Sredi septembra sem s kratkega postanka v domovini v svojo novo državo tovorila že nevemkateri s knjigami prenapolnjen nahrbtnik. Če sem lahko za seboj pustila skorajda vse druge stvari in nanje kaj kmalu tudi popolnoma pozabila (ah, usoda reči), pa so vse tiste množice knjig, ki še vedno niso prišle za mano, nekaj, zaradi česar, ko pomislim nanje, ulice mojega novega/tujega mesta postanejo malce temnejše, malce bolj žalostne in predvsem neprijaznejše. »Le kdo drug bi prebiral vso to slovensko literaturo, če ne bi bilo zdomcev?« bi na tem mestu pridala moja prijateljica.
Preden sem se čisto zares preselila v tujino, sem imela že več večmesečnih izkušenj bivakiranja, študiranja in dela v tujih deželah. V vseh teh zaporednih letih, iz katerih sem trgala mesece, ki sem jih preživela za slovenskimi mejami, sem prišla do zaključka, da sem tako, ko sem daleč, pravzaprav najsrečnejša, najproduktivnejša, najbolj jaz. Da nisem navezana na nič, da lahko grem kamorkoli in počnem karkoli, da kaj takšnega, kot je neka kolektivna identiteta, ki bi me povezovala z mojo državo ali narodom in me vlekla nazaj, zame ne obstaja. Da zame obstajajo samo individualne vezi s posamezniki, za katere ni važno, od kod so in katere jezike govorijo.
Istega mnenja sem bila tudi prve štiri belgijske mesece, potem ko sem se z eno samo potovalko ne pretirane velikosti in polna optimizma pojavila na pragu svojega flamskega princa. V petem mesecu pa je – ne vem, če je pri tem treba omeniti, da je bil to ravno najbolj odvraten mesec, imenovan februar – name padel plaz nečesa, do takrat povsem neznanega, gmota črk, besed, žalosti, strahu, praznine, ohromljenosti, molka, sivine (slednje gre verjetno pripisati ne le nenadnemu plazu in naravi meseca februarja, ampak predvsem splošni klimatski sliki države, v kateri trenutno živim). V petem mesecu sem se zavedela, da sem eno majhno državico zamenjala za drugo, da sem se iz zame udobnega in domačnega slovanskega sveta preselila tja, kjer beseda Slovan ljudi malodane preplaši in na plano potegne neštete popolnoma zgrešene asociacije. Da je dejstvo, da ne razumem priložnostnih pogovorov na tramvajih in vlakih, kar se mi je do tedaj zdela največja izguba, pravzaprav ni nič v primerjavi s tem, da se v nobenega izmed njih ne morem vključiti sama ter da bo, tudi če se bom nekoč lahko, to vedno možno le v jeziku, ki ni moj.
»Moji« so se mi zmeraj zdeli vsi slovanski jeziki. Ko jih berem ali slišim, gre za nekaj, kar je veliko več kot le razumevanje besed in pomenov, gre za tisto, kar stoji za vsemi temi besedami in kar nikoli ne pride na plano, kar vzbuja približno takšne občutke, kot jih vzbujata topla odeja in ingverjev čaj z medom na deževen jesenski dan. Gre za to, da sem naravnana po teh jezikih, da s seboj nosim njihovo težo in njihovo lahkotnost ter da tudi svojo lastno težo in lahkotnost vpisujem vanje. To so jeziki, v katerih ne počivajo le moje besede in misli, ampak tudi in predvsem vse tisto neizrečeno in nikoli do kraja domišljeno. Jeziki, v katerih domujejo moja čustva. Smešno je, kako se potem podhranjena slovanstva v Zahodni Evropi raznežim, ko slišim dva že dolgo ne stuširana ljubitelja belgijskega piva izgovarjati najvulgarnejše poljske besede, ki bi se jih v normalnih okoliščinah trudila preslišati, ali kako se mi zdi, da sem skoraj doma, če v trgovini naletim na bolgarsko družino, ki vozičke polni z ajvarji in feta sirom. Hkrati pa me postaja strah, ker se zavedam, da začenjam svoje najgloblje in najintimnejše vpisovati v jezike, ki so naravnani povsem drugače, kot sem naravnana sama. In da celo »moji« jeziki iz mojih ust začenjajo zveneti drugače.
Tako se je, ne da bi se tega zares zavedala, na mojih knjižnih policah, nočni omarici, po mizah in stolih nakopičila literatura izseljencev in o izseljencih, takšna in drugačna. Knjige bosanskega Američana in srbskega Kanadčana, knjige v francoščini pišoče Madžarke, v nizozemščini pišočega Iranca in v francoščini pišočega Grka. Ne glede na to kakšne fabule nosijo, je prav v vseh mogoče začutiti in prepoznati tisto razpoko, tisto praznino, ki je zazevala po prestopu iz enega v drug jezik; praznina, ki se je avtorji niso trudili zapolniti ali je spregledati, temveč so začeli ustvarjati ravno okoli nje. Morda se vse knjige napišejo ravno zato, da se ne bi pozabila barva neba, sedežev na vlaku in obrazov kondukterjev v deželi, ki si jo zapustil, da bi živel v drugi.
Nepričakovanemu plazu, ki se je name vsul pred malo več kot pol leta in ki mi v obliki nevidne skale, ob katero se vsake toliko spotaknem, sporoča, da nima namena kar tako izginiti, se tako ne upiram z domoljubnimi pesmimi ali srečanji s svojimi sonarodnjaki v tujini, ampak s hemoni, albahariji, agotami kristof, kaderji in alexakisi. Skozi njihove (pre)izkušnje z jeziki se skušam soočiti s svojimi. In si končno upam ter dovolim priznati, da je počutiti se tujka v tujini in tujka v tujem jeziku, ki ga izgovarjam, nekaj popolnoma normalnega. V svoje nove jezike, ki zame še do pred kratkim sploh niso obstajali ali pa so izpolnjevali neke povsem druge vloge, poskušam vnesti zvoke in šume, ki so mi ljubi in ki mi, ko pridejo iz mojih ust, omogočijo, da prepoznam svoj glas.
Pred mano pa se je kot pajkova mreža začela izrisovati tudi prej tako zanikana kolektivna identiteta. Tisti nevidni plašč, ki ga nikoli ne slečemo in ki ga tudi opazimo ne, dokler ne pridemo nekam, kjer ljudje na ramenih nosijo nekaj popolnoma drugega od tega, kar nosimo mi. Moj plašč ni rdeče-modre-bele barve in ni preplavljen z vzorci zelenih lipovih listov. Po žepih, za gumbi, pod ovratnikom pa nosi vse tiste doživete in nedoživete kolektivne spomine, prelomne dogodke, praznike, travme, pesmi, izraze, navade, vzdihe, ideje, lokacije za počitnice, jedilnike, nazore, razglede, ki v domovini omogočajo, da se nam o nekaterih rečeh ni treba pogovarjati, ker jih vsi razumemo, in s pomočjo katerih se nam zdi, da obvladamo in poznamo vsaj to ozko in zamejeno polje naših majhnih intimnih svetov, ki so vzniknili iz iste zemlje, zaradi česar so si malce bližji, če ne drugače, vsaj po neki splošni izkušnji okolja, ki si ga delijo.
Vse te iste reči, o katerih ni treba govoriti, ker preprosto od nekdaj so, pa tu zbujajo na videz povsem nesmiselne odzive v slogu: a je v vaši deželi v navadi, da ob kosilu pijete čaj?, a tako se to počne v Vzhodni Evropi?, to je pa točno takšne vrste umetnost, kakršno si predstavljam izza železne zavese!, večkrat sem bila v Romuniji, lepi kraji, lepi kraji!, kar me naenkrat postavlja v vlogo skorajda barbarske Slovanke, ki je na zahod prišla naravnost izza železne zavese. Pa saj ne, da bi me take omembe spravile iz tira, pravzaprav se mi je ideja o barbarskih Slovankah od nekdaj zdela nadvse romantična, slovanskost pa je bila in je še zmeraj edini identifikator, ki bi si ga pripisala brez vsakršnih zadržkov. Gre bolj kot ne za stalen opomin. Opomin na to, da so, četudi so železne zavese in meje padle, četudi smo ob vladavini medijev na prvi pogled skorajda vsi prebivalci iste resničnosti, naše kolektivne identitete še vedno vezane na naše jezike in na majhne delčke svetov, ki jih ti jeziki zamejujejo.
Zdaj vem, da sem, ko sem po svojih prvih, naivnih tujskih izkušnjah, govorila o tem, kako enostavno je vse to zame in kako me na domovino ne veže nič, pozabljala na nekaj zelo pomembnega. Na popkovino, ki sem jo vseskozi vlačila za seboj, ne da bi jo občutila, dokler so bili pobegi dovolj kratki in ne nepovratni, in dokler so z in za mano hodili ljudje, ki so molče govorili v mojih jezikih. Zdaj pa pridejo dnevi, ko odpiram vse te knjige, ki jih hlastno uvažam v svojo novo deželo, ko jih odpiram drugo za drugo, ne da bi jih zares brala. Samo zato, da bi se sprehodila čez vse te besede, ki so ujete v njih, da bi jih na glas ponavljala in slišala, ali se še zmeraj prepoznam.
