V torek, 5. junija, bo v Cankarjevem domu nastopil Patrick Boucheron, eden najbolj znanih francoskih zgodovinarjev. Ob tej priložnosti je pri založbi Studia Humanitatis izšlo njegovo delo Kaj zmore zgodovina. Objavljamo spremno besedo, ki je bila objavljena v knjigi, in vas ob tem vabimo, da se v torek udeležite predavanja, ki mu bo sledila debata.
Drobna knjižica, ki jo držite v rokah, je govor, ki ga je imel Patrick Boucheron kot nastopno predavanje na Collège de France, najuglednejši francoski intelektualni instituciji, kjer je leta 2016 prevzel katedro za zgodovino oblasti v zahodni Evropi med 13. in 16. stoletjem. Gre za institucijo, s katere prihaja 21 Nobelovih nagrajencev in številni graditelji našega intelektualnega sveta: Pierre Bourdieu, Lucien Febvre, Michel Foucault, Claude Lévi Strauss, Jules Michelet, Paul Veyne, Roland Barthes in mnogi drugi, ki so se na njej zvrstili v skoraj polovici tisočletja, odkar tvori francosko intelektualno jedro. Ni naključje, da je med predavatelji in raziskovalci na Collège de France veliko zgodovinarjev; tradicija zgodovinopisja kot umetnosti mišljenja, kakor ji v pričujočem delu pravi Patrick Boucheron, je najbolj skrbno negovana prav v Franciji.
Kdor spremlja sodobno zgodovinopisje, je opazil, kako malo pozornosti je namenjene umetnosti mišljenja, ki bi se po svoji prodornosti lahko kosala z drugimi humanističnimi vedami, in kako skuša svojo duhamornost skriti pod pretvezo zveličavne znanstvenosti, zaradi katere se vse bolj spreminja v reciklirane kolaže lastnih in tujih ugotovitev, ki so formulirane na način, ki le redko dopušča polemiko ali intelektualni izziv. Patrick Boucheron spodbuja k obratnemu, trdi, da mora zgodovinar znati razburiti, sicer njegovo delo ni učinkovito v smislu kritične emancipacije ter dodaja: »Tisti, ki bi vstopili v igro brez želje, da bi sami odigrali kakšno partijo, bi se nedvomno okitili s perjem resnega duha, a svoje discipline v resnici ne bi jemali resno.« S tem na nek način razvije misel enega svojih predhodnikov, Marca Blocha, ki se je za živo zgodovino zavzel z besedami: »Pazimo, da naši znanosti ne odvzamemo njene poetičnosti. /…/ Hudo bedasto bi bilo, če bi mislili, da zato, ker tako vneto trka na naša občutja, ne zmore potešiti tudi našega razuma.«
In Boucheron vztraja pri poetičnosti, prizadeva si za zgodovinopisje, ki bi bilo osvobojeno »mrtvega jezika, s katerim je vse preveč obteženo.« Najbolj znan primer tega je Historie mondiale de la France (Svetovna zgodovina Francije, 2017), monumentalno delo, ki ga je uredil in idejno vodil, na njem pa je delalo več kot 120 zgodovinark in zgodovinarjev, med katerimi so bili strokovnjaki in strokovnjakinje za različna področja, ki so predstavili zgodovino Francije in njeno vpetost v svet (ter obratno) v različnih obdobjih. Knjiga, eno najbolje prodajanih zgodovinskih del, je izšla med francoskimi predsedniškimi volitvami in sprožila pravi politični spopad, ki je vnovič pokazal, kako srdito si tisti, ki vladajo sedanjosti, želijo vladati preteklosti. Zgodovina je tudi način upora, ali kot je Boucheron dejal v svojem uvodnem predavanju: »Neutrudno in nepopustljivo se je treba postaviti po robu vsem tistim, ki od zgodovinarjev pričakujejo, da bodo potrjevali njihove gotovosti, medtem ko se bodo še naprej pridno ukvarjali z iskanjem kontinuitete.«
Zgodovina – kot nobena humanistična veda – ne more biti povsem nepolitična, torej izvzeta iz sedanjosti in okoliščin zgodovinarjev, pri čemer pa je lahko prepričljiva le, če zmorejo ljudje, ki tolmačijo preteklost, premakniti lastno stališče ali omiliti poprejšnje prepričenje; kadar in če jim to uspe, so storili, pravi Boucheron »humanistično gesto par exellence.«
Geste, s katerimi je humanizem postavljen v osrčje zanimanja, so redke, a ena od njih nedvomno ostaja institucija uvodnega predavanja na Collège de France. Za ta javno dostopna predavanja vlada izjemno zanimanje in so pravi humanistični spektakli v osrčju Pariza, ne da bi zato izgubili karkoli od svoje akademske prepričljivosti in ne da bi se podredili mogočnemu in žal vplivnemu valu antiintelektualizma in hlepenju po poljudnosti, ki se tako zlahka sprevrže v poljubnost. Predavanja so nato objavljena tudi na spletu, od leta 2013, pa vsako natisnejo. Ta simbolna gesta opominja na pomen same institucije – pa tudi na predavateljevo odgovornost – do poslušalcev in stroke, do preteklosti in prihodnosti. Kakor je mogoče razbrati iz Boucheronovega govora, do svojega predavanja čuti odgovornost. Pri tem je zanimivo, da se ne opre na tisto, kar je sicer njegovo strokovno področje, predvsem delovanje oblasti v Milanu med 13. in 16. stoletjem, marveč se loti teorije zgodovine, morda najmanj cenjenega, a hkrati najtežjega področja. Ne kiti se s svojim znanjem in ne opira se na dolgoletne raziskave, komaj odkrito arhivsko gradivo ali poznavanje detajlov, razumljivih le njemu, ampak se vpraša prvo, najpomembnejše in bržkone največkrat spregledano vprašanje: Kaj zmore zgodovina? Kakor bi v podtonu želel vprašati, ali ima vse to, kar počnemo, sploh kakšen smisel, globlji od tega, »da smo predvsem to, za kar smo se odločili pri dvajsetih letih.« Daljšemu uvodu, samemu razmisleku, sledi strnjen odgovor na zagonetno vprašanje, odgovor, ki mu ne moremo ničesar dodati ali odvzeti: »Potrebujemo zgodovino, saj potrebujemo počitek. Potrebujemo postanek, da si lahko odpočijemo vest, da nam sploh ostane možnost imeti vest – namreč ne le sedež misli, ampak zavetje praktičnega uma, ki nam spet podeli vso svobodo delovanja. Reševati preteklost, je reševati čas pred burnostjo sedanjosti: pesniki se temu posvečajo z vso natančnostjo.«
Tako Boucheron ob koncu trči v Blocha, srečata se v poeziji: ne le da ne smemo izgubiti poetičnosti jezika ampak se moramo s pesniško natančnostjo lotiti ohranjanja izgubljenega časa, prostora miru in svobode, ki nam omogoča distanco do sedanjosti. Opis angela zgodovine, ki ga Walter Benjamin prepozna v Kleejevem Angelusu Novusu, je najbolj pretresljiv v tistem delu, ko angel zaradi viharja ne more zapreti kril in ga s hrbtom žene v sedanjost, med tem ko pred njegovimi očmi narašča kup razvalin. A morda ne gre za to, da angel zaradi viharja, ki veje iz raja, ne bi mogel zložiti kril – morda jih noče. Morda je njegova najpomembnejša naloga prav ta, da nikoli ne zapre kril, saj nudijo zavetje, v katerega se lahko za nekaj bežnih trenutkov, preden tudi sama ne postane zgodovina, skrije sedanjost. Zgodovinarji v zavetju angelovih peruti skušajo zadržati tisto, za kar verjamejo, da bi iz negotove sedanjosti morali prenesti v še negotovejšo prihodnost.
Angeli zgodovine se nam prikazujejo ob različnih časih in v različnih oblikah. Eden od njih je tudi Leonard, protagonist filma Memento režiserja Cristopherja Nolana iz leta 2000. Temačni psihološki triler se začne s koncem ter se odvija proti začetku, kakor bi Nolan obrnil angela zgodovine in nam prikazoval njegov izraz, ko iz sedanjosti čedalje bolj tone v preteklost. Leonard trpi za anterogradno amnezijo, kar pomeni, da po možganski poškodbi ne more prenašati podatkov iz kratkoročnega v dolgoročni spomin. Da bi našel ženinega morilca, si vse nove podatke o njem zapisuje, nekatere si vtetovira, da pa bi se spominjal ljudi, ki jih sreča, jih fotografira in na polaroide napiše njihove lastnosti. Leonard manično zbira dokaze, saj verjame, da so oprijemljivejši od spomina. »Dejstva, ne spomini,« pravi nekje v filmu. »Spomini so le interpretacija. So nepomembni, če imaš dejstva.« Ampak – ali niso dejstva le spomini, ki smo jih pretvorili v nekaj oprijemljivega? Ko se Leonardu zgodi, da ga nekdo razočara ali razjezi, na polaroid preprosto zapiše neresnico, tisto, kar bi si v tistem hipu želel verjeti. Ko spet izgubi spomin in so materialni dokazi vse, kar mu ostaja, se njegove laži in samoprevare spreminjajo v dokaze, zaradi katerih na koncu ubije napačnega človeka. Pri tem je najbolj fascinanten prenos iz filma v resničnost, čemur se čudi tudi režiser Cristopher Nolan. Številni gledalci namreč verjamejo ali hočejo verjeti, da je Leonard ubil pravega človeka. Po režiserjevem mnenju zato, ker od začetka filma lahko gledajo polaroid umorjenega z Leonardovim pripisom: »Ne verjemi njegovim lažem.« Četudi film razkrije, zakaj in v kakšnem stanju je Leonard to napisal, se gledalci bolj zanesejo na materialni dokaz, ki ga velikokrat vidijo, kakor na pripoved, ki jim dokazuje obratno.
Leonard je eden od angelov zgodovine, saj nas opozarja, da delo zgodovinarjev ni le zbiranje dokazov, ki so se slučajno ohranili v nekem zavetju, ampak krmarjenje med nezanesljivostmi, ki jih je v najboljšem primeru mogoče interpretirati, nikakor pa jih ne moremo dokazovati. Razlika je v detajlu in Patrick Boucheron jo lepo ponazori s tem, ko poudarja, da oblast ni nekaj, kar se ima, ampak je nekaj, kar se izvaja; oblast nikoli ni končna in nikoli statična, marveč se, četudi simbolno, iz dneva v dan utrjuje, spreminja, maje, krha ali krepi, predvsem pa ne obstaja sama od sebe. In znotraj vsega tega kaosa zmore zgodovina ustvariti čudež: »Pomaga priti do pravice nikoli uresničenim prihodnostim in njihovim nikoli doseženim potencialom.«
Zgodovina lahko najde pravico. In v tem smislu lahko zgodovina tudi zdravi. Leonard, ki zaradi svoje bolezni ne more preboleti smrti žene, saj se vsi njegovi spomini končajo s trenutkom njene smrti, v filmu reče: »Kako naj se pozdravim, če ne morem čutiti časa?« Pri ozdravitvi nam lahko pomaga le zgodovina, zaradi katere je mogoče sedanjost iz dneva v dan poglabljati in jo gledati s čedalje večje distance. Če imamo srečo in se zgodovini scela posvetimo, z distance lahko začnemo gledati še sebe. In nič ne zdravi bolj od tega.
