V središču najnovejše knjige Svetlane Slapšak (1948), antropologinje, strokovnjakinje za antične študije, kulturno zgodovino, Balkan itd., znane angažirane intelektualke in pronicljive opazovalke družbenega, političnega, kulturnega dogajanja pri nas in po svetu, tiči nekoliko nenavadna tema. Je mogoče s pomočjo zelja (Brassica oleracea), starodavne evropske rastline, ki naj bi jo na začetku prvega tisočletja pred našim štetjem pridelovali že po vsem Sredozemlju, razlagati svet, razkrinkavati stereotipe, raziskovati imaginarije in raznolike kultne, ritualne, zgodovinske in kulturne prakse? Kakšne naracije, pomene, podobe je mogoče pripisati zelju, kako se je njegova simbolizacija spreminjala skozi čas in zakaj naj bi bilo pomembno o njem razmišljati? To je le nekaj izhodišč, ki se jih želi Slapšakova dotakniti v svojem kratkem, strnjenem, elokventnem, lucidnem besedilu, ki ga odpre z zanimivo osebno izkušnjo. Tekst posveti spominu na svojega profesorja na beograjski Filozofski fakulteti, Milana Budimirja, sicer enega najbolj znanih in cenjenih srbskih klasičnih filologov ter erudita z izjemno zanimivo življenjsko zgodbo, ki so jo zaznamovala razburljiva študentska leta na Dunaju, prva svetovna vojna in podobno. Slapšakova piše, kako je med študijem tedaj že upokojenega profesorja Budimirja obiskovala na njegovem domu in mu kot nekakšna zasebna asistentka pomagala pri branju, saj je bil slep že od svojega petindvajsetega leta. Delo z Budimirjem je zanjo pomenilo brezmejno razpravljanje, soočanje mnenj in oblikovanje argumentov. Ton njunim pogovorom je med drugim dajalo prav zelje, ki je bilo tudi osnova Budimirjeve prehrane, in je postalo nekakšno središče razmišljanja o strukturalizmu, teoretski in metodološki omejenosti filologije ter, kot dodaja avtorica, o potrebi po nenehnem urjenju v etimološki argumentaciji. Nekje vmes je padla profesorjeva pripomba Slapšakovi, da je zelje ena od stvari, s katero bi se veljalo v prihodnosti ukvarjati, knjiga, ki jo imamo pred sabo pa je, poenostavljeno povedano, končni rezultat te opazke.
»Evropska rastlina« in antična kultura
Slapšakova svojo raziskavo odpre s poskusom (približne) zgodovinske umestitve gojenja oziroma uporabe zelja, ki ga jasno identificira kot »evropsko rastlino«, saj naj bi se zelje zares razvilo prav na območju celinske Evrope, njegova razširitev po kontinentu pa je bila posledica različnih kompleksnih naravnih in kulturnih silnic. Neizpodbitnih dokazov, da je bilo zelje del prazgodovinskih prehranskih sistemov, sicer ni, po drugi strani pa so ga odkrili že v poljedelstvu starega Egipta. Obenem ni v ospredju zgolj kulinarični vidik uporabe zelja (v antični kulinariki na primer najdemo velik razpon med pozitivnimi in negativnimi ocenami zelja kot hrane), temveč gre za mnoštvo raznolikih terminoloških, etimoloških, semantičnih, tudi metaforičnih dimenzij zelja, ki so vselej obsegale zelo široka polja pomenov. V rimskih virih je bilo denimo zelje za možatega Rimljana viteškega razreda (eques) prehranska osnova, istočasno pa je omenjena hrana nastopala tudi kot stvar, ki ustvarja in krepi identiteto rimskega moškega. Zato je bilo zelje v rimski družbi nadvse spoštovano ter kot tako postalo tudi del rimske morale. Kot piše Slapšakova, je zelje v rimski kulinariki ohranilo status zdravilne hrane ter zraven sestavine, ki je predmet rafiniranega kuhanja. Status zelja v grški kulturi in kultih pa je bil bolj kompleksen in tesno povezan s samo seksualnostjo – v antični Grčiji naj bi med drugim veljalo, da zmanjšuje moško potenco. A povezava s spolnostjo seveda ni edina, ki je na voljo; ko na primer Aristofan usta nekega pesnika primerja z zeljem, to pomeni, da je njegova poezija suha, cenena, slaba. V antiki je imelo zelje torej simbolne razsežnosti (prisotne bolj v besedilih kot v vizualni kulturi) predvsem v kontekstu spolnosti in prehrane, kjer so se ritualne pripovedi prekrivale z naracijami, ki so se pojavile v novi, urbani kulturi. Slapšakova piše, da zelje na tej točki obstaja kot križišče pomenov, ki povezujejo prehrano, kulinariko kot znak pripadnosti določenemu družbenemu razredu, medicino, seksualnost oziroma spol ter politiko in etiko. Slednje velja predvsem za rimsko družbo, kjer je mogoča interpretacija, ki pravi, da je rastlinska prehrana, kot že rečeno, pomemben del identitete in diete zadržanega, a možatega rimskega filozofa, misleca, ki se ne prepušča strastem.
Zelje: ne simbol, temveč pomenski prenosnik
Zgodovina kompleksnih, fluidnih kodifikacij, interpretacij, pripovedi o zelju v antropološki analizi razkriva, kot ugotavlja avtorica, raznolike ideološke scenarije, povezane z različnimi kultnimi praksami, odkriva prenose cenzure na karnevalsko področje, zaznava fantazme povezovanja hrane in spolne ter etnične identitete, povezuje množico evropskih, severnoameriških identitetnih politik ter s pomočjo drugih znanstvenih disciplin prikazuje zelje kot izjemno zdravo in zdravilno hrano. Po drugi strani pa zelje, kot že rečeno, nikoli ne more biti zgolj simbol nečesa, ampak je pomenski prenosnik, zmeraj na prepihu, v medprostoru med vsakdanjimi praksami in širšimi družbenimi in kulturnimi spremembami ter v končni fazi tudi med različnimi področji antropološkega raziskovanja.
Kateri pa so tisti ključni teoretski postopki avtoričine raziskave? Kot zapiše na začetku, je upoštevala predvsem t. i. gosti opis ameriškega antropologa Clifforda Geertza in feministično prakso pozicioniranja, kar pomeni, da jo je najprej zanimalo t. i. kontekstualno dokumentiranje, kjer je pomemben osebni motiv raziskovanja, pri drugem pristopu pa ostaja ključna socialna, razredna, kulturna itn. pozicija preučevalca. Kot nekakšno protiutež obsežnem materialu ritualnega in kultnega izvora, ki je o zelju na voljo, pa postavi Slapšakova metodo ameriškega socialnega antropologa Marvina Harrisa, ki je v enem od svojih del skušal pokazati, da ima pri razmišljanju o hrani tisto, kar je sprva videti arbitrarno, ponavadi širše družbene vzroke, denimo v ekologiji, ekonomiji itd. določene družbe. V tej luči avtorica razmišlja o položaju zelja znotraj prehrambene industrije in ugotovi, da zelje ni del sodobne množične produkcije hrane. Ne dosega statusa presežka, pri končnem industrijskem proizvodu, kot je denimo kislo zelje (Slapšakova mu v nadaljevanju nameni tudi posebno poglavje), ni prisotnih veliko škodljivih prehranskih dodatkov, obstajala pa naj bi zgolj ena intenzivna linija proizvajanja in nakupa zelja – gre za nizozemsko produkcijo zelja za vzhodno Evropo.
Zelje in ženska seksualnost
Pri razmišljanju o zelju ni nepomemben razvoj krščanstva, ko dobi zelje na področju seksualnosti in vzpostavljanja družbenih hierarhij nove pomene, s katerimi naj bi se znebilo, tako avtorica, svojih seksualnih in razrednih »grehov«, ki praviloma izvirajo še iz antike. V srednjeveški Evropi je bilo zelje tesno povezano predvsem z žensko seksualnostjo. V zvezi z omenjenimi spremembami obstaja več naracij in izročil; na primer krščanska podoba listov, v katerih se skriva hudič, francosko verovanje o rojstvu v zelju (ki ima podobo vlogo kot zgodba o štorklji, ki prinese novorojenčka), pa verovanje, da lahko ženska skrajša življenje svojemu možu, če mu pripravi zelje v maju in juniju, intimni francoski izraz mon choux (dobesedno »moje zelje«), ki pomeni moj/a dragi/a in podobno. Zelje ima pomembno vlogo tudi pri formiranju tabujev, ki so nastali (tako v visoki kulturi kot v ljudskem verovanju) okrog krščanskih svetnikov, deluje pa tudi kot metonimija spolnega odnosa in spolnih organov obeh spolov.
Pomenljivo je tudi razmerje med zeljem in vrtnico, ki se pojavljata v binarni opoziciji; med njima obstaja vizualna podobnost, loči pa ju strukturna različnost, saj je zelje opredeljeno kot »nizko« (prihaja iz vsakdanjega, prezrtega, komičnega področja pomenov), vrtnica pa kot »visoka«. Obe rastlini druži tudi bogato polje raznolikih in kompleksnih pomenov, ki segajo v literaturo, evropsko filozofijo, lingvistiko itn., povezanih z ljubeznijo, spolnostjo, erotiko, zato se ju pogosto povezuje na področju erotičnega, komičnega in satiričnega.
Zelje na platnu in vzpon meščanstva
Ko avtorica razmišlja o vizualnih imaginarijih zelja, zapiše, da se zelje v evropskem slikarstvu pojavi približno vzporedno z razvojem meščanstva. V figuralnem slikarstvu označi tri glavne tematske pobude, kjer je mogoče opaziti prisotnost zelja; gre za tihožitja, nato za prikaze obdelave zelja v kuhinji, na vrtu, v trgovini in za poljedelske prizore z zeljem, ki nastanejo v kontekstu tematizacije kmečkega dela. Zelje, ki ga Slapšakova označi za zelo vizualno atraktivno in je dobra tema za vajo iz risanja in slikanja, naj bi v povezavi s starimi verovanji in miti v visoki kulturi izginilo, na nižji ravni pa se vrača kot mitski simbol plodnosti in rojevanja, od koder se vije raznolika, tudi bolj množična produkcija figur, naracij, izdelkov, ki vpisujejo nove linije pomenov. Slapšakova v tem kontekstu omenja nasmejane, prikupne lutke iz serije Cabbage Patch Kids (Otroci z zeljnega vrta), ene najbolj priljubljenih in dobičkonosnih ameriških franšiz otroških igrač, ki se je razvila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ter postala del tamkajšnje popularne kulture.
Pri razmišljanju o zelju in o njegovih podtonih, konotacijah, naracijah, pomenih ipd. je avtorica, kot razkrije na koncu, odkrito selektivna; izogne se primerjavam, ki se nanašajo samo obliko posameznih vrst zelja, izpusti številne literarne omembe zelja ter zanemari nemalo sodobnih tekstov, ki o zelju pišejo v kontekstu nasvetov za zdravo življenje. Kot je razvidno že iz samega besedila, jo bolj kot možnosti kulinarične uporabe zelja zanimajo njegove ritualne, simbolne itd. vloge. V pričujoči knjigi je zelje torej v prvi vrsti nekakšno orodje, s katerim Slapšakova s svojo značilno erudicijo prepričljivo preizprašuje in kritično naslavlja sodobne zakoreninjene predstave o seksualnosti, politiki, družbi, zgodovini, etiki, morali ter nam s tem nastavlja ogledalo.
Svetlana Slapšak: Zelje in spolnost: iz zgodovinske antropologije hrane. Ljubljana: Študentska založba, 2013, 175 str., 24 €.
