / in se zasmejal in zajokal in vstopil v rov«. Nasploh se zdi, da gre pesnici pripovedovanje zgodb, čeprav miniaturnih, dobro od rok, saj so ravno pesmi, ki pripovedujejo nekaj konkretnega (vaški kralj, kraljevi imitator), najmočnejše. Začuda ji uspe tudi nenehno vračanje v naravo in opisovanje njenih čarov, saj tam uporablja mnogo posrečenih poosebitev (»jesensko sonce že obmetava oblake z bleščečimi barvami«), se pa dobro znajde tudi v »urbanem« okolju. Najbolj medle so pesmi o pesmih (pesem in smisel, moleča pesem) in nekatere lirične pesmi, ki so preveč zasanjane in zavite v meglo, da bi lahko posedovale naboj zgodbenih pesmi.
Slogovno gre na prvi pogled za zmedeno zbirko, saj so ločila brez izjeme postavljena pravilno, velika začetnica pa je popolnoma izpuščena, kar ni ravno ustaljena praksa v sodobni poeziji – čeprav, če smo natančni, v sodobni poeziji ni ustaljenega skoraj nič, ker gre za zelo raznolike pisave –, toda med branjem se tak zapis izkaže za edinega naravnega. Pike zaradi odsotnosti velike začetnice za sabo namreč ne delujejo kot končno ločilo, ampak kot hipen premolk, kot možnost za vdih. Večjo nespretnost prepoznamo v formi, saj pesmi, prebrane na glas, praviloma delujejo kot pesmi v prozi. Torej kot široki verzi z obojestransko poravnavo, zapisani na mah in v bolj prozaičnem slogu, sploh pri zgodbenih pesmih. Vendar pa so besedila v zbirki na žalost razdeljena na verze, kar izpade prisiljeno, kot da bi hotela avtorica s tem samo zadostiti pričakovanjem, kako je videti sodobna poezija. Pesmi bi neprimerno bolje delovale »v enem kosu«, saj bi s tem ostajale zveste svojem ritmu, ki bolj odgovarja pesmim v prozi.
Če pustimo ob strani nekaj pomanjkljivosti, je Dolgo prehajanje predvsem pogumna zbirka, ki se ne boji vprašanj jezika, meje, razdvojenosti in (ne)pripadnosti, prav tako pa si drzne vzeti si čas. Zaveda se, da so to teme, ki zahtevajo resnost, a ne na račun populistične aktualnosti, raje jih izrazi skozi lirski subjekt, ki se zdi zaprt, a je dejansko najbolj globalen od vseh: »zbežala / sem iz mesta, se umaknila / za mejo. nobeno pismo / me ni doseglo in vsa so / ostala brez odgovora. / kjer sem bila, reži vrzel. / kjer sem, vse prerašča moja senca.« Maja Haderlap tako ni revolucionarna ali programska, ne obremenjuje se z narejeno veličino, ampak se hoče samo izraziti, v kateremkoli jeziku že.
Maja Haderlap: Dolgo prehajanje. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016. 88 strani, 22,95 €.