Meursault, Musa in Harun

Zdi se, da filozofska in estetska misel, ki jo je nobelovec Albert Camus izrazil leta 1942 v kratkem romanu Tujec in jo pet let kasneje razširil v Kugi, dobiva v sodobnem kaotičnem, licemernem, vse bolj sovražno nastrojenem in krvavem svetu globlji pomen. Ob Sartru najvidnejši tvorec francoske eksistencialistične književnosti, ki jima je skupno dejstvo, da so njuna dela tesno povezana s filozofskimi prizadevanji, razlikujeta pa se v tem, da je Sartre predvsem filozof, Camus pa literat, je filozofijo absurda najjasneje izrazil v svojih dramskih in pripovednih delih. Četudi je Nobelovo nagrado prejel po kratkem romanu Padec tri leta pred nenadno, prezgodnjo in, zgovorno, absurdno smrtjo, ne gre spregledati dejstva, da sta k njej veliko pripomogla prav Tujec in Kuga, ki po idejni, filozofski in umetniški izrazitosti močno presegata Padec in sta avtorjevi prvi literarni referenci.

Zgodba o življenju in usodi Meursaulta, mladega uslužbenca v neznatnem alžirskem mestu, je tesno povezana z njegovim življenjskim prepričanjem, ki se ga v popolnosti zave šele ob koncu romana, tik pred smrtjo ob vnovičnem, zadnjem srečanju z duhovnikom. Izhaja iz načela, ki ga je Camus izpovedal v Sizifovem mitu, esejističnem delu in teoretski podstati Tujca in ki velja za izhodišče njegove filozofske in moralne misli. Svet je absurden in razmerje med svetom in človekom je nekaj nasprotnega, absurdnega, saj človek hrepeni po absolutnem, po popolnosti vsega, kar je. Ker je neurejen in nepopoln svet z nerazumnimi pravili nasproten tej globlji človekovi naravi, njegovemu razumu in srcu, je razmerje med njim in človekom absurdno. Ker je človekova želja po absolutnem neodjenljiva in je svet apriori nerazumen in nepopoln in kot tak za človeka za zmeraj brez smisla, je absurd večen in nerazrešljiv. A človekova dolžnost je vztrajati v absurdnosti, saj le na ta način ostaja zvest samemu sebi in ohranja svoje dostojanstvo. To pomeni, da se mora dokončno odpovedati hrepenenju, iluzijam in upanju, da se za to absurdnostjo morda skriva višji smisel, saj bi to pomenilo ponižanje njegovega dostojanstva pred neizogibno in nezasluženo usodo. Tudi beg, samomor, bi pomenil stopiti v zavezništvo z iracionalnim svetom. Človekovo vztrajanje v absurdnem položaju nepristajanja na obstoječi red in nezmožnostjo ali željo spremeniti ga je v Camusovi filozofiji razumljeno kot pasiven upor ali revolta. Tista revolta, ki se v esejističnem Upornem človeku in pet let poprej v Kugi prelevi v humanistično prizadevanje, katerega cilj ni vera v izboljšanje sveta, ampak kljubovanje sovražnemu svetu, pri tem pa zlo, ki ga ni mogoče odpraviti, vsaj omejevati.

Tako pojmovana absurdnost, ki jo Camus razen s filozofskimi, razumnimi razlagami utemeljuje tudi iz neposredne življenjske izkušnje in doživljaja, zaradi česar je bolj umetnik kot filozof, in jo literarna zgodovina povezuje z izhodišči nekdanje romantične misli, je razen nikoli končanih filozofskih in literarnih razprav tudi izhodišče za literarni dialog, ki znova prevprašuje sprejete aksiome in odpira nova razmišljanja o romanu, njegovem protagonistu, umoru in umorjenem.

Tak literarni odziv oziroma kritični dialog s Tujcem je pred dobrim desetletjem izpisal alžirski novinar, pisatelj in dvakratni Goncourtov nagrajenec Kamel Daoud v romanu Primer Meursault. Roman, ki je v Alžiriji izšel leta 2013, leto kasneje pa v Franciji, je avtorju razen Goncourtove nagrade za prvenec zaradi prežetosti z duhom arabstva, (post)kolonializma in revolucionarne polpretekle zgodovine Alžirije prinesel tudi burne (islamistične) odzive. Roman, ki ga je v prevodu Katje Šaponjić leta 2016 izdala Mladinska knjiga, ni neposredna replika na Camusovo filozofijo absurda, ampak problematizira učlovečenje umorjenega nepomembnega, brezimnega Arabca v Tujcu. O tem skozi prvoosebno pripoved in nagovore bralcu pripoveduje mlajši brat umorjenega, nemara najabsurdnejšega umora v sodobni svetovni književnosti, ki ga je v popoldanski pripeki alžirskega sonca povsem nesmiselno, »naključno« zagrešil Meursault.

Medtem ko je bila identiteta umorjenega v Tujcu povsem nepomembna, dobi umorjeni ime in s tem status individuuma šele v Daoudovi repliki k romanu. K temu Haruna, ob smrti starejšega brata Muse je imel sedem let, bolj kot lastna nagovarja vest njegove matere (»Ja, danes je mama še vedno živa.«), katere obsesivno-posesivni odnos do umorjenčevega mlajšega brata, v katerega projicira v frustracije odeto bolečino ob izgubi starejšega sina, metaforično kaže tudi na kolonialno preteklost Alžirije, ki je po osvoboditvi izpod tujega jarma zapadla v obračun sama s sabo. Že Daoudov uvodni stavek predstavlja kontrapunkt pomenljivemu in nemara najbolj znanemu romanesknemu začetku v književnosti 20. stoletja, kjer je Meursaultov odziv na pravkar umrlo mamo, o čemer je bilo precej govora v sodnem procesu zoper njega, pripomogel k njegovi smrtni obsodbi. Prav to je tudi osrednji Harunov očitek Camusu, ki ga v romanu nekajkrat nagovori (»Ubijal je tvoj junak, krivdo pa občutim jaz, jaz sem obsojen na tavanje brez cilja.«) in pred bralca stopa v vsem absurdu; Meursault ni bil obsojen zaradi umora Arabca, temveč zato, ker v njegovem odzivu na materino smrt ni bilo zaznati žalovanja.

V svojem odzivu na bratovo tragično usodo je Harun polnokrvni literarni lik 21. stoletja, ki postane podobno nedovzeten za svet okrog njega in za mamo kot Meursault. Svoboda, ki naj bi po popolni neprisotnosti v Tujcu (napisanem v času francoske nadvlade Alžiriji) nastopila v Primeru Meursault (napisanem v času alžirske neodvisnosti), se kaže kot iluzija, podobno kot se navezava Primera Meursault na Tujca kaže kot navidezni dialog med dvema fiktivnima deloma. Navidezni zato, ker literatura v prvem primeru prehaja iz fikcije v »resničnost« in nazaj. Primer tega je prisotnost Meriem, ki, kadar ni fiktivna vzporednica Marie v Tujcu – k čemur bralca nagovarja Harunov poskus zbližanja z njo, ki prikliče v spomin morilčev ljubezenski odnos z Mario v Tujcu –, nastopi kot pričevalka obeh romanov, nekakšna nad-junakinja, ki jo je »zgolj« raziskovanje fenomena Camus pripeljalo k Harunu.

Daoudov literarni odziv na Camusov najznamenitejši roman ne podčrtuje odgovorov v zvezi s svojim predhodnikom, ampak s svojo večplastnostjo, izmuzljivostjo in političnostjo odpira nova vprašanja. Na ta način med drugim sporoča, da v zvezi s Camusovim prepričanjem o iracionalnosti sveta, absurdnosti človekovega obstoja v njem, (ne)svobodi in tujstvu, ki ga posameznik občuti do sveta in sebe v njem, ki še posebej v zadnjih letih v svetu z vsemi iracionalnimi vojnami, nesmiselnimi smrtmi in človekovimi vse bolj oprijemljivimi in grozo vzbujajočimi občutki nesvobode, še ni bila napisana zadnja beseda.