Precej stvari je odvisnih od mode. Moda določa in opredeljuje naša življenja. Tudi književnost ni izjema. V preteklosti, ko se je književnost še lahko kitila z nazivom paradnega konja med umetnostmi, je bila najvažnejši izključujoči element, ki je ločeval dobro in slabo, ki je določal, kaj bo padlo in kaj bo stalo v nekakšni trenutni pozlati; pripadnost določenim umetniškim smerem. Izmom. Določeni modi. Recimo: avantgardisti (nadrealisti, dadaisti, še pred njimi pa dekadenti in simbolisti) so že v samem korenu diskreditirali sočasno realistično pisanje, ne glede na dejstvo, kako dobro je bilo in kako daljnosežne posledice je imelo v zgodovini književnosti. Slednje je seveda lahko pokazala šele prihodnost. To se je nekako končalo s postmodernizmom, in od skrajno razvpitega govora o postmodernizmu, ki je zdaj že krepko v srednjih letih, ni bilo več neke strnjene umetniške smeri, pri kateri bi se dalo izluščiti njene osnovne in ponavljajoče se lastnosti in na njihovi podlagi diskreditirati sočasno pisanje, ki postmodernističnih lastnosti nima.
Danes naj bi se književnost dogajala na tisočerih nivojih različnih avtopoetik in pristopov in zdi se, da je v sedanjosti odločujoči element, ki določa, kaj je dobro in kaj je slabo, kaj je zanimivo in kaj je prepuščeno trenutni pozabi, predvsem tematika (ne izpeljava), ki jo predstavljajo različna literarna dela. V naši mali deželici so bila še nedolgo tega cenjena in nagrajevana dela, ki so nekako zasedala tempelj duha in naj bi bila vizionarska, onirična, vredna olimpijskih višav – ki so recimo popisovala metafizične blodnje izjemnega posameznika in njegov spopad z neusmiljenim kolesjem zgodovine –, a čas se je spremenil in fokus je drugje, moda je drugačna, imenuje pa se angažirano pisanje, kjer se pojavljajo: potrošništvo, kapitalizem, feminizem, neoliberalne strukture, socialna angažiranost, begunci, migracije (epidemija in okoriščanje z njo za dosego političnih ciljev še čaka). Skratka, zrak, ki ga dihamo.
Izjemno težko je napisati dobro angažirano pesem (izjemno težko je seveda napisati kakršno koli vrhunsko pesem), kot je recimo Herbertovo »Poročilo iz obleganega mesta« ali pa Poundova protivojna mojstrovina »Hugh Selwyn Mauberley«, ti dve se sicer druga od druge razlikujeta, saj vsaka pripada različnemu času, a sta si tudi podobni v svoji – in to je za vrhunsko poezijo temeljno – nadčasovni dimenziji. V svoji veljavnosti, če že ne za vse čase, potem pa vsaj za več časov in tudi prostorov.
Pri nas sta takšni pesmi Kocbekova »Mikrofon v zidu«, ali pa Zajčeva »Veliki črni bik«. Seveda pa obstajajo tudi pesmi, ki so vezane na čisto določen zgodovinski trenutek in so veljavne izrecno zanj, a imajo vseeno neko nadčasovno dimenzijo, še bolj od tega pa moč, mogoče nekakšen plamen, ki to vezanost preseže (te pesmi jo presežejo predvsem zaradi kvalitete izpisa). Takšna je recimo Celanova »Fuga smrti«, najboljša pesem o holokavstu. Pesem, ki deluje kot opomnik. A to so bolj izjeme, ki samo »potrjujejo« pravilo.
Ko človek prebira današnje angažirano in v naši deželi cenjeno in modno pisanje, pa se velikokrat ne more znebiti občutka, da se pri branju bolj kot z dobro poezijo srečuje s političnim ali pa kakšnih drugačnim aktivizmom, preoblečenim v verze, če ne ravno preoblečenim v verze, pa vsaj zasejanem med verze. Ti verzi pa nimajo nadčasovne dimenzije, saj so po večini neizraziti in povprečni, zasidrani v sedanjosti in le redko presegajo nekakšno osebno prizadetost, osebno prikrajšanost in pa kratkovidnost »dnevne politike«. (S podobnimi težavami se srečamo pri precejšnjem delu angažiranega pisanja, čisto konkreten primer je recimo poezija bitnikov.)
Predstave o književnosti so pogosto iluzorne. Dve veliki iluziji v zvezi z njo sta: Adornova teza, da je poezija po Auschwitzu nemogoča, in druga, da lahko književnost spreminja svet. Obe delujeta kot zmoti. Poezija se po Auschwitzu še vedno piše in književnost, naj si tega še tako želimo, nima moči, da bi spreminjala svet (mogoče lahko spreminja posameznike, ne pa sveta). Ko se srečujem s temi pri nas cenjenimi deli in ko jih prebiram in v njih zaman iščem nekakšno nadčasovno dimenzijo, izpolnitev, sijanje veščine (to je na koncu osnovno in najodločilnejše), lepoto, pa naj bo še tako temna, pogosto pomislim na besede svojega znanca. Ta je v nekem nevezanem pogovoru rekel, da če ljudje že hočejo spreminjati svet, če že hočejo biti angažirani, če že hočejo biti aktivisti, naj ne pišejo poezije, ki bo šla hitro v pozabo (le kako naj bi to vedeli), temveč naj se raje ukvarjajo s sociologijo, dobrodelnostjo ali pa (zdaj seveda puščam ob strani čiste radikalizme, ki se jih oprimemo v skrajnem obupu), in to bi bilo mogoče še najbolj učinkovito, že končno ustanovijo svojo politično stranko. Ampak tudi to je spet nekakšna moda. Moda do naslednje mode.
