Ura se je približevala enajsti dopoldne in ulice Hackneyja, mestne četrti vzhodnega Londona, so bile še nenavadno prazne. Le nekaj ur prej, v noči s petka na soboto, so prekipevale od življenja; po njih se je razlegal smeh, pomešan z nazdravljanjem, in zdelo se je, da če kje, je sreča doma na ulicah Hackneyja v petek ponoči.
Sedla sem v kavarno, naročila fair trade kavo in opazovala pisan mimohod ljudi; žensk v dolgih oblekah živahnih barv s košarami zelenjave, deklet s kitkami ali turbani, moških, ki so postavali pred bližnjo trgovino in se pogovarjali. Bili so drugačni ljudje kot prejšnjo noč; kako zlahka se svet spremeni le nekaj ur pozneje in nekaj ulic stran, sem razmišljala.
Nato je k meni pristopil moški, deloval je pijan ali nor ali oboje, in začel govoriti vame. Obrnila sem se v nasprotno smer in ga ignorirala, ponavadi je nekajminutna vztrajnost dovolj, da človeka odbije. A ta se ni dal, ko je videl, da ne dobiva moje pozornosti, je prisedel za mojo mizo in bevskal; govoril je čedalje glasneje, zato mi ni preostalo drugega, kot da ga prosim, naj me pusti pri miru. »Rada bi v miru spila kavo,« sem rekla, »prosim.«
Prišleka je to razburilo, začel je govoriti še glasneje in iz lokala je prišel natakar, ki ga je prosil, naj me pusti pri miru, saj vendar vidi, da mi ni do njegove družbe. Moški se je zazrl vame in zavpil: »Reci, da nočeš sedeti za isto mizo z mano, reci, da nočeš, da sem na tej ulici, samo reci, pa bom šel stran!«
»To ni res,« sem rekla in liberalno pravičništvo je zavrelo v meni, »vseeno mi je, kje si, dokler me pustiš, da v miru, sama, spijem svojo kavo. Prosim te samo, da spoštuješ moj osebni prostor.«
Moj resni ton ga očitno ni prepričal, obrnil se je k natakarju in mu naročil, naj mu prinese kavo. Natakar je njegovo naročilo odbil in ponovil, da ga prosi, naj neha nadlegovati goste. To ga je še bolj podžgalo, spet je začel kričati, jaz pa sem se zavedla, da te bitke ne morem dobiti, zato sem vzela svojo kavo in se premaknila v notranjost lokala, stran s prvega poletnega sonca; za veliko stekleno izložbo, skozi katero sem z varnejše razdalje še naprej lahko opazovala pisano ulico. Medtem je prišlek na mizo metal kovance in govoril, da lahko plača jebeno kavo in da ima pravico do jebene kave in naj mu jo natakar vendar prinese. Nato se je odločil, da se bo tudi on premaknil za mano v lokal in natakar in njegov kolega iz sosednje kavarne, ki je na tej točki že solidarno priskočil na pomoč, sta stala na vratih, da bi mu preprečila vstop.
»Vi ste Hitler,« je kričal moški in otresal z glavo, da so dolgi dredi plapolali na vse strani. »Hitler, Hitler, Hitler! Več kot dvajset let živim v Hackneyju in zdaj ne morem tu spiti kave? Ne smem v kavarno? Ne smem hodit po ulici!? Hitler!«
Takrat mi je postalo jasno, da je moški prav lahko bil pijan ali nor, kakor sem mislila na začetku, a kar je še pomembneje, bil je jezen. Morda je bil pijan ali nor prav od jeze; le kdo ne bi bil, če bi živel v predelu mesta, kjer so se cene nepremičnin in življenja dvignile bolj kot kjerkoli drugje v Britaniji; stanovanja, ki so konec osemdesetih let stala približno dvajset tisoč funtov, danes prodajajo za več kot pol milijona. Najemnine se nenehno višajo in staroselci, tisti, ki so tu živeli, ko nihče drug ni hotel, so potisnjeni čedalje bolj na rob. Poleg tega se nikjer v Britaniji premoženje prebivalcev v zadnjih dveh desetletjih ni povišalo toliko kot prav v Hackneyju; ob tem pa na račun kreativnih industrij in vsega, kar pride zraven, izginjajo tradicionalne službe za delavski razred in umetniki, ki so ta predel Londona na začetku novega tisočletja sploh naredili zanimivega, so danes prisiljeni zapuščati svoje ateljeje, da bodo v tem predelu mesta lahko začeli postavljati prve hotele. V predelu mesta, ki je postalo najbolj hip v Londonu, v predelu, kamor hodim jaz in še trume meni podobnih, ki nočemo biti butasti turisti v Sohu ali Bloomsburyju, ki preziramo London Eye in Oxford Street in Buckhingamsko palačo, ampak hočemo živeti kot lokalci, avtentično, s svojo fair trade kavo in neodvisnimi knjigarnami in brunchi in nazdravljanji s prijatelji na London Fields. Mi, ki gentrificiramo in potem pišemo pravičniške članke o gentrifikaciji.
Ko so domačina odgnali, je k meni pristopil natakar in se mi opravičil za nadlegovanje, nato pa z nasmeškom dodal: »Welcome to Hackney.« Pojasnil mi je, da se kaj takega zgodi skoraj vsak dan; včasih staroselci zasedejo vse mize pred lokalom in se po več ur ne premaknejo in odganjajo goste. Bolj kot se mi je natakar opravičeval, bolj neprijetno mi je postajalo; na vsem lepem mi je bilo jasno, da je med menoj in idilično pisano ulico steklo, da četudi sem sama morda naivno mislila, da smo vsi na isti ulici, nismo, med nami so stene, so svetovi. V enem od člankov sem pozneje brala, kako je avtorica kot deklica na poti v šolo rada vtikala prstke v luknje, ki so jih v izložbe noč prej naredili metki; Hackney je bil tedaj namreč eden od najbolj kriminalnih predelov Londona. Danes, ko hodi po istih ulicah, namesto prerešetanih izložb opazuje kavarne, galerije in bio trgovine. Nasilje je izginilo, bi lahko rekli, to je vendar dobro. A nasilje le redko zares izgine: lahko se ga odrine in lahko spremeni obliko, a ostaja. Predvsem pa se ne smemo zgražati nad tem, da me je moški agresivno napadel na ulici, če hkrati ne pripoznamo tudi strukturnega nasilja, ki ga jaz in meni podobni izvajajo nad njim. Moje prvotno ogorčenje nad njegovim posegom v moj osebni prostor je zbledelo v trenutku, ko sem se zavedla, da je osebni prostor privilegij; njemu denimo dan za dnem krčimo življenjski prostor; ne da bi nam bilo treba enkrat samkrat privzdigniti glas. Sistemsko nasilje se dogaja v tišini.
Ko sem pozneje hodila po Hackneyju, sem začela opažati tisto, kar je moj prijatelj, akademik, ki si z akademsko plačo ne more več privoščiti živeti v tem mestu, noč prej, ko sem bila sama še zaslepljena od čarov velemesta, imenoval »vrnitev dickenskovskega Londona«; ljudi, ki jih je družba pustila na cedilu, pohabljene in bolne, brez zob in predebele; z razpadajočimi telesi in življenji brez prihodnosti. V devetnajstem stoletju bi bili ludisti, razbijali bi stroje, da bi svojo bedno sedanjost obvarovali pred še bednejšo prihodnostjo. Danes v nič manj brezsmiselnem in tragičnem obupu skušajo odganjati prišleke. Svet se ni bistveno spremenil, razlika je le v tem, da je devetnajsto stoletje še preneslo vero v revolucijo, dve stoletji pozneje pa delček njenega naboja lahko prepoznamo le v brexitovski jezi, jezi, ki jo najteže razumemo tisti, ki se nikoli nismo znašli na napačni strani izložbenega okna.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
