Hvalnica melanholiji Lászla F. Földényija (1952) je v izvirniku izšla leta 1988 (z naslovom Melanholija), letos pa je v dopolnjeni izdaji prvič dostopna tudi v slovenščini. Ker gre, kot pravi naslov, za »hvalnico« ni težko pričakovati, da bo melanholija na teh 236 straneh, kolikor zapis zavzema, (po)hvaljena, še prej ali sočasno pa uzrta in osvetljena s perpektive, ki temu stanju, bolje skupku čustvovanja širšega razpona, ki »predvsem ni otožnost, slabovoljnost, ampak notranja moč«, omogoča bolj precizen vpogled v realnost obstoja posameznika in družbe, v kateri biva, saj melanholik pogleduje proti nevidnemu (v digitalni dobi »kar je nevidno, ne obstaja«) in tistemu, kar ni posebej izraženo. Lahko bi rekli, da melanholik vidi (pre)več. Ali kot zapiše avtor:»… zaradi nje je človek pozoren na nekaj drugega … in neumorno sprašuje po na videz samoumevnem in očitnem«.
Kot taka ima velik potencial v ustvarjanju Novega, bodisi v umetniškem smislu bodisi na ravni vsakdanega življenja. V preteklosti so jo tako povzdigovali do genialnosti, kot tudi zreducirali na raven lenobe in zdolgočasenosti. Neoprijemljivost in neumestljivost, še bolj pa zavest o njeni potencialni problematičnosti, jo je pripeljala do neustreznih zaključkov, bolje označb, da gre le za bolezensko stanje, ki potrebuje zdravljenje (Freud), še prej pa do oklica, da gre za depresijo (zlasti v času industrijske revolucije). V tej liniji percepcije namreč »ni bolna civilizacija, ampak ravno nasprotno, bolan je tisti, ki to civilizacijo vidi kot bolno«. Melanholija prevzema različne oblike, a če jo umestimo zgolj v »podvrst depresije«, jo nujno zgrešimo. Zgrešimo njen potencial uvida brez odgovora, uvida, ki se usmerja v neznano in se zato, kot pravi Földény, »pridružuje nevednosti«. Melanholik tako kot Sokrat ve, da (nič) ne ve, operira z Dürerjevim poliederom na njegovi Melanholiji, »strukturi skrivnostne kamnite gmote, ki temelji na točnih izračunih, razkriva človeško znanje, toda nerazložljivost celote to znanje hkrati postavlja v narekovaj«. Življenje oziroma predstava o življenju, ki ga skušamo razumsko razložiti, zaide na majava tla, če le pomislimo na neizogibno minljivost in vpliv časa na slehrno življenje (»vsakega obdela isti čas, a vsakega drugače«). V času postmoderne dobe se večne zagate bivanja zatikajo ob množico podob, zvokov in informacij – distrakcij, ki subjekt napotijo v večni sedaj, kjer ni časa za razmislek. Ostaja čas za zapovedano uživanje (današnja civilizacija kot »lunapark brez izhoda«) ali udobje kot najvišje dobro, od katerega mera nakazuje kvaliteto življenja. Vse manj je možnosti za introspekcijo, saj je svet prežet z raznovrstnim šumom, ki zamegljuje pogled in maši ušesa. Prikladni so prostori za »pogrezanje v svoj Jaz« – prostori, kjer se dotikata melanholija in nostalgija –, kot je bil na primer kino, ki v klasični izvedbi že dolgo izginja in nas posledično vedno znova prikrajša za neprecenljivo izkušnjo uvida »vsakdanjosti v novem lomu svetlobe«. V tem smislu bi lahko rekli, da je melanholija danes izgnana na rob, saj so mesta vznika vse manj možna, čeravno je res, da melanholija vznikne vselej nepričakovano in se veže na razna občutja in stanja, tako na klasično dojeta kot negativna, kot na tista, ki jim pravimo ugodna; »ne samo v potrtosti, ampak tudi v uglašenosti; ne samo v žalosti ali dolgočasju, ampak tudi v veselju ali zamaknjenosti. Tako v letargiji kot v koncentrirani pozornosti«. Kot pravi Földény, je v melanholiji nek presežek, kajti melanholija, ki si vedno »nadeva nove obraze«, preseže vsakršno občutje, s katerim se za kratek čas druži. Melanholija je onstran znanja in občutka pravil ter tudi onstran reda in nereda. Ravno zato jo skozi celotno kulturo bivanja spremlja sum(ničavost), ki se dobro izraža tudi v delih, bolje kulturnih artefaktih pretežno evropske zgodovine, ki jo Földény smiselno in spontano prečeše, da bi jo – melanholijo seveda – našel ujeto in zajeto.
A vseeno je v dobi moteče se pozornosti (»nikjer ne morem biti prisoten, saj sem prisiljen biti v mislih vedno drugje«) melanholična drža ne samo toliko težji, ampak tudi toliko bolj nujen odmik, pobeg k tistemu ‘več’, k tistemu, k čemur melanholija v osnovi teži, a inherentno zgreši (tako kot zgrešimo samo melanholijo s poimenovanjem, ko »neha biti to, kar je«). Melanholija je neke vrste večno domotožje po nekakšnem stanju »popolnosti in reda, a tako, da ju prikazuje kot nedosegljivo oddaljena«.
Tako se zgodi, da melanholija pozicionira subjekt v sam ‘nikjer’ (»ne tu ne tam«), kar je privilegirana in hkrati nehvaležna pozicija subjekta. Je preveč in premalo obenem (»napolni ga z vedenjem, ki ga pozneje občuti kot izpraznjenost«), potencial in obenem (velika) nevarnost. Melanholik je namreč dovzeten za »bele lise«, saj tam, kjer naj bi bila gotovost, uzre manko razlage, ki zamaje navidezno trdno strukturo (simbolnega) sveta. Zato bolj kot vse velja, da je melanholija danes predvsem »upor proti splošnim družbeno-civilizacijskim pričakovanjem«. Melanholik si, kot piše Földény, ne želi umeščanja (»ne sprijazni se s trenutnim in večno hrepeni po nečem več, po nečem, kar je onstran vsega«), ne želi se ukloniti določenim parametrom delovanja, sprejeti ‘igre družbe’, ki bi mu ponujala kot naravno nekaj, česar ne more in noče sprejeti. Lahko bi rekli, da melanholik hoče biti povsod, a nikjer zares, v nekakšnem distanciranem odmiku, kjer si zagotovi mesto vpogleda, a morda tudi mesta, kjer se ga držita »upor in resignacija hkrati, nakopičena življenjska moč in sesedanje vase, navdahnjenost in ohromelost«.
László Földényi: Hvalnica melanholiji. Prevod Gabriela Gaal. Beletrina, zbirka Koda 2018, 236 str, 27 evrov.
