Renesansa je »novo rojstvo svobode«, je zapisal uranistični pesnik in zgodovinar John Addington Symonds (1840–1893), tačas »duh človeštva pridobiva nazaj zavest in moč odločanja o samem sebi. V umetnosti prepoznava lepoto zunanjega sveta in človeškega telesa, v znanosti osvobaja razum in v religiji vest, premišljeno obnavlja kulturo in uveljavlja načelo politične svobode.« Podobno, še danes razširjeno mnenje je podal nemški algebraik Carl Gustav Jacobi (1804–1851), ko je v predavanju, ki ga je imel leta 1846 na Berliner Singakademie, trdil, da je bil srednji vek »Mitternacht der Geschichte«, »polnoč zgodovine«, saj sta tedaj antična »umetnost in znanje izginila iz spomina človeškega rodu«. To strašno srednjeveško temo predsodkov in vraževerja naj bi pregnala renesansa, ki jo poimenuje »Wiederauflebens der Wissenschaften«, »oživitev učenosti«. Renesansa, beremo v neki angleški enciklopediji iz leta 1914, »pomeni popolno povrnitev civilizacije«.
Beseda »renesansa« pomeni dobesedno »preporod, ponovno rojstvo«, prvi pa jo je v kulturnozgodovinskem kontekstu uporabil malo znani francoski zgodovinar in arheolog Seroux d’Agincourt (1730–1814). Renesansa, je ugotavljal d’ Agincourt, nastopi po dolgem obdobju, ki se je začelo s koncem Zahodnega Rimskega cesarstva in trajalo vse do 13. stoletja, po nekdaj imenovanem »temnem veku«, v katerem »l’Art disparait totalement«, »umetnost popolnoma izgine«.
Bolj čvrsto in oprijemljivo podobo dobi renesansav sedmi knjigi Histoire de France (La Renaissance, 1855), monumentalnega, tri desetletja nastajajočega dela v devetnajstih zvezkih, ki ga je ustvaril Jules Michelet (1798–1874). Michelet, eden najsilnejših velikanov francoskega zgodovinopisja, je renesanso datiral v 15. in 16. stoletje, jo povezal s francoskim kulturnim miljejem ter z misleci, reformatorji, umetniki in raziskovalci, »od Kolumba do Kopernika, od Kopernika do Galileja«, pa do Rabelaisa, Montaigna, Kalvina in Lutherja. »Človek se je ponovno našel,« zapiše Michelet in renesanso slavno razglasi za »découverte du monde, la découverte de l’homme«, »odkritje sveta in odkritje človeka«.
Kmalu po izdaji Micheletovega dela je koncept renesanse v še vplivnejši študiji Die Kultur der Renaissance in Italien (1860) na novo opredelil nemški zgodovinopisec Jakob Burckhardt. Obdržal in nadalje razvil je predhodnikovo idejo o »die Entdeckung der Welt und des Menschen«, »odkritju sveta in človeka«, ter renesanso geografsko in kulturno umestil v italijanske dežele 14. in 15. stoletja, od koder naj bi kasneje emanirala drugod po Evropi. Prepoznal pa je še dve historični paradigmi, ki sta preusmerili temačni tok srednjega veka, in sicer, »razvoj individuuma« in »oživitev antike«. Burckhardt je predstavil renesanso kot nedvomni začetek moderne dobe. Renesansa je odstrla »tančico«, ki je v srednjem veku zakrivala »obe strani človekovega zavedanja – obrnjenega navznoter in obrnjenega navzven«; s človeškega duha je strgala kopreno, »spleteno iz vere, iluzij in otročjih predsodkov, skozi katero sta bila videti svet in zgodovina prečudežno obarvana«.
Po splošni naraciji kulturnozgodovinskega razvoja Zahoda, ki so jo tlakovali zgodovinarji 19. stoletja, velja renesansa za epohalni prelom par excellence, za ustanovni temelj novega sveta, ki je z ognjevito kritičnostjo predrl temino starega in odrešil človeštvo trinoštva nevednosti in verskega praznoverja. V tem smislu je tudi Ernst Cassirer imenoval renesanso »prvo razsvetljenstvo« in Symonds renesančnike moderni: »kritičnost v pravem pomenu natančnega preizkušanja in preiskovanja«, je zapisal, »je ena od bistvenih stvari, po čemer se moderni razlikujejo od starih«.
S to predstavo, ki so jo kasnejši zgodovinarji in filozofi dodobra problematizirali, mislimo na »mit renesanse«.
Oporekovalci
Z manjšimi razlikami je Burckhardtova interpretacija veljala in obvladovala zgodovinske interpretacije renesanse vso preostalo 19. in še v začetku 20. stoletja, ko so se pojavili prvi ugovori. Sprva so jih podali medievalisti, spodbujeni s taktirko francoskega polimata Pierra Duhema, kasneje pa tudi drugi poznavalci renesanse. Medievalisti so oporekali Burckhardtovi ideji radikalnega preloma med poznim srednjim vekom in renesanso ter raje zagovarjali kontinuiteto med njima, saj so značilnosti in pojave, ki bi naj bili edinstveni renesansi, najdevali že v obdobjih pred njo. Med drugim so spodbijali tezo o nastanku renesančnega individuuma – Burckhardtovo oznako, da so bili humanisti »predstraža nebrzdanega individualizma«, ki se dovrši v l’uomo universale, »vsestranskem človeku«, ki obvlada »vse elemente svoje kulture«. Individualni vsestranski človek je bil po mnenju Burckhardta tip genialnega učenjaka-umetnika, kakršna sta bila Leon Battista Alberti (1404–1472) in Leonardi da Vinci (1452–1519) – slednjega je že Michelet poprej imenoval »popolni človek, uravnovešen in sposoben vsakega podviga« in pa »anatom, kemik, glasbenik, geolog, matematik, izumitelj, pesnik, inženir in fizik« v eni osebi, v kateri je »zgoščena vsa preteklost in predvidena vsa prihodnost«. Tezi o renesančnem nastanku individualnosti so medievalisti zoperstavljali rojstvo individualnosti v 11. in 12. stoletju (npr. Colin Morris v The Discovery of the Individual, 1050–1200; 1972). Nenazadnje je tudi srednjeveška sholastika razvila pojmovanje individualnosti človeške duše, in sicer na podlagi Boetijeve (477–524) definicije, ki jo je prevzel tudi sholastični Doctor Angelicus, Tomaž Akvinski (1225–1274); »persona est substantia individua rationalis naturae«, »oseba je individualna substanca racionalne narave«.
Prebojno novost renesanse pa relativizira tudi podobno prelomno obdobje, ki je pripravljalo njen nastop: renesansa dvanajstega stoletja. Tedaj so intenzivnejši stiki z Bizancem ter islamsko kulturo na Iberijskem polotoku, na Levantu in v Anatoliji priskrbeli deželam zahodne Evrope antične klasike, izgubljene z razkrojem Rimskega imperija, Platona, Aristotela, Evklida, Arhimeda, Ptolemaja, Galena in Hipokrata, povrhu pa še dela s področij arabske filozofije, medicine in znanosti, kar nasprotuje tudi ideji o edinstvenosti najdbe in oživljanja antičnih izvirov.
Drugi so izpodbijali geokulturno umestitev renesanse v italijansko kulturno območje. Tako je nizozemski zgodovinar Johan Huizinga v pomembnem delu iz leta 1919, Herfsttij der Middeleeuwen (Jesen srednjega veka), ne samo opisal kontinuirani prehod iz poznega srednjega veka v »severno renesanso« na francoskem, flamskem in nizozemskem kulturnem območju, pač pa pokazal – kot njegova spoznanja strne Peter Burke (Evropska renesansa, 2004) –, da »podmena, da je bila Italija središče kulturnih novosti v Evropi 15. stoletja, vsa celina pa zgolj obrobje, ne drži«. Kulturno in intelektualno vrenje v cvetočih italijanskih mestih, Firencah, Rimu, Padovi, Neaplju in drugih središčih, je bilo najmočnejši generator številnih renesančnih impulzov, zlasti oživljanja geografsko in jezikovno bližnje rimske antike, a nikakor ne edini in ne vseh: Erazem Roterdamski, Nürnberg, središče nemške renesanse, kjer je deloval Albrecht Dürer, Antwerpen, imenovan tudi »severne Benetke«, kjer so ustvarjali Pieter Bruegel starejši in zgodnja antwerpenska šola, ter Brugge, kamor se je preselil Jan van Eyck, če jih naštejemo le za vzorec.
Lynn Thorndike, ki ga je zmotilo pretirano poudarjanje modernosti renesanse, se je protivil, da Burckhardtova »renesansa ni več primarno preporod klasičnega učenja in kulture, ampak pred-rojstvo oziroma predhodnica sedanje družbe in moderne civilizacije«. Prepričan je, da je to pojmovanje ne le nepodprto z empirično dejstvi in zmotno, ampak tudi škodljivo, saj nam je dolgo »preprečevalo, da bi spoznali, da sta naše življenje in misel bližje in bolj dejansko osnovani na srednjem veku kakor na oddaljenima Stari Grčiji in Rimu, katerih dediščina je bolj posredna, načitana, sentimentalna in manj institucionalna, manj socialna in religiozna ter tudi manj ekonomska in praktična kakor srednjeveška«, zato predlaga, da se burckhardtovski zgodovinski koncept renesanse preimenuje v »prerenesanso«, se pravi v »predporod« sedanje dobe.
Dve mentaliteti
Mitu renesanse, po katerem je ta razumljena kot nekakšno protorazsvetljenstvo na vseh področjih intelektualnih dejavnosti človeka, kot »prvo razsvetljenstvo«, so zadali močan udarec nekateri zgodovinarji znanosti. Eden prvih in najvplivnejših, Alexandre Koyré (1892–1964), je z izrazom »znanstvena revolucija« označil obdobje paradigmatske spremembe v znanosti, manifestirane v prelomnih razpravah: Kopernikova O revolucijah nebesnih sfer (1543), Galilejev Dialog o dveh glavnih sistemih sveta, ptolemajskem in kopernikanskem (1632) in Newtonova Matematična načela naravoslovja (1687). Koyré in nekateri njegovi nasledniki utemeljujejo, da je prišlo v razvoju znanosti do »revolucije, ki implicira radikalno intelektualno ‘mutacijo’«, kar pomeni, da je za obdobje znanstvene revolucije značilna drugačna mentaliteta od mentalitete humanističnih renesančnikov. Ko Michelet odmeri renesanso »od Kolumba do Kopernika, od Kopernika do Galileja«, jo torej meri z napačnimi vatli, z merami, ki spregledajo bistveno distinkcijo med vsestranskimi učenjaki renesanse in revolucionarji znanosti.
To razliko zelo dobro ponazarja primer Francesca Petrarke (1304–1374), ki velja po splošnem konsenzu zgodovinarjev za prvega pravega renesančnika. Petrarka je silovito obsodil tedaj prevladujočo srednjeveško sholastiko, ki je temeljila na vrhovni avtoriteti Aristotela. Sholastikom je očital, da »mrgolijo iz skrivališč kakor črna vojska mravelj iz starega strohnelega hrasta, da bi opustošili polja prave učenosti«. Toda Petrarka ne želi zrušiti sholastike in Aristotela zaradi kakšnih posebej kritičnih, protoznanstvenih razlogov, nasprotno, kot pojasni Koyré, to počne »zato, da bi na njeno mesto postavil – ali ponovno vzpostavil – krščansko znanost in predvsem krščansko modrost, avtoriteto razodetja in svetih knjig«. Povedano z besedami renesančnika samega, moramo »filozofijo, poezijo ali zgodovino brati tako, da odmeva Kristusov evangelij, edini, po katerem smo modri in srečni […]; evangelij, brez katerega bi, več kot bi se naučili, bolj bili nespametni in nesrečni; evangelij kot najvišji branik resnice, na katerega se morajo nanašati vse stvari; na katerem edino so zgrajeni vsi trdni temelji dobre vednosti in človeškega truda.«To niso besede (proto)razsvetljenstva, znanstvenika, svobodoumnika, kritičnega misleca (Symondsova razlika med modernimi in starimi) – nasprotno, Petrarka je »v bistvu reakcionaren, … Petrarka in celoten humanizem« sta, povzame Koyré, »v veliki meri upor preproste zdrave pameti« zoper aristotelski sholasticizem, filozofsko dialektiko, logiko.Renesansa 15. stoletja je namreč nekdaj nadrejeni dialektiko in logiko docela podredila retoriki (Lorenzo Valla, George Trapezuntius, Rudolph Agricola, Erazem Rotterdamski), veščini, ki jo je že stari Sokrat zavrgel kot »prilizovanje«, kot sorodnico sofistike, ker ne išče resnice, ampak zgolj prepričuje; nenazadnje pa je bil prav sofist Gorgija eden prvih utemeljiteljev retorike. Medtem ko je bilo v središču zanimanja sokratske dialektike in logike ugotavljanje resničnega in pravilnega, pa je naloga retorike, z besedami Aristotela, »odkriti, kaj prepričljivega je na voljo v sleherni zadevi«. Eugenio Garin razloži prenos primata od logike k retoriki s povzetjem ugotovitev hrvaškega (tedaj pod Beneško republiko) neoplatonista Franeta Petrića (1529–1597): »Govorništvo, prepričevalni govori, verjetne argumentacije, skratka vsi postopki, povezani s svetom čustev in strasti, so potrebni tam, kjer ni več ali ni še trdnih zakonov in definiranih struktur, kjer vprašanj ni mogoče razrešiti zgolj z deduktivno logiko. Kjer je vse fiksno, jasno določeno in urejeno, mora vse napredovati s silogistično strogostjo. Kjer pa je red zmeraj in fieri, kjer se lahko norma zmeraj prenavlja, kjer se odločitve postopno prilagajajo spremenljivi situaciji, tam kraljuje retorika.« In italijanske dežele so bile, kot je napisal neki francoski statistik, »večno bojišče mogočnih sosedov in oder najsilovitejših in najdaljših državljanskih vojn« – od spora med gvelfi in gibelini v 12. stoletju, ki je preraščal v vojaške spopade med mestnimi državicami, pa do italijanskih vojn 16. st. se orje in prekopava nejasno zemljišče, na katerem bo uspevala retorika.
Šele v drugi polovici 16. stoletja je hugenot in humanist Petrus Ramus v Franciji zožil področje pristojnosti retorike, kar je tudi pripomoglo k upadu njenega vpliva. Ramizem je ostro nastopil zoper Erazmovo copio, zapovedani renesančni slog, za katerega je značilno izobilje retoričnih figur: »Človeški govor je veličastna stvar, kadar búrka kakor zlata reka, ko se misli in besede izlivajo v bogatem izobilju.«
Čarovnikova halja
Druga, nič manj problematična poteza renesanse je nepričakovan razmah verovanja v magijo, astrologijo in okultizem. Italijanski zgodovinar Eugenio Garin v svojem spisu Magija in astrologija v renesančni kulturi zapiše, da magija v renesansi »vznikne iz kulturnega podzemlja na svetlo, prevzame novo podobo, postane skupen vsem velikim mislecem in znanstvenikom; […] Marsilio Ficino posveča ‘magiji’ znaten del svojih knjig o življenju, Giovanni Pico ji napiše pogumno in strastno apologijo; Giordano Bruno definira maga kot modreca, ki zna delovati«. Ta nenavaden in pretiran vzpon praznoverja v obdobju renesanse pripiše Koyré posledicam renesančnega nasprotovanja in zavračanja srednjeveškega aristotelskega sholasticizma. Z uničenjem aristotelske ontologije, fizike in metafizike se je namreč renesansa znašla »brez možnosti, da bi se vnaprej odločila, ali je neka stvar mogoča ali ne« in tako prevzela »magično ontologijo«, ki priznava obstoj nadnaravnih in demonskih sil. Zato se temu ustrezno v renesansi uveljavljajo astrologija, alkimija, naravna magija, okultna medicina, ezoterika, kabalistika, mantika in demonologija. »Zdravnik, alkimist, profesor, vsi so nosili isto dolgo haljo, ki je lahko označevala ali učenjaka ali čarovnika.« (Marie Boas, The Scientific Renaissance 1450–1630, 1962) Pojmovanje astrologije kot »aplicirane astronomije« pa se je zavleklo še krepko v obdobje znanstvene revolucije, tako Kepler kot Tycho Brahe in Galilej so na podlagi svojega astronomskega znanja računali horoskope in izrekali splošne napovedi. Novejše evalvacije srednjeveškega sholasticizma, ki bi naj onemogočal razvoj znanosti, pa razkrivajo obratno, da so sholastiki (Duns Škot, William Ockham, William iz Champeauxa, Stephen Langton, Peter Auriol in Peter Olivi) z izpopolnjevanjem srednjeveške logike »pomagali filozofiji odvreči njene okove, zgolj dekle teologije«, kot sklene zgodovinarka Marcia L. Colish v Studies in Scholasticism (2006). Za zgodovino znanosti pa so še pomembnejši lincolnski škof Robert Grosseteste (prib. 1175–1253), Doctor Mirabilis Roger Bacon (prib. 1219/20–prib. 1292) in oxfordski »Računarji« (14. st.), ki so delovali na področjih geometrije, matematike, optike, naravne filozofije ter eksperimentalne znanstvene metode.
Takšno antiburckhardtsko oceno, po kateri se nam srednji vek v marsičem kaže za naprednejšega od renesanse in renesansa za nazadnjaško, je treba uravnotežiti s priznanjem, da so renesančni učenjaki z rušenjem teocentrične sholastike, čeprav iz nepravih razlogov, in s prevajanjem pozabljenih del antičnih znanstvenikov pripravljali humus, iz katerega je zrasla znanstvena revolucija 17. st., toda sama renesansa je, opominja Koyré, »eno od obdobij, najmanj obdarjenih s kritičnim duhom, kar jih je poznanih. To je obdobje, ko se je vera v magijo in čarovništvo izjemno razširila in dosegla veliko večje dimenzije kot v srednjem veku.« Čas, neprijazen do teoretskih ved, naklonjen umetnosti in tudi nekaterim humanističnim vedam, a izrazito dovzeten za vsako praznoverje.
Bolj kakor ostri rez v zgodovini Zahoda ali začetek modernosti se nam renesansa kaže kot bujno prehodišče med dvema svetovoma, renesančniki še niso bili moderni, a tudi stari ne več povsem, to je doba razkošno veneče poznosrednjeveške mentalitete, ki še ni prešla v novi vek.
Victor Hugo piše v petem delu Notredamskega zvonarja (1802–1885) o spremembi v arhitekturi. V šestnajstem stoletju arhitektura »že ni več izražala bistva družbe, […] mizerno se je oprijela klasične umetnosti; iz tega, da je bila galska, evropska, domorodna, je postala grška in rimska, iz pravega in modernega je postala psevdo-antična. To je dekadenca, imenovana renesansa. […] To je sonce v zatonu, ki smo ga zamenjali za zarjo.«
