Miha Kovač, profesor založniških študij ter nekdanji dolgoletni urednik in založnik, je v svoji novi knjigi Berem, da se poberem zbral 10 razlogov, zakaj v digitalnih časih ne beremo, in za kontrapunkt nabral 10 razlogov, zakaj bi se še vedno morali posluževati branja knjig. Prek vprašanja, ali ima branje sploh še smisel, knjiga razlaga, na katere načine vse globoko branje daljših besedil vpliva na naše dojemanje tako sveta kot tudi nas samih. Med najinim srečanjem, ki je zaradi omejitev zbiranja potekalo prek Zooma, sva spregovorila o pomembnih ugotovitvah, ki so jih prinesle raziskave o branju, o vplivu koronakrize na bralne navade in založništvo ter o prihajajočem 36. e-slovenskem knjižnem sejmu, ki bo pod sloganom »Narazen … a vendar skupaj« potekal od 23. do 29. novembra 2020.
Knjiga je napisana v poljudnem prvoosebnem nagovoru. Zapisali ste, da vam je bilo tovrstno pisanje težje, kot če bi uporabili strokovni jezik. Zakaj je bilo temu tako in za koga si najbolj želite, da bi knjigo vzel v roke?
Knjigo sem začel pisati, ker mi je postalo jasno, da je vprašanje, ali je branje knjig sploh še smiselno, postalo legitimno, saj sem ga dobival vedno pogosteje in z različnih koncev. Odkrito povedano, sem se to začel spraševati tudi sam. Zakaj sploh še berem knjige, ko pa imam toliko drugih zvočnih, slikovnih in besedilnih vsebin, ki so dostopne na enostaven in velikokrat brezplačen način s pomočjo pametnega telefona? V zadnjih petih letih sem sodeloval pri mednarodni mreži Eread Cost, ki se je ukvarjala z raziskovanjem razlik med branjem s papirja in zaslona na znanstveni ravni. Vprašanje, ki se je tam zastavljalo, je bilo: kaj nam s kognitivnega vidika prinaša branje daljših besedil, ki jim v pogovornem jeziku pravimo knjige? Zdelo se mi je, da moram vsa ta spoznanja, do katerih so se dokopali znanstveniki, prevesti v razumljiv jezik za vse tiste, ki se z branjem ukvarjajo poklicno, pa seveda tudi za vse tiste, ki so sami bralci in se sprašujejo o smiselnosti svojega početja. Tako je nastala ta knjiga, v kateri sem poskušal v pogovornem jeziku odgovoriti na to, zakaj je branje sploh še pomembno.
Razvil se je nov način branja, ki se mu reče preletavanje. Ta postane problematičen šele, če izpodrine globoko branje, ki nas uči analitičnega mišljenja. Za vas sta oba načina ključna za uspešno preživetje v digitalni civilizaciji, vendar sami niste najbolj optimistični glede tega, da se bosta oba tudi ohranila.
Verjamem, da je globoko branje eden od predpogojev za preživetje človeške civilizacije, saj z njegovo pomočjo širimo besedni zaklad in se naučimo, da lahko besede v različnih kontekstih spreminjajo pomen. Branje je zato nekakšen trening za mišljenje, saj ljudje svojih misli ne moremo izražati drugače kot z besedami. Če sem denimo omejen na znanje sedemsto besed, ubesedujem svoje misli na bistveno bolj omejen način, kot če obvladam sedem tisoč besed. Spletne vsebine, predvsem pa družbeni mediji, so narejeni tako, da je v njih relativno malo besed, hkrati pa nas silijo v hitro menjavanje vsebin brez osredotočanja, zato njihova raba nima enakega učinka kot branje knjig. Posledično splet zgolj ojača tisto, kar že imamo v glavi. In če v glavi nimamo nič, je splet ojačevalec naše neumnosti, če pa imamo v glavi veliko, je splet lahko ojačevalec naše pameti. Verjamem, da bodo dolgoročno uspešne tiste družbe, pri katerih bo bistveno več ljudi, ki se bodo mišljenja naučili skozi branje knjig, splet pa bodo uporabljati za to, da še bolje mislijo, to je za dostop, iskanje, pa tudi filtriranje neizmernega morja informacij, ki ga imamo na voljo v zaslonskem okolju. To morje informacij je lahko neskončno koristno, če ga znamo uporabljati, če ne znamo misliti, pa lahko hitro postane prekletstvo, ki nas ujame v začarani krog lažnih novic, predsodkov in fundamentalističnih ideologij. Na tej točki se potem začne družbena, tehnološka, kulturna in civilizacijska regresija, v Evropi in ZDA pa že nekaj časa plešemo po njenem robu. A če sem kratkoročno nekoliko črnogled, sem na dolgi rok optimist: verjamem, da bo človeška civilizacija rasla in se razvijala naprej, ta razvoj pa bo temeljil na mišljenju, »natreniranem« skozi branje daljših, knjižnih vsebin.
Statistike kažejo, da so v povprečju narodi, ki berejo, srečnejši od tistih, katerih domače knjižnice so bolj skromne narave. Bi to bolj pripisali temu, da branje spodbuja empatijo in razumevanje svojih čustev, ali kritičnemu zavedanju o zunanjem svetu? Namreč velja tudi rek »Ignorance is bliss«.
Tu je treba jasno povedati eno stvar: med velikostjo domačih knjižnic, razvitostjo bralnih navad in stopnjo sreče v družbi obstaja relativno visoka stopnja korelacije. Ne obstoji pa kavzalna povezava med njimi, oziroma je vsaj še nismo dokazali. Ni pa dvoma, da je branje leposlovja trening empatije, kjer se vživljam v literarne junake, vstopam in gledam na svet skozi oči ljudi, ki so morda drugačnega spola, vere in rase kot jaz. Ta sposobnost vživljanja v druge je pomembna v naših osebnih življenjih, saj skozi empatijo lažje najdemo skupni jezik z drugimi. Pomembna je v tudi politiki, saj brez empatije nismo zmožni kompromisov in sklepanj dogovorov z drugače mislečimi, posledično pa se čez noč lahko znajdemo v družbi, ki je radikalno, nepremostljivo razdeljena na različne pole in zato disfunkcionalna. Brez empatije seveda tudi ne moremo voditi ljudi v različnih organizacijah, tako javnih kot zasebnih. S tega zornega kota ne čudi, da je veliko uspešnih ameriških in angleških direktorjev vsaj na prvi stopnji študiralo humanistiko ali družboslovje in da so mnogi redni bralci. Skratka, čeprav za to zaenkrat nimamo trdnih in neizpodbitnih dokazov, po mojem korelacija med branjem, stopnjo zadovoljstva in stopnjo inovativnosti v družbi ni naključna. To potrjujejo tudi statistike in raziskave, ki kažejo, da število bralcev v določeni družbi oziroma državi hodi z roko v roki z njeno inovativnostjo in sposobnostjo reševati družbene in politične probleme.
Knjige so najbolj stanovitna stvar v vašem življenju, saj so vas spremljale ob menjavah poklicev, ločitvah in selitvah. Današnji čas zagotovo kliče po večji stabilnosti v naših življenjih. Bi rekli, da so knjige tukaj nekaj, česar se lahko oprimemo?
Verjamem, da nam sposobnost branja in vse, kar z njim dobimo, omogoča, da lahko bolje razumemo samega sebe. S sposobnostjo izražanja, s širokim besednim zakladom in empatijo lahko razmišljamo tudi o tako kompleksnih stvareh, kot smo mi sami, in o tem, kako se oblikujemo skozi odnose s soljudmi. Če se želim pobrati iz težkih situacij v življenju, se bom zagotovo lažje pobral, če se bom bolj razumel in s tem obvladoval, saj bom s tem manj žrtev svojih temnih nezavednih sil, ki se v ljudeh sprožijo takrat, kadar se zgodijo družbene katastrofe, kot je denimo korona. Mislim tudi, da je branje nekaj, kar nam omogoča, da se lažje osredotočamo in umirjamo. To je postalo še toliko bolj očitno v zaslonskih časih, saj nas zaslonski mediji socializirajo v hektičnost in površnost.
Kot zapišete v knjigi, je pred nekaj leti na neki konferenci na vprašanje, kdo ne uporablja Kindla, roko dvignilo mlado dekle, ki se raje drži papirnatih knjig, saj je po celem dnevu utrujena od konstantnega buljenja v računalnik. Mislite, da je lahko to tudi razlog, zakaj bodo tiskane knjige preživele – ker bomo vedno potrebovali odmor od računalnika, za katerim smo že tako ves dan?
Moja izkušnja in izkušnja mnogih drugih je, da ko sem za računalnikom in imam pri roki pametni telefon, se mi ves čas nekaj dogaja, ves čas prejemam dražljaje v obliki sporočil. Ko se umaknem v tiskano knjigo, se od vsega tega odmaknem, kar mi omogoča, da se osredotočim na zgolj eno vsebino, to pa je predpogoj, da tisto, kar berem, bolj globoko razumem. Koronakriza nas usmerja v digitalne vsebine, saj so tiskane knjige težje dostopne. Menim, da bi se ravno v tem času, ko na nas ves zunanji svet pritiska z dodatnimi zaslonskimi vsebinami, morali umakniti tudi v knjižne vsebine, zato se mi zdi narobe, da so knjižnice in knjigarne zaprte. Še eno stvar je pri tem treba povedati: kadar beremo daljša besedila, si jih bolje zapomnimo, če jih beremo na papirju kot na zaslonih, vendar pa ta razlika postane precej manjša, če uporabljamo bralnik. Specializirana bralna naprava ima to prednost, da je namenjena samo branju, in če me zagrabi, da bi vmes malce brskal po spletu, tega ne morem narediti, zato je bralnik bolj podoben knjigi. Skratka, bralniki so v kriznih časih optimalen nadomestek tiskane knjige.
Je morda sedaj, ko se ljudje ne morejo družiti, kaj več zanimanja za samo branje? V času koronakrize je Biblios zabeležil veliko izposoj knjig mesečno, oktobra pa se je v primerjavi s septembrom izposoja dvignila za 31 odstotkov. Menite, da gre za trenutni trend in da se bo večina ponovno vrnila k tiskanim izdajam?
Bolj kot zame je to vprašanje za kako ostarelo romsko gospo, ki zna globoko pogledati v kavno usedlino. Prodaja tiskanih knjig skoraj povsod po Evropi narašča že tam nekje od lanskega leta, koronakriza pa je v ta trend zasekala na precej različne načine. Iz »koronskega« poročila Združenja evropskih založnikov je denimo mogoče razbrati, da v nekaterih založniških industrijah v prvi polovici leta 2020 – za nas presenetljivo – ni bilo upada prihodkov. Razloga sta dva: prvi je ta, da so ob določenih omejitvah knjigarne ostale odprte, drugi pa se skriva v izjemno visoki stopnji digitalizacije. Na Švedskem se npr. petdeset odstotkov leposlovja konzumira v digitalnem formatu, od tega je devetdeset odstotkov zvočnega poslušanja. Na razvitih knjižnih trgih so se namreč v zadnjih letih razširile aplikacije, ki omogočajo tako poslušanje kot branje istega knjižnega besedila. Poslovni model, ki žene naprej te aplikacije, temelji na mesečni naročnini, ki založnikom prinaša povsem solidne prihodke. Po mojih podatkih se je v času korone v takih aplikacijah nekoliko povečalo branje na račun poslušanja, predvsem zato, ker so ljudje prej zvočne knjige poslušali med vožnjo v službo ali med hojo po mestu, zdaj pa so bili zaradi lockdowna precej več doma in so zato več brali. Sam sicer menim, da so tisti, ki so brali že prej, še več brali v času korone, tisti, ki niso brali, pa niso postali bralci, ampak so počeli druge stvari. Zdi se mi, da je koronakriza bolj ojačala naše dosedanje navade, kot da bi jih bistveno spremenila, ampak to je samo moja hipoteza.
Samo še nekaj dni nas loči od 36. slovenskega knjižnega sejma, ki pa se tokrat imenuje e-slovenski knjižni sejem. Mi lahko poveste, kako je zastavljena ta digitalna izkušnja?
Moj odkrit odgovor je, da nimam pojma. Prvič namreč delamo knjižni sejem v taki obliki v večjem obsegu. Ena od napak, ki smo jih storili v upravnem odboru, je, da smo predolgo upali, da se bo sejem dalo izvesti v živo in smo posledično preveč odlašali z digitalno pripravo sejma. Za zdaj lahko rečem, da bo sejem vsem založbam omogočil predstavitev svojih knjig na spletni platformi, tam pa bo tudi omogočen dostop do njihovih knjigarn. Organizirali bomo nekaj dogodkov, čeprav manj kot včasih. Če je bilo prej od pet do šest dogodkov na uro, jih bo sedaj od sedem do devet na dan. Nekaj podobnega so s svojim knjižnim sejmom naredili na Hrvaškem in kot mi pripovedujejo hrvaški založniški znanci, so bili rezultati presenetljivo dobri. Sicer pa se mi pri ocenjevanju letošnjega sejma zdita pomembni dve zlati menedžerski pravili. Prvo pravi, da se v vsaki nevarnosti skriva tudi priložnost, drugo pa, da je dovoljeno delati napake, prepovedano pa jih je ponavljati. Iz tega zornega kota si želim, da bi se iz letošnjih napak – ki zagotovo bodo, saj digitalni sejem delamo prvič – marsikaj naučili in jih naslednje leto ne bomo ponavljali. Ne zato, ker bi se bal, da bo drugo leto sejem spet le v digitalnem okolju, ampak predvsem zaradi tega, ker bo digitalna sejemska izkušnja pomenila priložnost za nov razvoj. Doslej je bil knjižni sejem večinoma ljubljanski dogodek, saj ga je obiskalo razmeroma malo ljudi iz drugih delov države. Če nam ga bo uspelo nadgraditi z ustrezno spletno platformo, bomo lahko velik del sejemskega dogajanja naslednje leto preko spleta prenesli po vsej Sloveniji oziroma po vsem svetu, tja, kjer so pač slovenski bralci. Vse skupaj zato vidim kot veliko priložnost, da sejem predelamo in ga naredimo še bolj atraktivnega, čeprav je bil že do sedaj dober.
