Na čelu fundacije Rosewater, v katero je pred davkarijo varno vezano družinsko premoženje, je v danem trenutku inteligentni, izobraženi in obenem prav fino zapiti filantrop Eliot Rosewater, milijonar in sin ameriškega senatorja, ki je v drugi svetovni vojni po naključju (se pravi: misleč, da gre za naciste) z bombno eksplozijo ubil dva ameriška neoborožena prostovoljna gasilca ter še enega, tega komajda štirinajstletnega, zaklal z bajonetom. Takoj ko njegova napaka postane očitna, se uleže pred vozeči se tovornjak in se odloči, da bo umrl. Ker voznik pravočasno ustavi, se naposled zgolj zdravi na psihiatriji; živčni zlom.
Toda Eliot nikoli več ni prišel povsem k sebi, kot bi se reklo; strastno podpira prostovoljne gasilce, pijančuje in se odvrne od življenja, ki mu je bilo namenjeno; preseli se v Rosewater, kraj, kjer so ljudje zaradi mehanizacije in tehnološkega napredka izgubili svojo vlogo (in pomen), in se odloči, da bo poslej umetnik: »Rad bom imel te odvržene Američane, čeprav so nekoristni in neprivlačni. To bo moje umetniško delo.« Tam vzpostavi telefonsko linijo za pomoč vsem zavrženim, razžaljenim, revnim in trpečim ter se trudi, da bi, kolikor je mogoče, živel v skladu s svojim prepričanjem, da bi moralo biti bogastvo pravično porazdeljeno med ljudi.
Njegove ekscentrične življenjske odločitve se zazdijo dobra poslovna priložnost mlademu odvetniku, Normanu Mushariju, ki se odloči, da bo na podlagi neprištevnosti terjal Eliotovo razrešitev, fundacijo pa predal v roke oddaljenih sorodnikov, ki so v preteklosti zaradi goljufij znotraj družine ostali brez vsega, s čimer bi posledično dobesedno sesul mogočno rodbino ameriškega senatorja, sebi pa zagotovil izjemen karierni preboj.
Dogajanja, ki bi se odvijalo v ”sedanjiku” romana, je relativno malo: Normanov sklep je gonilo dogajanja in vse, kar se mora odviti, je, da je Eliot pripeljan nazaj iz mesteca Rosewater in da se dokaže, da je senatorjev sin v povsem solidnem psihičnem stanju. Idealni potek dogodkov prekine ponovni Eliotov živčni zlom, sodni proces pa dobi svoj epilog kar na psihiatriji. In to je bolj ali manj to. Pripoved se fragmentarno, preskakujoč med literarnimi osebami, časi in prostori, dejansko odvija skozi preiskovanje zgodovine, družinskih razmerij, preteklih poslovnih potez ipd. Na nek način bi lahko rekli, da je delo Bog vas blagoslovi, gospod Rosewater v veliki meri spisano kot nekakšen povzetek Normanovega brskanja, odkrivanja družinske zgodovine, ki hkrati jasno osvetljuje Eliotov lik. V tem smislu bi lahko šli celo dlje in rekli, da je bralec priča tožbi, v kateri je Eliot postavljen na zatožno klop.
Vonnegutovo stališče, da je razporeditev finančnih sredstev in ozemlja, posledično pa tudi družbene moči in pomena v Ameriki (in drugje) absolutno neetična, je povsem jasno razvidno; pripovedovalec očitno simpatizira z Eliotom, z njegovimi družbenimi nazori, filantropičnimi dejanji, altruizmom in politično držo. Prepad, ki vlada med Eliotom in njegovim očetom oziroma med filantropijo in obstoječo ekonomsko-politično situacijo, je zelo jasno naznačen, s tem pa tudi skorajda črno-bela delitev na ”dobre” in ”slabe”. Eliot je namreč sicer res psihično bolan (med drugim je alkoholik), vendar pa odgovornost za njegovo bolezen (rahlo psihoanalitično prikladno) ni njegova; leži na ramenih njegove rodbine, zlasti očeta – Eliot je torej povsem opran krivde. Senator je plitek, častihlepen, primitiven, egocentričen, nesočuten, nepošten … in kar je še tega, kar se navadno pripisuje politično-ekonomskim elitam.
Kolikor je Eliot – zlasti zaradi ironične drže, ki jo kljub simpatiji do njega zavzema pripovedovalec – kompleksen lik, tolikanj manj kompleksni so senator in njegovi odvetniki; bržkone ta zastavitev nekoliko vpliva tudi na ne povsem zadovoljivo razrešitev tistega, kar se kaže kot ključno vprašanje: »Kako imeti rad povsem nekoristne, neprivlačne ljudi?« ali pa tudi: »Zakaj imeti rad povsem nekoristne, neprivlačne ljudi?«
Kar ohranja razmerja med posamezniki (in družbenimi skupinami) v delu, je pravzaprav denar. Rosewater ni bolj ali manj (ne)koristen ali (ne)privlačen kot naključni prebivalec mesteca Rosewater: razlikujeta se le v množini denarja, ki ga premoreta. Če denar iz celotne slike izvzamemo in si zamislimo, da ne obstaja, ni med ljudmi, zastavljenimi v romanu, nobenih pomembnih razlik. Če želimo, torej, imeti radi kogarkoli, smo vselej postavljeni pred identično nalogo: če odvzamemo faktor denarja, so vsi ljudje enako nezanimivi in nekoristni; vsaj kar zadeva literarne osebe romana Bog vas blagoslovi, gospod Rosewater.
Je identiteto posameznika mogoče vzpostavljati mimo denarja ali pa v tej točki romanu preprosto ”spodrsne”? Denar se zdi nujen, ker je sredstvo vzpostavljanja, pa tudi ohranjanja (in poglabljanja) razlike (med ljudmi, socialnimi skupinami, državami, celinami …).Ta razlika je gonilna sila obstoječega sistema, matrica, na kateri ekonomski in politični sistem funkcionirata. Brez denarja se sesujeta. Hkrati je nujna tudi za to, da se izrazi ”dobro” in ”slabo”; če eno in drugo odpade, se znajdemo pred osebami, ki so tako rekoč brezoblične in vse po vrsti izgubijo svoj cilj/svoj smisel. Senator je brez denarja ”pogubljen” (in prav ta pogubitev je celo cilj Musharija – senatorja brez denarja ni), Eliot pa izgubi gonilo svojega delovanja; stremljenje po enakomernem razporejanju bogastva –, iz besedila pa ni jasno razvidno, da bi ga sama pomoč, nenehna psihična in socialna podpora drugim ljudem dejansko osrečevala, izpolnjevala ali kakorkoli podpirala. (Na tej točki opozorimo, da roman zanemarja druge družbene gradnike identitete, zaradi česar je posameznikova identiteta, kljub svoji realni družbeni determiniranosti, v Bog vas blagoslovi, gospod Rosewater preveč poenostavljena.) Kakor koli že; zdi se, da bi se v odsotnosti denarja Eliot prav enako psihično sesul. Morda zato, ker ne najde prepričljivega odgovora na vprašanje ”Kako imeti rad nekoristne in neprivlačne ljudi?”
In kakšen bi bil, dejansko, odgovor na to vprašanje, ki ne bi služil zgolj ”egocentričnemu altruizmu”? In kaj je – mimo ohlapnega in nezadovoljivo opredeljujočega ”biti človek” – sploh mogoč odgovor? Bržkone bi ga bilo treba iskati v sistemu (v tisti osnovni matrici, ki se ohranja (tudi) s pomočjo denarja), ki je v mestecu Rosewater (in v vseh mestih, okrajih, državah … Rosewater po svetu) najprej ustvaril nekreativna delovna mesta, ki so zahtevala nekoristne in neprivlačne ljudi, nato pa jim – ko so bili generacije in generacije takšni – ta delovna mesta odvzel. Kar ostaja, je – razumljivo – pustinja; v kraju in v ljudeh. Eliot torej s pravimi stališči postopa na tistem koncu, ki najbolj zadovolji egocentrični altruizem (morda tudi (samo)dokazovanje, da je vreden več od očeta), hkrati pa ne more biti drugega kot kaplja v morje. Spremembe se morajo dogajati na sistemski ravni; vsakršno deljenje hrane in oblačil, zagotavljanje začasnih delovnih mest in telefoni za pomoč so – žal – redko kaj drugega kot ”metanje vode iz potapljajočega se čolna” in, ravno tako ali še bolj, zadovoljevanje lastne frustracije, (samo)dokazovanje in zadovoljevanje kulturnih potreb.
Kar najbolj ostaja pod vprašajem, je pripovedovalčevo simpatiziranje z Eliotom; v neki meri je drža pripovedovalca vsekakor ironična, posmehljiva, celo pokroviteljska (»naš rešitelj je mentalno nestabilen alkoholik, ki ima strahovito nerazrešen odnos z očetom«), ampak hkrati nekakšna načelna simpatija vendarle ostaja. Je sploh lahko utemeljena? Si Eliot (vsi ”Elioti”) sveta to zaslužijo? Ali pa – kdo si zasluži Eliote?
Potrebujemo ”izven-sistemskega” Eliota, ki bo na ”sistem” odporen in ga bo zmožen spremeniti; ali verjamemo, da takšen Eliot obstaja? In ali je sploh kdo – morda kak Vonnegut –, ki bi se mu zdelo smiselno odgovarjati na to vprašanje? Občutek imam, da je neprimerno več tistih, ki bi raje izbrskali kako odejo s podstrešja, jo darovali v begunski center in si rekli, da so dobri ljudje. In to je to – o tem je ta roman. Še kako aktualna reč.
Kurt Vonnegut: Bog vas blagoslovi, gospod Rosewater. Prevedla Polona Glavan. Založba Sanje, 2015. 208 strani, 17,95 €.
