AirBeletrina - Milan Dekleva, častni gost Dnevov poezije in vina 2015: Hrošček v tišini in pesem, ki nič noče
Refleksija 26. 8. 2015

Milan Dekleva, častni gost Dnevov poezije in vina 2015: Hrošček v tišini in pesem, ki nič noče

Milan Dekleva, rojen leta 1946, je pesnik, dramatik, pisatelj, esejist in prevajalec, ki deluje tudi na področju otroške literature. Prejel je skoraj vse slovenske nagrade za literaturo, od Jenkove do Rožančeve pa do Veronikine nagrade in kresnika, leta 2006 pa je bil za življenjsko delo nagrajen s Prešernovo nagrado. Na letošnjih Dnevih poezije in vina na Ptuju bo ob izidu knjige Darwin gre v jedilnico častni gost. Dvojezična zbirka obsega sedem Deklevovih pesniških zbirk, izdanih v tem stoletju (Sosledja, 2001; Glej medenico cvetne čaše, kako se razpira, 2001; V živi zob, 2003; Audrey Hepburn, slišiš metlo budističnega učenca, 2008; Sto žalostnih in še ena malo manj vesela, 2010; Izganjalci smisla, 2012; Kraljestvo znakov, 2013)  ter šest novih pesmi, predstavljenih pod naslovom Nova poezija.

Darwin gre v jedilnico / Darwin going dining
Milan Dekleva
Leto izdaje:
2015

Prevajalec:
Andrej Pleterski

19,00 €

Vprašanje Deklevove poezije je vsakič znova vprašanje jezika, kar je kot avtor nasledil od generacije slovenskih modernistov šestdesetih let dvajsetega stoletja. Če se Niko Grafenauer v Stiski jezika (1965) z nezadostnostjo izgovorjenega sooča preko tišine in molka, Tomaž Šalamun pa v Pokru (1966) s hiperprodukcijo povedanega, je Dekleva svoj odgovor našel v prvi slovenski zbirki haikujev Mushi, mushi (1971).

V času estetske revolucije, svojevrstnega duhovnega preporoda, ki je nasledil proteste leta ’69, so besede izgubile svojo konkretnost ter zašle v prazen prostor, zato avtor, poet, postane iskalec njenega prostora, zapolnjevalec neizmerne izpraznjenosti. Prostor izkušanja začne polniti praznina, prav tista praznina, ki je vedno v dialogu s tišino.

Tu se začne oblikovati Deklevov človek, ki se zaveda, da na Zemlji »nismo doma, le gostujemo«. Raziskuje čas konca velikih zgodb, obdobje svetovnega razsrediščenja, izgube človeku lastnega središča, ki paradoksno vodi v vrhunec individualizacije. Kot Dekleva rad poudari, se človek danes izgublja med občutkoma lastne premoči in večvrednosti, ki jima nasprotuje stalnost tesnobe, strahu, izgube volje. Človeško bitje, ki hoče verjeti v preddoločenost, pa hkrati ostati samovoljno in samozavestno, je modus vivendi, ki nas spravlja v obup. In Dekleva se temu upre zgolj z jezikom; paradoks človeka postane paradoks izgovarjanja neizrekljivega.

Njegovo pesništvo zaobjameta vprašanji časa in človeka v njem. S prevpraševanjem Borgesove metafikcije in Hawkinsove fizikalne teorije išče večnost in kot odgovor na čas, ter hkrati pesem, postavlja niz trenutkov. Pesnik, ki mu pripisujejo vrhunec refleksivnega v slovenski poeziji, vzame jezik in pesniško govorico kot medij med nespremenljivim preteklim in neizrekljivim prihodnjim, ki mu omogoča vztrajanje v tu in zdaj.

Deklevovih »jazov« je nešteto, tako empiričnih jazov kot lirskih subjektov.  V prostoru izpraznjenosti in glasne tišine ni trdnega, stalnega jaza, vendar so govorci prvoosebni, drugoosebni, množinski in edninski, govorijo stvari in govorijo ljudje, govori se o ljudeh, ki jih ni mogoče pozabiti, od Heraklita Mračnega, Anaksimandra, mojstra Lao Zija do Keplerja, Sylvie Plath in Virginie Woolf. Človek, ki išče in razkriva svoje bitje, svoje bistvo, se oblikuje skozi jezik in njegovo (ne)zadostnost.

Namesto spremne besede nas ob zaključku zbirke Darwin gre v jedilnico pospremi avtorjev esej o vprašanju poezije, o »veščini vezane besede«, ki si ga ponovno zastavlja kar avtor sam. Jezik bo zanj vedno ostajal iskanje besed, beseda pa portal logosa, logosa kot govorice, po kateri hlepi vsak pisec in bralec. »Govorica je čuteča zavest sveta,« piše Dekleva in ta le v poeziji izpolni svoj namen ter pridobi svoj pomen. In kako danes oživeti vsakdanjo eksistenco, da poezija preživi? Preko časa, pravi Dekleva. »Pesem je vedno eksistencialni odziv na svet in hkrati priziv, invokacija sveta, ki eksistenco omogoča. Jo privede v čas. Ji da čas, da mine.«

Čas, ki ponovno išče trdna tla, se skuša uveljaviti tudi v še neobjavljenih šestih pesmih Nove poezije. Čas skuša privesti v jezik in ga oživeti. »Je torej v smrti živ spomin življenja?« beremo v prvi pesmi in odgovor nanjo je v tišini podan skozi pesem Spomladi, v leski, brezpogojno pojoč!, posvečeni Tomažu Šalamunu. »V tebi je čas odtekal od popolnosti / k pohabljenosti / s sebe si, plast za plastjo, rezal kožo smisla / in modernizma, / naslanjal si se na tišino omame / in klical nič. Naj bo raje nič, naj bo raje nič / kot ubožna svoboda kupovanj, menjav in prodajanj.«
Šalamun je za Deklevo tisti, ki se je dobro znašel v tišini vsega presežnega, ki je s pesmijo, tudi ko je njegov čas minil, iz niza trenutkov ustvaril v večnost.

Skozi te trenutke, neulovljive enote, se v Novi poeziji giblje hrošček, ki se zagrize v pesem in opazuje čas, ki mineva v poeziji. »Kdo je v tej pesmi pozabil na hroščka?«, se vpraša avtor podobno, kot se v pesmi Banalnost zla vpraša, kje je začetek nezadostnosti. Če je danes težje opazovati in biti nemočen kot v nemoči biti udeležen, je Deklevov hrošček tisti, ki je najbolj na udaru, tisti, ki vidi mamo z zlomljeno dušo in nerojene otroke in tisti »nekdo, ki je nekoč izkusil svobodo, se iz nje zakotali kot pijan hrošč«, je človek. Je hrošček večji od časa? Je Deklevov hrošček čas sam? Morda pa ostaja »obetavno bitje«, kot ga imenuje avtor, zgolj zato, ker ne prevprašuje časa v sebi, sebe v času.

Zato pa namesto tega to stori pesnik in v Lirskem subjektu združi vse, kar ga bremeni od začetka ustvarjanja: govorica, pesem, čas in jaz. »Pesem je, nihče je ne izreka. / Sedanjost je vedno preskočena / kolebnica, / na tej samomorilski točki / lahko govorec iz vljudnosti preide / v prvo osebo množine.« Tu in zdaj sta trenutka, ki ju ni mogoče zaobjeti. Ki ju, če se zdi še tako protislovno, ne želimo ujeti. Naš govorec, naša govorica, išče zmerom nove poti, točke, s katerimi postaja nekdo drug. In pesem naj ostane neizgovorjena. »Pesem nič noče, zato doseže vse,« zaključuje Dekleva. In jasno je, da bi pesem, ki bi hotela vse, povedala nič. Zatorej pesnik in bralec v tišini zgolj zapreta knjigo.

 

Pogovor z Milanom Deklevo, ki ga bo vodil Andrej Pleterski, bo danes, 26. 8., ob 18.00 v knjižnici Ivana Potrča Ptuj. Veliko branje na Vrazovem trgu bo imel v četrtek, 28.8. ob 20.30. V petek, 28. 8., pa bo ob 17.00 sodeloval pri Hudi pokušnji z vinarjem Primožem Štajerjem ter moderatorjema Stašo Cafuta Trček in Jožetom Rozmanom. Ob tem tudi degusracija gruzijskih vin. Več pa v programu: tu.